Jedro

Tožeča stranka je s konkludentnimi dejanji izrazila svojo poslovno voljo o odobritvi asignacij in pogodb, saj dejanj tožene stranke, ki je z izvršenimi nakazili poravnala njen dolg nikoli ni preklicala ali jim kakorkoli drugače oporekala.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu v 1. in 3.odst. spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji z dne 16.1.2007 v točki 1. in 4. razveljavi in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-dneh plačati znesek 13.209,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2007 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 138,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2007 dalje do plačila ter ji povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 103,95 EUR, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 681,75 EUR stroškov postopka v roku 15-ih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do poplačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji z dne 16.1.2007 v veljavi v 1. in 4. tč. izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.209,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.1.2007 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 138,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2007 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo; v delu, ki se je nanašal na plačilo zneska 619,51 EUR pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki 103,95 EUR stroškov postopka v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do poplačila.

Zoper to sodbo se v delu, glede katerega je sodišče ugodilo zahtevku, pritožuje po svojem pooblaščencu tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo s tem, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje – v skladu z navedbami obeh pravdnih strank – ugotovilo, da je tožena stranka dejansko res izvršila plačilo spornih terjatev v višini 13.209,53 EUR na račun upnika, nemške družbe E. Ugotovilo pa je tudi, da so se nakazila, ki jih je tožena stranka opravila v korist upnika – nemške družbe E., nanašala na terjatve iz naslova računov, ki so predmet obravnavane zadeve, ne pa kakšne druge obveznosti. To med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Ob takem stanju pa je mogoče ugotoviti, da se je tožeča stranka v smislu 3. odst. 271. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) strinjala s tem, da upnik sprejme izpolnitev zgoraj navedenih obveznosti od tožene stranke, saj sprejemu takšne izpolnitve ni nikoli nasprotovala. Tožeča stranka namreč v tem postopku trdi le to, da asignacijske pogodbe oziroma pogodbe o prevzemu izpolnitve niso bile veljavne in da zato dolg tožene stranke do tožeče stranke iz tega naslova še obstaja. Nikoli pa ni trdila, da plačila (v korist njenega upnika) niso bila izvršena oziroma da se s plačilom ni strinjala. Zato stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka izpolnitve, ki jo je s plačilom zneska 13.209,53 EUR v korist upnika izvršila tožena stranka iz naslova dolga tožeče stranke do upnika ni odobrila, ni sprejemljivo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila izpolnitev izvršena in da je bil zgoraj navedeni znesek dejansko plačan iz naslova spornih računov, to pa tudi tožeča stranka ves čas priznava. Tak zaključek je nenazadnje sprejelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. To pa pomeni, da se je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji ves čas strinjala z dejstvom, da je tožena stranka izvršila omenjeno nakazilo, posledično pa tudi, da je s tem poplačan tudi dolg tožene stranke do tožeče stranke iz naslova spornih računov. Posledica tega pa je, da je obveznosti tožeče stranke do upnika prenehala, posledično pa je prenehala tudi obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz naslova spornih računov. Zavedati se je treba, da se nekdo ne more kar tako na eni strani strinjati, da je nekdo tretji izpolnil njegovo obveznost do upnika, po drugi strani pa potem od izpolnitelja terjati, da mu to, kar je izpolnitelj pred tem iz istega naslova izpolnil, upniku plača še enkrat. Sicer pa je imela tožena stranka pravni interes za izvršitev omenjenih nakazil na račun upnika, zaradi česar je izpolnitev veljavna, posledično pa je prenehala tudi obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz naslova spornih računov. Končno pa tožena stranka poudarja, da naslovno sodišče v izpodbijani sodbi ni imelo podlage, da ugotavlja ničnost oziroma neveljavnost zgoraj omenjenih asignacijskih pogodb oziroma pogodb o prevzemu izpolnitve. Predmet obravnavane zadeve je izključno vprašanje, ali so bila sporna izplačila dejansko izvršena, kar bi pomenilo, da bi z izplačilom dolg tožene stranke do tožeče stranke prenehal. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev sodišča prve stopnje ni materialno pravno pravilna. Dejstvo, da je tožena stranka izvršila nakazila na račun upnika tožeče stranke oziroma plačala dolg tožeče stranke nemški družbi E., v višini 13.209,53 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo in med strankama ni sporno. Sicer pa to dejstvo potrjujejo listinski dokazi, v katere je dokaznem postopku vpogledalo sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa tudi temu ni oporekala tožeča stranka.

Iz ugotovitev sodišča nadalje izhaja tudi med strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka s tem plačilom upniku tožeče stranke poravnala prav terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da asignatar oz. tožnikov upnik – družba E. nikoli ni prerekala nakazila oziroma plačila, ki je bilo izvršeno s strani tožene stranke na račun dolga tožeče stranke iz česar je sklepalo, da je izpolnitev sprejel in se z njo strinjal. Posledica tega je jasna – obveznost tožeče stranke v razmerju do njenega upnika, družbe E. je ugasnila.

Tožeča stranka tekom postopka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dejstva da je tožena stranka njeno obveznost z asignacijami oz. na podlagi pogodb o prevzemu izpolnitve poravnala, ni prerekala; nikoli ni zatrjevala, da njena obveznost njenemu upniku ni bila veljavno izpolnjena, trdila ni niti, da bi svojemu upniku sporočila, da ne sme sprejeti izpolnitve tožene stranke, ker mu bo sama ponudila izpolnitev (5.odst.271.čl. OZ).

Vse to pa pomeni, da je dejansko tožeča stranka učinke toženčevih dejanj sprejela, se z njimi strinjala, kar nenazadnje tudi pomeni, da jih je odobrila (1.odst.73.čl. OZ). Zato so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Zlasti ker ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka te posle prerekala. Tožeča stranka namreč nikoli ni prerekala trditvam tožene, da je ta njen dolg do družbe E. veljavno poravnala prav z asignacijami oz pogodbami o prevzemu izpolnitve. Trdila je zgolj, »da pogodbe, ki jih je podpisal V.L., niso veljavne, ker niso bile podpisane in odobrene s strani asignatarja«.

Četudi sicer res drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da za podpis asignacij ter pogodb o prevzemu izpolnitve v imenu tožeče stranke V.L. po 18.04.2006 ni bil več pooblaščen pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati dejstva, da so bile te pogodbe realizirane, da so učinki teh pogodb nastali (dolg tožeče stranke do njenega upnika je ugasnil) in da je evidentno učinke teh asignacij in pogodb kolikor so bile realizirane v njeno korist tožeča stranka tudi sprejela. To pa nenazadnje tudi pomeni, da je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji izrazila svojo poslovno voljo o odobritvi teh asignacij in pogodb, saj dejanj tožene stranke, ki je z izvršenimi nakazili poravnala njen dolg nikoli ni preklicala ali jim kakorkoli drugače oporekala.

Ob takem stanju pa za razmerje med tožečo in toženo stranko velja določilo 3.odst.1045.čl. OZ, po katerem je nakazanec (tožena stranka) z izpolnitvijo naročila prost svojega dolga nasproti nakazovalcu. (tožeča stranka). Zato ne drži, trditev tožeče stranke, da je tožena stranka še vedno dolžnik tožeče za poplačilo teh računov. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno zaključilo, da so bile pogodbe o prevzemu izpolnitve in dogovori o asignacijah nični in je ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo tudi v izpodbijanem delu ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V posledici take odločitve pa je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je stroške postopka, glede na določilo 154.čl. ZPP dolžna povrniti toženi stranki. Tožena stranka je predlagala, da ji sodišče prizna in odmeri stroške v skupni višini 737,75 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upravičena do odmere stroškov v višini 681,75 EUR, saj je ocenilo, da uveljavljeni stroški za predloga za sestavo vloge z dne 2.2.2007 in 18.6.2007 v višini 100 točk ne predstavljajo stroškov, potrebnih za pravdo (1.odst.153.čl.ZPP), saj je z vlogo z dne 2.2.2007 tožena stranka zgolj obvestila sodišče, da je predložila pooblastilo pooblaščenca in dostavila potrdilo o plačilu sodne takse, vloga z dne 18.6.2007 pa je bila sodišču poslana po zaključku glavne obravnave. V ostalem pa je predlogu tožene stranke v sledilo, saj je ugotovilo, da so priglašeni stroški obračunani za dejansko opravljeno delo ter v skladu z odvetniško tarifo.