Jedro

Stališče v odgovoru na tožbo, da tožnica sploh ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, je nova okoliščina glede na stališča v izpodbijani odločbi, ki jo je toženka izdala, ker je štela, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Dopolnilna odločba je bila tako tožnici izdana na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. Postopek njene izdaje je bil nato obnovljen po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča. Izpodbijana odločba bi morala vsebovati pravno podlago za odločitev, in sicer tisto pravno podlago za odločanje o dopolnilnih odločbah, ki neposredno izvira iz 8. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča in njene obrazložitve. Tega izpodbijana odločba nima. V izreku pa tudi nima odločitve, da se dopolnilna odločba, v zvezi s katero je organ začel postopek po uradni dolžnosti, ne izda.

Toženka ni navedla nobene norme področnega zakona, ki bi dovoljevala, da mož odjavi stalno prebivališče za ženo, ne da bi organu predložil pravno veljavno pooblastilo za zastopanje. Po določbah ZUP se pooblastilo lahko da pisno ali ustno na zapisnik. V skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUP se sicer izjemoma lahko dovoli, da posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec opravi brez pooblastila član njene družine, če organ ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Vendar je izjeme treba obravnavati restriktivno in so dopustne, če med strankami ni spora.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 20140-2114/2009/28 (1322-12) z dne 24. 10. 2012 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da se dopolnilna odločba št. 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009 odpravi in da v postopku niso nastali stroški. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 8. točki izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01) ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1191-1 in 44/97) ali Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99) ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvu je naložilo, da jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. V sklepu št. U-II-3-15 z dne 22. 12. 2003 pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 23. točki obrazložitve dodatno pojasnilo način izvrševanja 8. točke izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, in sicer, da ima Ministrstvo za notranje zadeve za izdajanje dopolnilnih odločb pravno podlago že v sami odločbi Ustavnega sodišča in jo je dolžno začeti izvrševati.

2. Ministrstvo je skladno z načelom zaupanja v uradno evidenco, ugotovilo, da je imela tožnica na dan 25. 2. 1992 oziroma pred dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … A., na podlagi vpogleda v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje pa, da ji je bilo dne 19. 11. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo vročeno dne 24. 11. 2008. Glede na navedeno je Ministrstvo za notranje zadeve, na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, tožnici izdalo dopolnilno odločbo št. 2140-2114/2009/3 (1333-04), s katero je odločilo, da se šteje, da je imela imenovana v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje tudi v obdobju od 26. 2. 1992 oziroma od dne, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in da je imela v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … A. 3. Po vložitvi predloga za izvensodno rešitev spornega razmerja pred vložitvijo tožbe, je Ministrstvo za notranje zadeve ob ponovnem vpogledu v podatke uradnih evidenc, ki se vodijo v elektronski obliki na centralnem računalniku ministrstva, zaradi potrditve pravilnosti vpisanih podatkov, Upravno enoto A. zaprosilo, da v svojih ročno vodenih evidencah preveri datum prijave in odjave stalnih prebivališč tožnice ter sporoči morebitna odstopanja od zapisov v evidenci registra stalnega prebivalstva. Ročno vodena evidenca osebnih kartonov je namreč v pristojnosti upravnih enot in ni neposredni del dokumentacije Ministrstva za notranje zadeve.

4. Ker je iz prejete kopije obrazca prijava, odjava stalnega prebivališča, prijava spremembe naslova stanovanja (v nadaljevanju obrazec), takrat pridobljenega skladno s predpisi, ki so urejali prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, razvidno, da je tožnica dne 9. 3. 1992 sama odjavila stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom št. 2140-2114/2009/9 z dne 28. 5. 2010, na podlagi obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP in dejstva, da rok enega meseca od dneva, ko se je zvedelo za nova dejstva, ni potekel, sklenilo, da se postopek izdaje dopolnilne odločbe za tožnico, ki je bil končan z dopolnilno odločbo št. 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009, obnovi po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

5. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 937/2010-11 z dne 12. 1. 2011 odpravilo sklep ministrstva z dne 28. 5. 2010, ker ni bilo razvidno, na katerih podatkih temelji ugotovitev, da je začetek obnove postopka v zvezi z navedeno dopolnilno odločbo pravočasen v smislu določil 1. točke prvega odstavka 263. člena v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZUP. Prav tako tudi ni bilo razvidno, na katerih podatkih temelji zaključek Ministrstva za notranje zadeve, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 260. člena ZUP.

6. Tožena stranka pravi, da je v ponovljenem postopku Ministrstvo za notranje zadeve sledilo napotkom sodišča. Vpogledalo je v register stalnega prebivalstva, v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje ter v kopijo obrazca, ker pa podatki v obrazcu izkazujejo drugačno dejansko stanje kot podatki registra stalnega prebivalstva, je Ministrstvo za notranje zadeve ocenilo, da bi pri izdaji dopolnilne odločbe navedeno dejstvo lahko pripeljalo do drugačne odločitve pristojnega organa, zato je s sklepom št. 2140-2114/2009/18 (134-05) z dne 8. 6. 2011, na podlagi 1. točke 261. člena ZUP odločilo, da se postopek izdaje dopolnilne odločbe, ki je bil končan z dopolnilno odločbo št. 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009, obnovi po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

7. V upravnem sporu je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo I U 1313/2011-7 z dne 13. 6. 2012 tožbo zavrnilo. Odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije je postala pravnomočna dne 13. 6. 2012. Ker je bila v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije tožnici izdana zavrnilna odločba št. 0011/11-XVII-185.267 z dne 18. 9.1992, ki ji je bila vročena dne 7.10.1992, so skladno z določbo drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1), zanjo pričele veljati določbe navedenega zakona, dva meseca od dokončnosti odločbe, to je dne 7. 12.1992. Ker pa je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi zbranih dokazov ugotovilo, da je tožnica odjavila stalno prebivališče dne 9. 3. 1992, torej v času, ko je bila izenačena v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, so zanjo še veljale določbe Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91; v nadaljevanju ZENO), ki je v 5. členu med drugim določal, da je občan dolžan stalno prebivališče odjaviti, preden ga zapusti, in ob odjavi navesti naselje novega stalnega prebivališča ter da je odjava stalnega prebivališča obvezna za občane, ki se odselijo z območja Republike Slovenije. Tožnica je bila v obnovljenem postopku, skladno z 9. členom ZUP, z ugotovitvami pristojnega organa seznanjena. Ugotovitvam nasprotuje z navedbo, da se pristojni organ opira na pisanje, za katerega po njenem mnenju ni več sporno, da ga je izpolnil, podpisal in oddal njen mož, svojemu možu pa za taka dejanja ni nikoli dala ne pisnega ne ustnega pooblastila in ni izrazila lastne volje, da se odpove stalnemu prebivališču v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da dejstva in dokazi pristojnega organa ne izkazujejo, da bi zapustila kraj stalnega bivanja, spomladi v letu 1992 pa je bila glede na konkretne družinske okoliščine, ko je mož odvedel otroke, v odhod praktično prisiljena, in je trajal le nekaj mesecev. To pa ni bila zapustitev začasnega prebivališča, pač pa začasen odhod, potovanje, z namenom čimprejšnje vrnitve. V Sloveniji je bivala že od leta 1981, v letu 2003 pa ji je vrnitev uspela.

8. Pristojni organ ugotavlja, da tožnica, ki v postopku nosi dokazno breme, ni predložila dokazov, ki bi utemeljevali njene navedbe. Dejstvo, da je tožnica na podlagi odjave stalnega prebivališča leta 1992 zapustila Republiko Slovenijo, šteje pristojni organ za dokazano, saj navedeno izkazuje dopis Občine A., Oddelka za notranje zadeve, št. 208-1192/91-2/KAV z dne 7. 10. 1992, v katerem je navedeno, da je odjavnice za vse člane družine izpolnil B.B., ker so žena in otroka odšli v Srbijo že pred njim, kot tudi dopis Občine A., Oddelek za notranje zadeve, št. 208-1192/91-2/KAV z dne 15. 5. 1992, v katerem je navedeno, da je družina B. dne 9. 3. 1992 odjavila stalno prebivališče v A., ... za C. V navedenem dopisu je obrazloženo, da so imenovani imeli v A. "solidarnostno" stanovanje, ki so ga vrnili, vzeli odpravnino, ter se odselili v Srbijo. Pristojni organ v vsebino zapisanega ne dvomi, saj gre za uradno pisanje organa, tožnica pa je zapisanemu ugovarjala zgolj v delu, da so si takratni upravni organi tako razlagali njeno potovanje.

9. Odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije izkazuje tudi odločba št. 0011/11-XVII-185.267 z dne 18. 9. 1992, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve, zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zavrnilo prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta prosilca dne 9. 3. 1992 odjavila stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in prijavila bodoče stalno prebivališče v C., Republika Srbija, kjer družina dejansko živi. Da tožnica leta 1992 ni prebivala v Republiki Sloveniji, izkazuje tudi sklep št. 0011/11-XVII-185.267/1 z dne 18. 9. 1992, s katerim ji je Ministrstvo za notranje zadeve postavilo zastopnico za vročitev, saj ji odločbe na prijavljenem naslovu ni bilo mogoče vročiti. Odjavo stalnega prebivališča in odhod družine B. v Republiko Srbijo pa potrjujejo tudi navedbe B.B., ki v svojem življenjepisu, ki ga je priložil k prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 19. členu Zakona o državljanstvu RS navaja, da so odjavili stalno bivališče, ko so se preselili iz Slovenije, in se prijavili za stalno v C., kajti niso mogli imeti stalno bivališče v Sloveniji in Srbiji.

10. Četudi tožnica pojasnjuje, da ni zapustila kraja stalnega prebivanja in da je šlo za potovanje, pa pristojni organ na podlagi citiranih dokumentov ocenjuje, da ni šlo za potovanje, ki naj bi po navedbah tožnice trajalo le nekaj mesecev, temveč za dejansko odjavo in odselitev družine B. z območja Republike Slovenije. To oceno potrjuje tudi navedba Občine A., Oddelek za notranje zadeve, št. 208-1192/91-2/KAV z dne 15. 5. 1992, da so imenovani imeli v A. "solidarnostno" stanovanje, ki so ga vrnili, vzeli odpravnino, ter se odselili v Srbijo. Ni namreč življenjsko, da bi proti odpravnini vrnili stanovanje, kolikor bi Republiko Slovenijo zapustili zgolj začasno, za nekaj mesecev, oziroma kolikor bi zgolj začasno odpotovali.

11. Obrazec z dne 9. 3. 1992 izkazuje odjavo stalnega prebivališča z naslova … A., in prijavo novega stalnega prebivališča v C., pristojni organ pa ugotavlja, da je bila odjava stalnega prebivališča, ne glede na določbe 5. člena ZENO, mogoča tudi na preko pooblaščenca, vendar pa se izkazanih pooblastil v ročno vodenih evidencah ne hrani. Četudi narava upravnih postopkov zahteva, da stranka opravlja dejanja v upravnem postopku sama, pa je mogoče upravna dejanja opravljati tudi preko pooblaščenca. Uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, lahko tudi izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Kljub temu, da v postopku ni bilo mogoče pridobiti pooblastila, ki bi služil kot materialni dokaz, saj se pooblastilo zgolj izkaže in se v evidencah ne hrani, pa pristojni organ v obstoj le tega ne dvomi. Ugotovitev potrjuje tudi navedba tožnice z dne 28. 9. 2012, da je za večino dejstev izvedela šele zadnja leta ali mesece, ker je prej marsikaj urejal njen mož, sedaj že pokojni, Republika Slovenija pa nje o tem ni obveščala. Glede na navedeno izjavo tožnice, da je marsikaj urejal njen mož, in listinske dokaze, ki pričajo, da je stalno prebivališče vsem članom družine B., istega dne, dejansko odjavil B.B., mož imenovane, pristojni organ ocenjuje, da je B.B. kot mož in oče, opravljal uradna dejanja pred pristojnimi organi za vso družino, tako pa je skladno z njenim pooblastilom, tudi odjavil stalno prebivališče. Navedeno izkazuje tudi dejstvo, da je družina B. vrnila stanovanje in se dejansko odselila v Republiko Srbijo, hkrati pa to potrjujejo navedbe B.B., ki v svojem življenjepisu, podanem kot priloga k prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 19. členu Zakona o državljanstvu RS, navaja, da so odjavili stalno bivališče, ko so se preselili iz Slovenije, in se prijavili za stalno v C, kajti niso mogli imeti stalno bivališče v Sloveniji in Srbiji. Pristojni organ ne dvomi, da je tožnica institut prijave oziroma odjave stalnega prebivališča pojmovala enako kot njen mož, zaradi vrnitve stanovanja ter odhoda in dolgoletnega bivanja z območja Republike Slovenije, pa pristojni organ ne poklanja vere njenim trditvam, da svojemu možu nikoli ni dala ne pisnega ne ustnega pooblastila in ni izrazila lastne volje, da se odpove stalnemu prebivališču v Republiki Sloveniji.

12. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica dne 7. 12. 1992, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1), ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, imenovana ni upravičena do izdaje dopolnilne odločbe na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. 13. Ker se je po dokončnosti dopolnilne odločbe št. 2140-2114/2009/3 (133-04) z dne 13. 3. 2009 zvedelo za nova dejstva o odjavljenem stalnem prebivališču tožnica iz Republike Slovenije, ta pa bi v postopku izdaje dopolnilne odločbe utegnila pripeljati do drugačne odločitve pristojnega organa, in ker imenovana v obnovljenem postopku ni predložila dokazil, ki bi pripeljala do drugačne odločitve pristojnega organa, se je pristojni organ na podlagi prvega odstavka 270. člena ZUP odločil, kot je navedeno v 1. točki izreka te odločbe.

14. Prvi odstavek 270. člena ZUP namreč določa, da na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v obnovljenem postopku, pristojni organ izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, z njo pa lahko prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, odpravi.

15. Tožnica vlaga tožbo zaradi spremembe odločbe in prosi za oprostitev plačila sodnih taks, za kar prilaga izjavo o premoženjskem stanju in dohodninsko odločbo za leto 2011. Pravi, da o reviziji zoper sodbo I U 1313/2011 še ni odločeno. Zaradi poteka rokov vlaga to tožbo, čeprav meni, da je iz procesnih razlogov neutemeljena že obnova sama po sebi.

16. Dopolnilna odločba z dne 13. 3. 2009 je celo nujna, da se Republika Slovenija v primeru tožnice izogne kršitvi 8. člena (Evropska konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju EKČP). Pritožnika Dabetić in Minić, sta po letu 1991 ali 1992 zapustila RS in se vrnila čez nekaj let (odločba, sodba z dne 13. 7. 2010, točki 120 in 186, v povezavi z razsodbo v drugi točki in nadaljnjih). Nobeden od njiju pa svojega stalnega bivanja niti ni odjavil na drug naslov, ker na to niti nista pomislila, oziroma se iz sodbe niti ne vidi, ali je bila ta prijava/odjava opravljena, saj slednja nima učinka na dovoljenje za stalno bivanje. Odločilno za dejansko stanje je le stalno dovoljenje in bivanje v času plebiscita, na dan 23. 12. 1990, kar pa za tožnico sploh ni sporno. Sanacija prizadete pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP) bi bila delno sanirana z izdajo dopolnilne odločbe z učinkom za nazaj (ex tunc), kar je tožnici bilo izdano in ji je sedaj spet odvzeto. Iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi imela tožnica stalno bivališče v Sloveniji do 9. 3. 1992, pač pa izhaja, da je bila že z dnem 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnih prebivalcev in je v evidenci (potrdilo z dne 24. 6. 2010) zavedeno, da je od dne 26. 2. 1992 dalje njeno bivališče C. Tožnica je torej med tistimi, za katere so določbe zakona o tujcih začele veljati na ta dan. Naknadne odjave ali prijave bivališča niso relevantne.

17. Glede na to brez dvoma spada med tiste, ki so glede na ustavno odločbo U-I-246/2002-28 z dne 3. 4. 2003 upravičeni do dopolnilnih odločb o ugotovitvi stalnega dovoljenja za bivanje za nazaj. Ugotovitve zadnjega odstavka na četrti strani izpodbijane odločbe so zato napačne, saj je tožnica dne 25. 2. 1992 v RS imela prijavljeno prebivališče v RS. Pravilno bi bilo torej treba odločbo spremeniti kvečjemu v korist tožnice, da se ji dovoljenje za stalno bivanje prizna celo od 26. 2. 1992 dalje in ne le od 7. 12. 1992 dalje.

18. Ko je 9. 3. 1992 tožničin mož navedel odjavo/prijavo bivališča, to ni bilo več važno, ker je bila tožnica že od 26. 2. 1992 itak izbrisana. Kar se je zgodilo po 26. 2.1992 sploh ni več pomembno. Kljub temu tožnica navaja dejstva, ki bi bila v primeru neupoštevanja teh argumentov še bistvena. Tožnica (sedaj po letu 2003, po izdajo ustavne odločbe, ki nalaga izdajo dopolnilnih odločb) ne sme biti v slabšem položaju, kot pa če vloge za državljanstvo ne bi nikoli vložila. Če namreč njen mož ne bi vložil prošnje za sprejem v državljanstvo po Zakonu o državljanstvu (Ur. l. RS, št. 1/91-1 in 30/91-1), ne bi bilo dvoma, da je datum izbrisa tožnice 26. 2. 1992. Ker pa je mož to prošnjo vložil, in ker je organ potreboval več kot eno leto, da je izdal zavrnilno odločbo za državljanstvo, je rok tožnici domnevno potekel šele 7. 12. 1992, ko naj bi bila izbrisana iz registra stalnih prebivalcev. Zaradi dejstva, ker je mož podal vlogo za državljanstvo, ki je bila zavrnjena, je na slabšem, kot bi bila, če vloge ne bi vložil. Za vprašanje izdaje dopolnilne odločbe z veljavnostjo za nazaj, ne bi bilo pomembno, kje živi po 26. 2. 1992. Ustavno sodišče RS se je tudi sicer že večkrat izreklo, da je bil izbris, ne glede na datum, protiustaven, in sicer tako tistih, ki prošnje niso vložili, kot tistih, ki so jo, pa jim je bila zavrnjena. Tožnica je zato v bistvu bila odvisna od gole časovne komponente, koliko časa je upravni organ potreboval za odločitev o njeni prošnji. Prošnja za državljanstvo naj bi bila vložena celo že na dan plebiscita (23. 12. 1990) kot izhaja iz zavrnilne odločbe z dne 18. 9. 1992. Zakaj je torej MNZ potrebovalo toliko časa za zavrnitev prošnje. Odločba MNZ o državljanstvu za tožnico, ki bi bila lahko (ali bi celo morala biti) izdana pred 26. 12. 1991 (potek 2 mesečnega roka torej pred 26. 2. 1992), bi torej morala biti ugodena. Tožnici bi v tem primeru bilo priznano državljanstvo in vprašanje stalne vize ne bi bilo več sporno. Sprašuje se, kje je bilo določeno, koliko časa mora tožnica čakati, bivati v RS, kakšni izhodi iz države so ji dovoljeni ter ali bi morala tožnica počakati, da se odloči o njenem državljanstvu. Stališče, na katerega se postavi izpodbijana odločba pomeni, da je zaradi pozno zavrnjene prošnje za sprejem v državljanstvo (kar je ravnanje organa) tožnica sama kriva, da je njen mož prej odjavil bivališče, preden je bilo odločeno o državljanstvu. O njenih pravicah in možnostih sta z dejanji odločala dva akterja in sama tožnica na to ni imela vpliva. Zgolj ugibanje je seveda, ali se je z odločanjem o državljanstvu določenih prosilcev z državljanstvom drugih republik nekdanje SFRJ čakalo do njihovega odhoda v kraj izven teritorija tedanje nove države RS. Tožnica tudi vztraja pri tem, da svojega moža ni za nič pooblastila, pač pa je on vse delal po svoje, kar posredno tožena stranka priznava, da namreč dokumentov o pooblastilu v spisu ni.

19. Nadaljnja napačna uporaba materialnega prava pri izdaji napadene odločbe je v tem, da enači »dovoljenje za stalno bivanje« in »prijavo stalnega bivališča«. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je tožnica (preko pooblastila možu, domnevno) dne 9. 3. 1992 odjavila stalno bivališče v Sloveniji, to ne pomeni, da je tega dne izgubila dovoljenje za stalno bivanje v RS. Tega ni določal noben zakon in to sploh ni bilo urejeno. Če bi to po kakršnikoli razlagi držalo, pa predstavlja to kršitev tožničine pravice do družinskega življenja po 8. členu EKČP. Tožnica se dovoljenju za stalno bivanje ni odpovedala in to tudi ni možno, pač pa bi morali biti za to določeni zakonski pogoji in za to določeni postopki o obveščanju in opozarjanju strank, ki pa jih ni bilo ali so bili nejasni: tožnica ni sama oddala prijave spremembe bivališča v C.; mož tožnice je izpolnjeval dokumente tudi za tožnico; tožena stranka nima dokazov o njegovem pooblastilu; tožnica je pooblastitev zanikala; zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo ni bila vročena niti možu tožnice, ki je bil vlagatelj, še manj tožnici, pač pa začasni zastopnici, ki ni nikoli o zavrnitvi obvestila tožnice ali njenega moža; tožnica nikoli ni dobila uradnega opozorila, da odjava stalnega bivališča po zakonu, ki je urejal prijavo in odjavo znotraj SFRJ, pomeni odpoved pravici do stalnega bivanja na območju (nove države) Republike Slovenije; tožnica tudi po vložitvi odjave s strani njenega moža, ni dobila uradnega obvestila, da ji je prenehalo dovoljenje za bivanje v Sloveniji, niti tega ni dobil njen mož; tožnica tudi po 7. 12. 1992 ni dobila obvestila o izgubi dovoljenja za stalno bivanje.

20. Z izpodbijano odločbo je upravni organ kršil tudi pravico do izjave stranke in do izvajanja dokazov, saj je tožnica predlagala svoje zaslišanje, ki ga upravni organ ignoriral in v 5. odstavku na tretji strani navaja, da naj ne bi ponudila nobenih dokazov.

21. Izpodbijana odločba se neutemeljeno sklicuje na dokazanost dejstva glede bivanja tožnice, ki naj bi izhajalo iz odločbe o zavrnitvi državljanstva z dne 18. 9. 1992, saj je bila ta zavrnilna odločba osnovana na napačni, netočni in viciozni razlagi v škodo stranke, o tem, kaj pomeni dejansko življenje v RS. Pogoj, ki ga je kot »dejansko življenje« določal tedanji zakon, je bil nejasen in zato neustaven, kar je ugotovilo že slovensko Ustavno sodišče in nazadnje tudi ESČP, v sodbi Kurić in ostali proti RS. Celo tujci, ki so dovoljenje za bivanje dobili po plebiscitu, so imeli pravice izhodov iz države. Na dan plebiscita je namreč tožnica imela vloženo prošnjo za državljanstvo in tedaj je tudi v RS živela (že 10 let). Problematično z vidika stranke v upravnem postopku je tudi bilo, da naj bi ji bila odločba o zavrnitvi sprejema v državljanstvo vročena po zastopnici. Čemu je bila potrebna taka vročitev, ni jasno, če naj bi bil organu znan drug naslov stranke (domnevno v Srbiji). Poleg tega bi morala vsaj zastopnica poslati zavrnilno odločbo stranki v Srbijo, če že ne organ sam. Poleg tega bi zastopnica morala poskrbeti za varstvo pravic stranke, sprožiti upravni spor. Na zaključke omenjene odločbe, ki temelji na procesnih kršitvah, se zato izpodbijana odločba neutemeljeno sklicuje. Na te očitke tudi izpodbijana odločba ni odgovorila, stranki pa je bila kršena pravica do izjave.

22. Glede na izpodbijano odločbo z dne 24. 10. 2012 je torej stanje tožnice takšno, da jo je Slovenija izbrisala še drugič, nanašajoč se na preteklo obdobje. (od leta 2008 namreč dovoljenje za stalno bivanje tožnice ni sporno, saj ga je pridobila na novo kot tujec brez upoštevanja prejšnjih pravic).

23. V tožbi predlaga, da se odločba spremeni tako, da dopolnilna odločba št. 2140-2114/2009/3 z dne 13. 3. 2009 ostane v veljavi in da stroški upravičenke bremenijo upravni organ. Podrejeno predlaga spremembo odločbe tako, da se datum začetka veljavnosti dovoljenja za stalno bivanje, namesto 7. 12. 1992, ugotovi 26. 2. 1992. Stroški tega postopka pa naj bremenijo toženo stranko.

24. Tožnica še predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks. Tožnica nima nobenega premoženja, živi skromno, preživlja se s samostojno dejavnostjo, čistilnim servisom, in je imela v lanskem celem letu 3.934,13 EUR dobička iz dejavnosti. Živi sama v gospodinjstvu.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je tožnica sama odjavila stalno prebivališče dne 9. 3. 1992, in ker ga v času, ko je bila izenačena v pravicah in dolžnostih z državljani Slovenije ni ponovno prijavila, do izbrisa njenega stalnega prebivališča sploh ni prišlo niti 26. 2. 1991 niti 7. 12. 1992, ko bi lahko ponovno prijavila stalno prebivališče v Sloveniji.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba je utemeljena.

27. Tožeča stranka ima prav, da bi morala tožena stranka pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi ocenjevati v luči sodnega postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, v kateri sodba datira na dan 26. 6. 2012 oziroma v luči več odločb Ustavnega sodišča v zvezi z osebami, ki so bili izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, med katerimi se sodišče v tej zadevi opira zlasti na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, ker je na tej podlagi tudi tekel upravni postopek v predmetni zadevi. Upravno sodišče je omenjene sodne določbe ESČP in Ustavnega sodišča v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo v tem smislu, da tožena stranka ne bi smela opreti upravne odločbe na stališče, da je tožeča stranka prav gotovo dala svojemu možu B.B. pooblastilo za zastopanje in za odjavo stalnega prebivališča, ki naj bi ga njen mož dne 9. 3. 1992 po mnenju tožene stranka pravno veljavno odjavil tudi za tožnico; nepravilno je tudi stališče tožene stranke, po katerem upravni organ nima zakonske obveznosti hraniti pooblastila v upravnem spisu in zato v obstoj tega pooblastila ni mogoče dvomi. Tožena stranka se ne sklicuje na nobeno zakonsko normo področnega zakona, ki bi dovoljevala, da mož odjavi stalno prebivališče za ženo, brez da bi za to tisti, ki odjavi stalno prebivališče za ženo, pristojnemu organu predložil pravno veljavno pooblastilo za zastopanje. Po ZUP se pooblastilo lahko da pisno ali ustno na zapisnik (1. odstavek 55. člena ZUP). Če tožena stranka nima shranjenega pooblastila, bi morala v postopku izkazati, da je sprejela pooblastilo ustno na zapisnik. Tožena stranka tega ni izkazala. Po določbi 4. odstavka 55. člena ZUP se sicer izjemoma lahko dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine, če organ ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Vendar pa v luči omenjenih sodnih odločb ESČP in Ustavnega sodišča določila 4. odstavka 55. člena ZUP ni mogoče uporabiti na način, kot je to storila tožena stranka, saj med izjeme iz tega določila ni mogoče vključiti tudi predmetne situacije. Izjeme je namreč treba obravnavati restriktivno in so dopustne, če med strankami ni spora.

28. Tožeča stranka v tožbi oporeka obstoju pooblastilnega razmerja z opisom določenih okoliščin, ki jih sodišče na tem mestu ne ponavlja, vendar jim tožena stranka ni dala nikakršne teže, ker je izhajala iz ocene, da je neživljenjsko, da bi kdo proti odpravnini vrnil stanovanje, kolikor bi Slovenijo zapustil zgolj začasno. Takšna ocena obstoja pooblastilnega razmerja je v kontekstu omenjenih sodnih odločb ESČP in Ustavnega sodišča nepravilna in nezakonita.

29. Presojo zakonitosti izpodbijane odločbe zaznamuje tudi stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnica sploh ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, kar je nova okoliščina glede na stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala, ker je štela, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila dopolnilna odločba izdana na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. Ker je bil postopek izdaje dopolnilne odločbe, končan z dopolnilno odločbo 2140-2114/2009/3 (1333-04) z dne 13. 3. 2009, obnovljen po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na ugotovitev datuma odjave oziroma prenehanja prijave stalnega prebivališča, bi morala izpodbijana odločitev vsebovati tudi pravno podlago za odločitev, in sicer tisto pravno podlago za odločanje o dopolnilnih odločbah, ki neposredno izvira iz 8. točke izreka sodne odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 in njene obrazložitve, kajti ta postopek je bil obnovljen. Tega pa izpodbijana odločba nima, saj odločba tožene stranke ne vsebuje nobenih pravnih kriterijev iz omenjene sodne odločbe Ustavnega sodišča (kršitev 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP). Nadalje, izpodbijana odločba tudi ne vsebuje v izreku odločitve, da se dopolnila odločba, v zvezi s katero je organ začel postopek po uradni dolžnosti, iz določenih razlogov v povezavi z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča, ne izda.

30. Čeprav to ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, pa sodišče ne more spregledati dejstva, da v izpodbijani odločbi tožena stranka povsem drugače kot v predhodnih postopkih v zvezi z obnovo postopka, ugotavlja, da odjavo stalnega prebivališča za tožnico izkazuje odločba 0011/11-XVII-185.267 z dne 18. 9. 1992, ki pa jo je izdala tožena stranka in ne morebiti kakšen drug organ, s katerim bi tožena stranka ne imela povezanih evidenc, kar pomeni, da bi morala biti toženi stranki odjava prebivališča (za katero sicer tožena stranka nepravilno ugotavlja, da velja tudi za tožnico) znana že dne 18. 9. 1992; tožena stranka se sklicuje tudi na njen sklep z dne 18. 9. 1992 o postavitvi zastopnice za vročitev, in sicer, da je tudi iz njega razvidno, da tožnica na ta dan ni prebivala v Sloveniji; tožena stranka še (tretjič) priznava, da sta odjava stalnega prebivališča in odhod družine B. razvidna tudi iz življenjepisa B.B., ki ga je mož tožnice priložil prošnji za državljanstvo, o kateri je tudi odločala tožena stranka, in ne kateri drug upravni organ, s katerim tožena stranka ne deli evidence.

31. Zaradi kršitve navedenih določil 214. člena ZUP in 4. odstavka 55. člena ZUP je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

32. Ker je tožena stranka že na podlagi zakona oproščena plačila sodnih taks, sodišče ni posebej v izreku sodne odločbe odločilo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

33. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420,00 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.