Jedro

Revident vprašanja sorazmernosti med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico ni konkretiziral. Na vprašanje, kaj so bistvene sestavine ponudbe, pa daje jasen dogovor že določba 22. člena Obligacijskega zakonika. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 352-14/2016-10 z dne 24. 6. 2016. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ: odločil, da se uvede postopek razlastitve delov tam navedenih zemljišč v lasti tožnika; razlastitveni upravičenki, Mestni občini ..., dovolil izvedbo parcelacije tam navedenih zemljišč in izvedbo geoloških vrtin za potrebe geotehniških raziskav; tožniku prepovedal pravni promet ali bistveno spreminjanje nepremičnin, glede katerih je uveden postopek razlastitve; odločil, da se v zemljiški knjigi po pravnomočnosti odločbe zaznamuje uvedba postopka razlastitve; ter odločil o stroških postopka. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 35020-21/2016-5-BO z dne 27. 9. 2016. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi. Zahteva plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.2

5. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja "o nujnih sestavinah ponudbe za odkup in glede sorazmernosti zatrjevane javne koristi in posega v zasebno lastnino". Uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navaja, da je stališče izpodbijane sodbe, da sta nujni sestavini ponudbe za odkup le nepremičnina in kupnina, napačno. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 66/2011 in II Ips 63/2011, iz katerih izhaja, da je pogodba sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah, te pa lahko določi vsaka pogodbena stranka sama, ter da je bistvena sestavina predkupne pogodbe tudi podatek o tem, komu se solastninski delež prodaja. Sklicuje se tudi na odločbo višjega sodišča Cp 498/99, v kateri je to navedlo, da je bistvena sestavina prodajne pogodbe tudi način plačila.

6. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotna sodna praska sodišč prve stopnje, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.3 Teh zahtev revident ni izpolnil. Vprašanja sorazmernosti med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico ni konkretiziral. Na vprašanje, kaj so bistvene sestavine ponudbe, pa daje jasen dogovor že določba 22. člena Obligacijskega zakonika, zato to vprašanje, ki niti v teoriji niti v praksi ne sproža dilem, ne zahteva posebne obravnave ali razlage. Odločbe Vrhovnega in Višjega sodišča, na katere se revident sklicuje, pa za obravnavano zadevo niso relevantne, saj zakon kot enega od pogojev za uvedbo razlastitvenega postopka ne določa soglasje volj, ampak le ponudbo za sklenitev pogodbe.

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je ta dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Revident opisanega trditvenega in dokaznega bremena z navedbo, da bi mu z razlastitvijo nastale zelo hude posledice, ker ne bi imel več dostopa do svojih kmetijskih zemljišč, ni izpolnil. Vrhovno sodišče še pripominja, da je predmet tega spora odločba o uvedbi razlastitve. Na podlagi te odločba pa posledica, ki jo revident navaja, niti ne more nastati.

10. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.