Jedro

Tudi telefonično naročilo enega od etažnih lastnikov kot oškodovanca, posebej še ob upoštevanju posebnega poslovnega in zaupnega razmerja med lastniki stanovanj in njihovimi predstavniki ter upravnikom hiše, ki je utemeljeno na zakonu, upravičuje pristojnega delavca gospodarske družbe - upravnika, da poda v imenu oškodovancev ovadbo in s tem predlog za pregon obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.V. je dolžan plačati 700 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.V. zaradi kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo 200.000 SIT in s preizkusno dobo dveh let, obtožbe za dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ pa je bil oproščen, dolžan pa je plačati tudi stroške postopka obsodilnega dela sodb.

Zagovornik obsojenega D.V. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del sodb zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da se obe kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojen, preganjata na predlog oškodovanca, ovadbi za obe kaznivi dejanji pa je podal D.L., ki ni oškodovanec. S tem je bila storjena bistvena kršitev postopka in kršen kazenski zakon. Ovadba za kaznivo dejanje grdega ravnanja je bila vložena po preteku roka iz 52. člena ZKP. Nobenega dokaza ni, da so bila vhodna vrata poškodovana ali da bi bila S.M. telesno poškodovana ali bi bila prizadeta njena celovitost. Predlaga, da se obsojenca oprosti tudi teh dveh kaznivih dejanj ali pa se obsodilni del sodb razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da je predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 224. člena KZ podal upravnik večstanovanjske stavbe, ki ga je bil upravičen podati v imenu lastnikov stanovanj, ker jih "zastopa v vseh razmerjih iz naslova lastništva stanovanj", s kaznivim dejanjem pa jim je bila povzročena škoda na vhodnih vratih bloka, ki so njihova skupna last. Predlog za pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ je podala oškodovanka. Zatrjevane kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva ne obrazlaga. Ker sta kaznivi dejanji obsojencu dokazani, zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Stališče zahteve, da je kazenski postopek za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ tekel brez predloga oškodovanca, ni pravilno. Obe kaznivi dejanji se na podlagi drugih odstavkov omenjenih členov KZ res preganjata na predlog oškodovanca. Po določbah 6. alineje 144. člena ZKP je oškodovanec oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica. Pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ je to praviloma lastnik stvari, lahko pa tudi tisti, ki jo ima na podlagi zakonitega pravnega naslova. Po določbah 56. člena ZKP lahko predlog za pregon poda katerikoli od solastnikov, če je poškodovana stvar skupna lastnina ali solastnina več oseb. Obličnost in vsebina predloga za pregon nista predpisani, zadošča izjava, ki nedvoumno izraža voljo oškodovanca, da se kazenski postopek uvede. Zato že podaja ovadbe ali uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZKP vključujeta predlog za pregon. Po določbah 147. člena ZKP se lahko ovadbo poda ustno ali pisno tudi pri policiji. Za vložitev ovadbe oškodovanec lahko pooblasti drugo osebo na povsem neformalen način (ustno, neposredno ali po telefonu ali pisno s prošnjo, da to stori), odločilno je, da je oškodovančeva volja, naj se storilca kaznivega dejanja kazensko preganja, nedvoumno izražena in da je oškodovanec željo, da njegovo odločitev prenese pristojnim organom druga oseba, nedvoumno izrazil. Če pred uvedbo postopka ali med njim nastane dvom o teh vprašanjih zaradi ugovora obrambe ali na podlagi drugih okoliščin, ga je sodišče dolžno razjasniti, saj gre za vprašanje o obstoju procesne predpostavke.

V obravnavani zadevi je ovadbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ podal D.L., ki je bil zaposlen v D.d.o.o., na Policijski postaji L.M. dne 17.12.2002 na dan storitve kaznivega dejanja. D.d.o.o. je družba, ki je bila upravnik stanovanjskega bloka, v katerem so bili etažni lastniki kot skupni lastniki poškodovanih vhodnih vrat bloka oškodovani s kaznivim dejanjem. D.L. je podal to ovadbo na podlagi telefonskega obvestila E.M., ki je bil kot eden od etažnih lastnikov v tem bloku "koordinator" lastnikov stanovanj (kot se navaja v ovadbi), oziroma je bil predsednik upravnega odbora lastnikov hiše (kot je to izpovedal kot priča na glavni obravnavi na list. št. 43 in 44). Iz ovadbe D.L. izhaja, da ga je E.M. poklical po telefonu in ga obvestil o kaznivem dejanju obsojenca, zaslišan na glavni obravnavi pa je potrdil, da je, tako kot vselej, tudi v tem primeru "dogodek" prijavil "po naročilu predstavnika lastnikov" (list. št. 46). Tudi telefonično naročilo enega od etažnih lastnikov kot oškodovanca, kakršno je bilo dano v tem primeru, posebej še ob upoštevanju posebnega poslovnega in zaupnega razmerja med lastniki stanovanj in njihovimi predstavniki ter upravnikom hiše, kot je bilo opredeljeno v 27., 28. in 29. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), po katerih je upravnik zastopal lastnike tudi pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Zaradi takega razmerja, ki je bilo utemeljeno na zakonu, je razumljivo, da so etažni lastniki zaupali in prenašali reševanje problemov v zvezi s svojimi stanovanji upravniku stavbe, čeprav vprašanja niso bila ozko zvezana z upravljanjem hiše, upravniki pa so te naloge sprejemali. Očitno se zaradi tega tudi v tej zadevi med postopkom sodišču ni pojavil dvom, ali je bil pristojni delavec gospodarske družbe - upravnika upravičen podati v imenu oškodovancev ovadbo in s tem predlog za pregon obsojenca. Tega vprašanja ni postavil ne obsojenec ne njegov zagovornik in ne predstavnik etažnih lastnikov E.M. Sodišče prve stopnje je tako molče štelo, da obstaja oškodovančev predlog za pregon tega kaznivega dejanja.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik sicer izrazil dvom, ali so oškodovanci pooblastili prijavitelja za vložitev ovadbe, toda v tej fazi postopka takšno izražanje dvoma ni pomenilo uveljavljanje kršitve zakona, ampak nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o obstoju procesne predpostavke. Ta dvom je pritožbeno sodišče zavrnilo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik določno trdi, da D.L. ni bil upravičen vložiti ovadbe v imenu oškodovancev in je zato sodišče bistveno kršilo kazenski postopek, ker bi moralo "obtožbo na podlagi ovadbe neupravičene obtožbe zavreči". S tem zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča, da je ovadbo podala oseba, ki jo je na podlagi pooblastila oškodovancev lahko podala, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Za kršitev postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZKP bi namreč šlo, če bi sodišče ugotovilo, da ovadbe ni vložil oškodovanec ali oseba, ki jo je pooblastil ali zakoniti zastopnik, pa bi sodišče kljub temu izreklo obsodilno sodbo, izpodbijani sodbi pa take ugotovitve nimata.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je tudi ovadbo za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v škodo S.M. podal D.L., čeprav za to ni bil upravičen. Toda iz zapisnika Policijske postaje L.M. o ustni ovadbi na list. št. 8 in 9 v pridruženem spisu sodišča prve stopnje je jasno, da je ovadbo podala oškodovanka sama.

Navedba v zahtevi, da obstaja dvom, ali je ta oškodovanka pravočasno podala ovadbo, je neutemeljena, saj je glede na datuma storitve kaznivega dejanja in podaje ovadbe povsem jasno, da je bil predlog za pregon pravočasen.

Trditve zahteve, da ni dokazov o poškodbah ali prizadetosti celovitosti S.M. in o poškodbah vrat, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona, kot to trdi zahteva.

Ker zahteva zagovornika obsojenega D.V. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (je pridobitno sposoben in zaposlen) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitve zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.