Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za to, da pritožnik pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi vložene tožbe ne bi vedel za posledice zamujenega plačila, ampak le za to, da plačila zaradi bolezni ni pravočasno udejanil. Za začetek teka roka je torej odločilno, kdaj je prenehal vzrok za zamudo.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je prepozen tudi ob upoštevanju štetja roka, za katerega se zavzema pritožba, to je od dneva, ko naj bi stranka s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedela za zamudo. Vročitev pooblaščenki ima namreč učinek vročitve stranki (prvi odstavek 137. člena ZPP2), zato se šteje, da je stranka ta dan zvedela za zamudo in njene posledice. Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenka pritožniku poslala navedeni sklep, niti kdaj se je ta (po takem posredovanju) lahko sam seznanil z njegovo vsebino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi prepozno plačane sodne takse za tožbo.1 Upoštevaje tožnikove navedbe je vzrok za zamudo plačila prenehal 5. 10. 2022, saj po tem dnevu ni bil več bolan. Od navedenega datuma dalje bi zato moral v osemdnevnem roku vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, iz česar izhaja, da je 14. 11. 2022 vloženi predlog prepozen.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je bil plačilni nalog pooblaščenki vročen 14. 9. 2022 in je petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse potekel 30. 9. 2022. To sovpada z obdobjem, ko je bil bolan (od 20. 9. 2022 do 4. 10. 2022), prav tako tudi njegovi družinski člani. Meni, da je treba upoštevaje okoliščine primera osemdnevni prekluzivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje šteti od dneva, ko je stranka zvedela za zamudo. Sam je zvedel za zamudo 9. 11. 2022, ko je od svoje pooblaščenke prejel sklep o ustavitvi postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče pritožniku najprej pojasnjuje, da se po izrecni določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ta zakon (torej ZUS-1) ne določa drugače. Tako tudi pravna podlaga izpodbijanega sklepa ni 105. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega se sklicuje pritožba, ampak 24. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da je treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

6. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da bi moral pritožnik vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v osemdnevnem subjektivnem roku od prenehanja bolezni kot vzroka zamude, ne pa v istem roku, štetem od 9. 11. 2022, ko naj bi pritožnik s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedel za zamudo pri plačilu sodne takse za tožbo in za njene posledice. Po ugotovitvah sodišča je bil pritožnik že v nesporno prejetem plačilnem nalogu opozorjen na dolžnost pravočasnega plačila sodne takse in na posledice zamude.

7. Navedenega pritožba ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da pritožnik za dolžnost plačila sodne takse ni mogel zvedeti prej kot z elektronskim sporočilom svoje pooblaščenke 9. 11. 2022, ko mu je posredovala sklep o ustavitvi postopka upravnega spora. V pritožbi namreč potrjuje, da mu je pooblaščenka (odvetnica) 14. 9. 2022 po elektronski pošti poslala tudi plačilni nalog, ne trdi pa, da prejeti nalog ne bi imel vsebine, ki jo navaja prvostopenjsko sodišče. Zato v obravnavani zadevi ne gre za to, da pritožnik pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi vložene tožbe ne bi vedel za posledice zamujenega plačila, ampak le za to, da plačila zaradi bolezni ni pravočasno udejanil. Za začetek teka roka je torej odločilno, kdaj je prenehal vzrok za zamudo.

8. Ne glede na navedeno je predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen tudi ob upoštevanju štetja roka, za katerega se zavzema pritožba, to je od dneva, ko naj bi stranka s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedela za zamudo. Kot navaja pritožnik, je njegova pooblaščenka ta sklep prejela 28. 10. 2022. Ker ima vročitev njej učinek vročitve stranki (prvi odstavek 137. člena ZPP2), se šteje, da je stranka ta dan zvedela za zamudo in njene posledice. Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenka pritožniku poslala navedeni sklep, niti kdaj se je ta (po takem posredovanju) lahko sam seznanil z njegovo vsebino. Drugačno pritožbeno stališče je neutemeljeno, kar ima za posledico, da se je tudi v tem primeru osemdnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje po 28. 10. 2022 iztekel pred vložitvijo predloga 14. 11. 2022. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

10. V zadevi je odločila sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ki določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

1 Tožba je bila vložena zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 330-398/2022-6232-24 z dne 9. 5. 2022 (v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-223/2022/4 z dne 27. 7. 2022). 2 Ta določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.