Jedro

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142-2042/2025/8 (1222-05) z dne 7. 8. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen v izvorno državo. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja tega razloga se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemelitev toženkine odločbe. Ocenilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tožnik je poudarjal le splošno negativne politične razmere v izvorni državi Maroko ter vsesplošen negativen odnos maroških oblasti do Amazighov. V zvezi z odločitvijo o subsidiarni zaščiti je navedlo, da tožnik ni izkazal resne škode v smislu individualne grožnje, ki bi ustrezala standardom iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj. Resna škoda v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve socialnih ali zdravstvenih storitev prosilcu za mednarodno zaščito. Po presoji Upravnega sodišča tožnik z navedbami o "revščini in trpljenju" tudi ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Posebni standardi veljajo sicer v primeru ranljivosti (posebej slabega zdravstvenega stanja) oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno.

3.Upravno sodišče v nadaljevanju navaja, da je o zadevi odločilo brez glavne obravnave oziroma zaslišanja tožnika. Tožnik je bil ustrezno zaslišan v upravnem postopku, zato se je lahko učinkovito branil pred izdajo upravnega akta. Ob tem se je Upravno sodišče sklicevalo na prvi (in tretji) odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (Procesna direktiva) in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah ter na sodno prakso Sodišča EU

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišče je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje s tem, ko ni v zadostni meri upoštevalo dejstev v zvezi z razmerami v pritožnikovi državi izvora. Pritožnik je poudarjal zgodovinsko-politične, ekonomske in socialne razmere v izvorni državi, ki pestijo pripadnike naroda Amazigh. Dostop do zdravstvene oskrbe je slab, kar se je konkretno izkazalo tudi ob hudi bolezni njegove matere, ki ji v Maroku niso nudili pomoči. Ni zgolj pripovedoval o splošnih težavah njegovega naroda temveč o individualnem doživljanju občutka ogroženosti v državi izvora. V Republiki Sloveniji se sedaj zdravi zaradi bolezni mrežnice. Prepričan je, da mu zdravljenja v državi izvora ne bi zagotovili, ker je pripadnik naroda Amazigh. Zatrjuje procesno kršitev pravil upravnega postopka in posledično zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ga v postopku sodišče ni zaslišalo. Meni, da je sodišče z opustitvijo izvedbe glavne obravnave kršilo določila nacionalnega prava in prava EU, ki zagotavljajo temeljne človekove pravice.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

8.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, Sodišča EU in ESČP) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Nasprotno, v pritožbi tem ugotovitvam smiselno celo pritrjuje, ko navaja, da je odsotnost preganjanja očitna posledica njegove iznajdljivosti. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju.

Sodišče EU je v zadevi Moussa Sacko (C-348/16 z dne 26. 7. 2017) zavzelo stališče, da ni v nasprotju s Procesno Direktivo in Listino EU o temeljnih pravicah, če nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi očitno neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito, to pravno sredstvo zavrne, ne da bi zaslišalo prosilca, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti te odločbe, pod pogojem, prvič, da je bila v postopku na prvi stopnji prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in sta bila zapisnik ali dobesedni prepis tega razgovora, če je bil opravljen, vložena v spis, in drugič, da lahko sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, odredi to zaslišanje, če meni, da je potrebno za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. ESČP je v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sa proti Portugalski zavzelo stališče, da glavne obravnave ni treba opraviti, kadar bi sodišče lahko pravično in razumno odločilo na podlagi vsebine spisa in tudi, kadar ni treba opraviti ponovne ocene dejstev, ugotovljenih v predhodnem postopku. Prim. 35. uvodno izjavo Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite) in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023. Glej VSRS Sklep I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, VSRS Sklep I Up 301/2023 z dne 17. 1. 2024. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023. Moussa Sacko, C-348/16 z dne 26. 7. 2017; 45. točka obrazložitve. 52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Ibidem. Glej tudi VSRS Sodba I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-360/16, 14. točka obrazložitve. Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da toženka ni pravilno ugotovila, ali izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ker da je nepravilno ovrednotila njegove navedbe v zvezi z okoliščinami, zakaj je zapustil Maroko (23. točka izpodbijane sodbe). V skladu s katerim lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni sporno.