Jedro

Očitek o neustavnosti določbe tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki plačilo sodne takse določa kot pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije že zavrnilo v okviru odločbe U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014, iz katere izhaja, da je ureditev, ki meritorno odločanje o pritožbi pogojuje s plačilom sodne takse in s predložitvijo potrdila o plačilu, ustavno dopustna, očitek o protiustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP pa je očitno neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citiranim sklepom pritožbi toženih strank štelo za umaknjeni.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe toženi stranki, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbi toženih strank z dne 17. 8. 2020 (pritožba zoper sklep z dne 22. 7. 2020; r. 116) in z dne 21. 8. 2020 (pritožba zoper zamudno sodbo z dne 22. 7. 2020; r. 118) štelo za umaknjeni, saj je ugotovilo, da toženi stranki nista plačali dolžne sodne takse za pritožbi (za pritožbo z dne 17. 8. 2020 sodne takse v višini 33,00 EUR in za pritožbo z dne 21. 8. 2020 sodne takse v višini 1.227,00 EUR).

5. V svoji pritožbi toženi stranki ne trdita, da bi sodno takso plačali, temveč nasprotujeta temu, da bi to dejstvo imelo za posledico umik vloženih pritožb. Navajata, da pravica do pritožbe ni le pravica, ki jo določa ZPP, temveč gre za ustavno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Plačilo sodne takse za uveljavljanje te pravice zato po mnenju pritožbe ne more biti procesna predpostavka, saj bi to pomenilo deskriminatorno obravnavanje oseb in zato kršitev ustavnega načela enakosti in prepovedi diskriminacije, saj je na ta način pravica do pravnega sredstva pridržana le premožnim slojem oziroma materialno močnim subjektom, zato neplačilo sodne takse ali to, da plačilo ni ustrezno izkazano, ne more imeti za posledico umik pritožbe.

6. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon (8. člen ZST-1). Iz prvega odstavka 105.a člena ZPP izhaja, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Nesporno je, da toženi stranki sodne takse za navedeni dve pritožbi nista plačali in da tudi ni podanih pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Pritožba zatrjuje, da je zakonska ureditev, ki določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za pritožbo in ima v primeru neplačila sodne takse za posledico umik pritožbe, neustavna.

7. Očitek o neustavnosti določbe tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki plačilo sodne takse določa kot pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju US RS) že zavrnilo v okviru odločbe U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014,1 iz katere izhaja, da je ureditev, ki meritorno odločanje o pritožbi pogojuje s plačilom sodne takse in s predložitvijo potrdila o plačilu, ustavno dopustna, očitek o protiustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP pa je očitno neutemeljen (12. točka obrazložitve). Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah2 zavzelo stališče o ustavni skladnosti navedene določbe, ki ne posega v pravico strank iz 25. člena URS, saj gre (le) za zakonsko določitev načina uresničevanja te ustavne pravice. Ni namreč mogoče utemeljiti, da sporna ureditev učinkuje na samo vsebino procesne pravice do pritožbe, saj določba 105.a člena ZPP ne učinkuje tako, da bi stranka ne bila več nosilka pravice do pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Ureditvi, ki plačilo takse določa kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, ni mogoče odrekati razumnosti, kar glede na to, da ne gre za omejitev človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, zadošča. Izhajati je namreč potrebno iz zakonske ureditve, po kateri je stranka dvakrat opozorjena na posledice neplačila sodne takse – najprej v pravnem pouku v odločbi sodišča prve stopnje (šesti odstavek 324. člena ZPP), nato pa še v nalogu za plačilo sodne takse (drugi odstavek 105.a člena ZPP), zaostritev procesne discipline in razbremenitev sodišča nepotrebnega administriranja (načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka) pa delujeta v smeri zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj prvi odstavek 23. člena URS).

8. Ker torej izrecno zatrjevan pritožbeni razlog ni utemeljen, podani pa tudi niso razlogi na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Ker toženi stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, sta sami dolžni nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

1 Pa tudi v predhodnih odločbah U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003, Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005, U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 in U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010. 2 Prim. odločbe VS RS III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011, II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011.