Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 1425/2014

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1425.2014 Gospodarski oddelek

pogodba o pristopu k dolgu regresni zahtevek neupravičena obogatitev prosto urejanje obligacijskih razmerij nasprotovanje moralnim načelom
Višje sodišče v Ljubljani
23. september 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izpolnitev obveznosti s strani pristopnika k dolgu sama po sebi ne vzpostavlja regresne pravice. Zakon namreč pristopniku, ki plača dolg, ne daje pravice do regresnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvo toženko, za solidarno plačilo 1.250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni in za solidarno plačilo stroškov postopka. Drugemu tožencu je z zamudno sodbo naložilo plačilo 1.250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve sodbe. Odločilo je tudi, da mora drugi toženec tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del oziroma 1. točko izreka izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožnica in predlagala, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in prvi toženki naloži solidarno plačilo 1.250.000,00 EUR skupaj z drugim tožencem in s stroškovno posledico. Podredno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi v 1. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena prvi toženki in drugotožencu, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 2839/2014 z dne 4. 9. 2014 se je nad prvotoženko začel stečajni postopek. S tem je po samem zakonu prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je do prekinitve postopka prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, oziroma so potekli roki zanje, je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP, izdalo odločbo (primerjaj III Ips 11/2013).

6. V konkretni zadevi je prva toženka z družbo D. L. d. o. o. sklenila šest pogodb o finančnem leasingu nepremičnin ter prodajno pogodbo za nepremičnino. Drugi toženec je kot takratni glavni izvršni direktor tožnice za obveznosti prvotoženke do leasingodajalca sklenil pogodbo o pristopu k dolgu (A12) in izročil bianco menice tožnice za zavarovanje svoje obveznosti. Na tej podlagi je tožnica plačala 1.250.000,00 EUR leasingodajalcu, s tem plačilom pa naj bi bila prvotoženka neupravičeno obogatena. Toženca na pravilno vročeno tožbo nista odgovorila, zato je sodišče presojalo ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Po pozivu prvostopenjskega sodišča na odpravo nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP), je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla tudi, da pogodba o pristopu k dolgu predstavlja prepovedan posel (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in opozorila, da pravno podlago za tožbeni zahtevek predstavljajo tudi pravila o solidarnosti dolžnikov (405. člen OZ) in odškodninski odgovornosti prvotoženke.

7. Pristop k dolgu (432. člen OZ) je pogodba med upnikom in tretjim, ki vstopa v zavezo poleg dolžnika. Po pristopu za izpolnitev obveznosti odgovarjata dolžnik in pristopnik. Upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od kogarkoli od njiju, z izpolnitvijo enega ugasne tudi obveznost drugega. Vendar pa ne gre za pravo solidarno obveznost, saj tisti od dolžnikov, ki izpolni, nima regresnega zahtevka proti drugemu na podlagi zakona(1). Izpolnitev obveznosti s strani pristopnika zanj sama po sebi ne vzpostavlja regresne pravice. Tako teorija kot obstoječa sodna praksa (2) namreč zavzemata stališče, da zakon pristopniku, ki plača dolg prvotnega dolžnika, ne daje pravice do regresnega zahtevka (za razliko od npr. poroštva, kjer je v 1028. členu OZ možnost regresa izrecno predvidena). Morebiten zahtevek proti prvotnemu dolžniku lahko torej izvira le iz pravnega razmerja, sklenjenega z njim.

8. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica plačanega zneska od prvotoženke ne more zahtevati nazaj na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), saj je s plačilom vtoževanih 1.250.000.00 EUR izpolnila svojo obveznost po pogodbi o pristopu k dolgu, ki jo je sklenila z družbo D. L. Pravno podlago za plačilo je torej predstavljala pogodba o pristopu k dolgu, zato ni mogoče govoriti o izpolnitvi brez pravnega temelja. Ker je pristopnik upniku zavezan kot dolžnik in izpolnjuje svoj dolg (ne tujega), pa tudi ne more zahtevati vračila po pravilih o subrogaciji. Tožnica bi torej lahko od prvotoženke zahtevala povrnitev tistega, kar je izpolnila, le v primeru, da bi se za to posebej dogovorila. Ker obstoja takšnega dogovora tožnica ni zatrjevala ne v tožbi, niti v dopolnitvi le-te, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zoper prvotoženko.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pogodba o pristopu dolga prepovedan posel (3. člen OZ). V obligacijskem pravu velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno le s prepovedjo njihovega urejanja v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. To načelo pomeni, da udeleženci sami odločajo, ali bodo sploh sklenili določeno pogodbo, da sami izberejo pogodbenega partnerja in da sami določijo vsebino takšne pogodbe. Prosto urejanje obligacijskih razmerij je omejeno s kogentnimi pravili, katera pa s sklenitvijo pogodbe o pristopu k dolgu niso bila prekršena. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu predstavlja ravnanje v nasprotju z moralnimi načeli. Ravnanje stranke lahko opredelimo kot nemoralno po splošni določbi 3. člena OZ le, če vsebuje več jasnih negativnih opredelilnih elementov (ali tudi le enega samega, ki je posebej izrazit). Ravnanje prvotoženke v konkretnem primeru glede na trditveno podlago tožnice ni imelo prav nobenega takšnega elementa. Tožnica namreč ni zatrjevala, da je bila prisiljena v sklenitev pogodbe, kot gospodarski subjekt pa tudi ni bila šibkejša stranka pogodbenega razmerja, trditev o neupravičenem izkoriščanju njenega položaja pa tudi sicer tožnica ni podala. Pri tem tudi ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju prvotoženke, saj slednja ni pogodbena stranka oziroma ni sklenila pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je to storil drugotoženec, za katerega je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo obstoj njegove odškodninske odgovornosti. Tožnica ni zatrjevala, da bi jo prvotoženka v sklenitev pogodbe z družbo D. L. prisilila ali zavedla, niti da bi prvotoženka kakorkoli izkoristila njen šibkejši položaj. Zgolj navedbe tožnice, da je prvotoženka drugega toženca prepričala k pristopu dolga brez ureditve kritnega razmerja in kljub temu, da je vedela, da sama dolga ne bo plačala, pa ne zadoščajo za sklep o protipravnosti ravnanja tožnice. Zato tožbeni zahtevek tudi na podlagi odškodninske odgovornosti proti prvotoženki ni utemeljen.

10. Glede na vse navedeno, je torej sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožba tudi po dopolnitvi ostala v delu zoper prvotoženko nesklepčna, zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek ne da bi izvedlo dokazni postopek (tretji odstavek 318. člena ZPP). Pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7., 10. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih sodišče zagrešilo, ker ni razpisalo glavne obravnave, so tako neutemeljeni.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik (splošni del s komentarjem), dr. N. Plavšak in ostali, 2. knjiga, Ljubljana, GV založba, 2003, str. 625

(2) npr. VSL sklep I Cpg 447/2012, VSL sklep I Cpg 527/2012 in VSL sodba I Cp 3425/2013,) in ibid, 624, 625

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia