Jedro

Po presoji sodišča po zakonu, ki ureja postopek za ugotovitev, ali fizična oseba šteje za kmeta, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, ki bi ji dajal lastnost stranskega udeleženca v tej upravni zadevi (43. člen ZUP). V 24. členu ZKZ so zgolj določeni pogoji, ob katerih fizična oseba šteje za kmeta, in izpolnjevanje katerih mora fizična oseba, da organ tak njen status ugotovi, dokazati. Ta zakon ne daje opore za sodelovanje predkupnega upravičenca – konkurenta iz 23. člena ZKZ kot stranskega udeleženca v postopku za ugotovitev, ali kupec kot fizična oseba šteje za kmeta, saj se po določbah 24. člena ZKZ v tem postopku ne odloča o pravnih koristih predkupnih upravičencev. Iz tožnikovih navedb pa tudi ne izhaja, da bi se skliceval na drug predpis, iz katerega bi izhajalo, da v postopku po 24. členu ZKZ kot druga oseba varuje svoje pravne koristi. Če pa tožniku ne bi bilo mogoče priznati pravice, da se kot stranski udeleženec udeležuje postopka za ugotovitev, ali (druga) fizična oseba šteje za kmeta, ki bi ga reševal kot predhodno vprašanje pristojni organ v samostojnem, ločenem postopku, potem mu tudi ni mogoče priznati pravice uveljavljanja ugovorov v zvezi z rešitvijo tega vprašanja kot predhodnega v postopku za odobritev pravnega posla.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel – kupoprodajno pogodbo z dne 26. 2. 2008, sklenjeno med A.A., B.B., C.C. in D.D. kot prodajalci in E.E. kot kupcem, katere predmet so tam navedena kmetijska zemljišča. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da je kupec prednostni upravičenec za nakup predmetnih kmetijskih zemljišč po 2. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ (kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj). Vprašanje, ali E.E. šteje za kmeta v smislu določb 24. člena ZKZ, je obravnaval sam in ga rešil v obliki ugotovitve, da za kmeta šteje. V postopku je tudi presodil, da je promet potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, čeprav sicer kupec izjave o sprejemu ponudbe prodajalcem ni poslal priporočeno s povratnico, pač pa jo je v roku za sprejem ponudbe njim osebno izročil. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. 33008-107/2008/2 z dne 22. 1. 2009 zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo z vsebinsko podobnimi razlogi, kot jih je navedel že prvostopni organ v izpodbijani odločbi.

Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka prvostopnega upravnega organa, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnega prava. V tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni bil pravilno upoštevan prednostni vrstni red za nakup predmetnih kmetijskih zemljišč. Tožnik navaja, da sklicevanje upravnega organa na odločbo o statusu kmeta iz leta 1982 ne more biti pravno upoštevno oziroma podlaga za dokazovanje statusa kmeta. ZKZ v 24. členu med drugim določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. S tem v zvezi bi moral prvostopni upravni organ oziroma drug pristojni organ (pravilno) rešiti predhodno vprašanje o tem, ali ima E.E. status kmeta ter pred tem ugotoviti izpolnjevanje predpisanih pogojev. Prvostopni organ tudi ni preveril, ali ima E.E. ustrezno izobrazbo, da se mu lahko prizna status kmeta. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katere alinee 1. odstavka 24. člena ZKZ je upravni organ E.E. status kmeta priznal, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Dalje tožnik navaja, da E.E. prodajalcem pisne izjave o sprejemu ponudbe ni posredoval priporočeno po pošti s povratnico, temveč jim jo je izročil osebno, s čemer je kršil določbo 21. člena ZKZ. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zahtevek E.E. za odobritev predmetnega pravnega posla zavrne, podredno pa, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi njene odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na tožbo je odgovoril E.E., ki navaja, da je tožba neutemeljena in predlaga, da jo sodišče zavrne.

Na tožbo je odgovoril tudi sprejemnik ponudbe za prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč F.F., ki ne nasprotuje odločitvi upravnega organa v izpodbijani odločbi.

Prodajalci kot stranke z interesom, kljub pozivu, na tožbo niso odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno, ali ima kupec status kmeta in s tem v zvezi njegova pravica do nakupa predmetnih kmetijskih zemljišč po 23. členu ZKZ pred ostalima sprejemnikoma ponudbe. Sporno je tudi, ali je kupec s svojim ravnanjem zadostil zakonskim določbam 1. odstavka 21. člena ZKZ o sprejemu ponudbe predmetnih kmetijskih zemljišč.

V 1. odstavku 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 - ZKZ UPB-1, ZKZ) je določeno, da pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: solastnik; kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet; kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Glede na to (2. točka) lahko kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj (na predkupno pravico po tej podlagi se je skliceval kupec), uveljavlja predkupno pravico pred kmetijsko organizacijo iz 5. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ (na tej podlagi je, kot izhaja iz spisne dokumentacije, predkupno pravico uveljavljala tožeča stranka). Da zemljišče v lasti kupca E.E. meji na zemljišče, ki je predmet prodaje, v zadevi niti ni sporno. Ugovarja pa tožeča stranka, da vprašanje, ali šteje kupec E.E. za kmeta, ni bilo (pravilno) rešeno. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, je to vprašanje kot predhodno vprašanje v postopku za odobritev pravnega posla reševal prvostopni organ sam (za kar je podana podlaga v 1. odstavku 147.člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 do 126/07). Zakonskih zadržkov za to, da bi tega vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja ne mogel obravnavati in rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ni ne v ZUP (148. in 149. člen ZUP, arg. a contrario), ne v ZKZ ter ne v drugem zakonu. Protispisna je tožbena navedba, da je prvostopni organ svojo odločitev v postopku za odobritev pravnega posla oprl na odločbo, s katero je bil E.E. status kmeta priznan v letu 1982. Iz izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da je organ za E.E. presojal izpolnjevanje pogojev po 24. členu ZKZ (ki določa ob izpolnjevanju katerih pogojev šteje fizična oseba za kmeta), iz spisne dokumentacije upravnih spisov pa tudi, da je le-tega organ pozval k predložitvi dokazov, da je v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja 26. 3. 2008 opravil ustno obravnavo, na kateri je navedeni predložil zahtevane dokaze, med drugim račune, s katerimi je dokazoval prihodke od kmetijske dejavnosti, ter podal tudi ustno izjavo kot dokaz. Ker je organ sam obravnaval predhodno vprašanje, njegova rešitev v skladu s 150. členom ZUP pomeni le ugotovitev dejstva (da kupec šteje za kmeta v smislu določb 24. člena ZKZ), relevantnega za odločitev o (kupčevi) zahtevi za odobritev pravnega posla, saj se v takem primeru o predhodnem vprašanju ne odloči z izrekom odločbe v glavni upravni stvari. Glede na to so brez podlage tožbene navedbe, da je organ kupca neutemeljeno priznal za predkupnega upravičenca iz 2. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ, ne da bi pred tem v skladu z zakonom preveril, ali kupec izpolnjuje pogoje za status kmeta.

Vendar pa po presoji sodišča po zakonu, ki ureja postopek za ugotovitev, ali fizična oseba šteje za kmeta, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, ki bi ji dajal lastnost stranskega udeleženca v tej upravni zadevi (43. člen ZUP). V 24. členu ZKZ so zgolj določeni pogoji, ob katerih fizična oseba šteje za kmeta, in izpolnjevanje katerih mora fizična oseba, da organ tak njen status ugotovi, dokazati. Ta zakon ne daje opore za sodelovanje predkupnega upravičenca – konkurenta iz 23. člena ZKZ kot stranskega udeleženca v postopku za ugotovitev, ali kupec kot fizična oseba šteje za kmeta, saj se po določbah 24. člena ZKZ v tem postopku ne odloča o pravnih koristih predkupnih upravičencev. Iz tožnikovih navedb pa tudi ne izhaja, da bi se skliceval na drug predpis, iz katerega bi izhajalo, da v postopku po 24. členu ZKZ kot druga oseba varuje svoje pravne koristi. Če pa tožniku ne bi bilo mogoče priznati pravice, da se kot stranski udeleženec udeležuje postopka za ugotovitev, ali (druga) fizična oseba šteje za kmeta, ki bi ga reševal kot predhodno vprašanje pristojni organ v samostojnem, ločenem postopku, potem mu tudi ni mogoče priznati pravice uveljavljanja ugovorov v zvezi z rešitvijo tega vprašanja kot predhodnega v postopku za odobritev pravnega posla. Glede na to tožnik ne more uspeti z ugovori, da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, da E.E. šteje za kmeta, ker ni bilo pravilno ugotovljeno izpolnjevanje predpisanih pogojev (zgolj na podlagi tožnikovega dejanskega interesa – in tak interes izhaja iz njegovih navedb - pa le-temu pravice uveljavljanja ugovorov v zvezi z odločanjem organa na podlagi 24. člena ZKZ ni mogoče dopustiti).

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi pravnega posla ne bilo mogoče odobriti, ker kupec E.E. ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč ni sprejel na način, določen v zakonu. Po 1. odstavku 21. člena ZKZ mora tisti, ki namerava kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti (v roku za sprejem ponudbe iz 4. odstavka 20. člena ZKZ). Ni sporno, da je kupec ponudbo sprejel v roku za sprejem ponudbe, prav tako ne, da je pisno izjavo posredoval upravni enoti tako, kot določa zakon; sporno pa je, ali je s pravočasno osebno izročitvijo izjave o sprejemu ponudbe prodajalcem zadostil zakonu (tožeča stranka ne prereka ugotovitev prvostopnega organ o tem, da je kupec pisno izjavo o sprejemu ponudbe pravočasno in pravilno posredoval upravni enoti ter da jo je pravočasno prodajalcem izročil osebno). Sodišče prvostopnemu organu pritrjuje, da je tudi ob takem ravnanju kupca pravni posel bilo mogoče odobriti. Po mnenju sodišča je določbo 1. odstavka 21. člena ZKZ treba razlagati v pomenu, da je za sklenitev pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ključno, da sprejemnik ponudbe poda pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo (v roku za sprejem ponudbe) posreduje prodajalcu in upravni enoti, ter da način, na katerega sprejemnik ponudbe pisno izjavo posreduje prodajalcu, ni pomemben, če sprejem ponudbe (v roku za njen sprejem) prodajalec v postopku potrdi. Zahteva, da mora sprejemnik ponudbe pisno izjavo o sprejemu ponudbe poslati prodajalcu priporočeno s povratnico, v določbi 1. odstavka 21. člena ZKZ, je namreč po mnenju sodišča določena zaradi varovanja pravic sprejemnika ponudbe, da lahko s takim načinom pošiljanja dokaže, kdaj je poslal pisno izjavo o sprejemu ponudbe prodajalcu ter kdaj jo je le-ta prejel, ter je ni mogoče razlagati v njegovo breme, kadar je bila pisna izjava o sprejemu ponudbe pravočasno in pravilno posredovana upravni enoti, ter prodajalec potrdi, da je bila pravočasno posredovana tudi njemu. Zmotno meni tožeča stranka, da je mogoče in treba zakon razlagati le s pomočjo besedne metode razlage, kajti za razlago pravnih predpisov se uporabljajo še druge metode razlage in prav te (logična, teleološka) v primeru določbe 1. odstavka 21. člena ZKZ dopuščajo razlago v pomenu, kot jo je podalo sodišče. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroškovnem zahtevku tožeče stranke pa je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.