Jedro

Vsaka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3 omenjene Uredbe, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki (člen 16/1 Uredbe), pri čemer čas uvedbe postopkov pomeni čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna. Ko je začela odločba učinkovati v Nemčiji, je začela avtomatično (brez kakršnihkoli formalnosti) veljati tudi na ozemlju Republike Slovenije. Vpis zaznambe te odločbe v slovenski sodni register je torej zgolj deklaratornega značaja, saj slovenski pravni red ne zahteva niti obveznosti vpisa po 2.odst. 22.čl. Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj vpisa zaznambe (upravitelj insolvenčnega postopka) nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje potrdilo sklep vodje sodnega registra z dne 02.11.2005, na podlagi katerega se je pri subjektu vpisa K., d.o.o. v bazo podatkov razno vpisalo, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Bad Homburgu z dne 10.03.2005, v skladu z Uredbo sveta (ES), št. 1346/2000 (v nadaljevanju: Uredba), nad premoženjem družbenika subjekta vpisa družbo K. H.m.b.H. uveden glavni postopek v primeru insolventnosti, da je bil imenovan upravitelj insolvenčnega postopka, da je družbeniku v času trajanja insolvečnega postopka prepovedano razpolaganje z obstoječim in bodočim premoženjem in da je ta pravica razpolaganja prenesena na upravitelja insolvenčnega postopka.

Proti temu sklepu sta se po istem pooblaščencu pritožila tako subjekt vpisa kot družba E. L.t.d. in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Menita, da učinkovanje odločbe v registru Občinskega sodišča v Bad Homburgu ne pomeni avtomatičnega učinkovanja v sodnem registru v Kopru. To ne izhaja niti iz člena 16 Uredbe. Sklep nemškega sodišča velja v Sloveniji, če so za vpis v sodni register izpolnjeni pogoji po pravu Republike Slovenije. Nemško sodišče, opozarjata pritožnika v pritožbi, je proti družbeniku subjekta vpisa uvedlo postopek insolvenčnosti, izpodbijana sodna odločba pa govori o začetku insolvenčnega postopka. Po slovenskem pravu je razlika očitna, saj nastanejo posledice začetka stečaja šele, ko je sklep o začetku nabit na oglasno desko sodišča. Sklep nemškega sodišča tudi ne določa absolutne razpolagalne prepovedi s strani zakonitega zastopnika-družbenika E.M., le pravica razpolaganja s premoženjem je prenesena na upravitelja insolvenčnega postopka. E.M. je v registru še vedno vpisan kot zakoniti zastopnik brez vseh omejitev. Sklep nemškega sodišča opozarja samo na sankcije v primeru kršitve prepovedi, do tega vprašanja pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Iz pritožbenih navedb nadalje izhaja, da je družbenik že leta 2002 (pogodba z dne 16.08.2002) prenesel svoj poslovni delež pri subjektu vpisa na novega družbenika, zato 10.03.2005, to je v času izdaje obravnavanega sklepa nemškega sodišča, K. ni bil več družbenik pri subjektu vpisa. O tem predlogu pa sodni register pa še ni odločal. Na pritožbo je po pooblaščencu podal obširen odgovor upravitelj insolvenčnega postopka pri družbeniku subjekta vpisa, to je družbi K. H.m.b.H., pri čemer je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo, če ne bo zavržena kot nedovoljena, zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Uveljavljal je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takšnih kršitev, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede pravnorelevantnih dejstev, katerih pritožba pravzaprav niti ne skuša ovreči, je sodišče prve stopnje na podlagi pisnih dokazov, ki jih je v sodni spis predložil predlagatelj konkretnega registrskega postopka, ugotovilo, da je bil na podlagi sklepov z dne 10.03.2005 in 12.05.2005 Občinskega sodišča v Bad Homburgu nad družbenikom subjekta vpisa družbo K. H.m.b.H. z dnem 10.03.2005 uveden glavni postopek zaradi plačilne nesposobnosti v skladu s 1.odst. 3.čl. Uredbe. Za prisilnega upravitelja je bil imenovan odvetnik O.H. iz Frankfurta ob Maini, na katerega je bila s sklepom sodišča tudi prenesena izključna razpolagalna pravica z družbenikovim obstoječim in bodočim premoženjem. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila vsebina tega sklepa po odločitvi vodje sodnega registra dne 02.11.2005 vpisana v sodnem registru Okrožnega sodišča v Kopru, in sicer pri subjektu vpisa, K. d.o.o. Na takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V skladu z določilom člena 9 Pravilnika o načinu vodenja sodnega registra (Ur.l. RS, št. 18/94) se v bazo podatkov razno vpisujejo vsi podatki, ki se ne vpisujejo v nobeno drugo od baz podatkov, pri čemer je sodišče prve stopnje sprejelo povsem pravilen pravni zaključek, da gre v konkretnem primeru pri navedenem subjektu vpisa za vpis zaznambe omenjenega sklepa nemškega sodišča o uvedbi postopka v primeru insolventnosti nad družbo K. H.m.b.H. v skladu z določbo člena 22 Uredbe. Ta pravni akt pa je na podlagi določb člena 249 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zavezujoč in neposredno uporabljiv v vseh državah članicah, kar prav tako pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Konkretni upravitelj insolvenčnega postopka je tedaj imel procesno legitimacijo za vložitev predloga, da se pri subjektu vpisa K. d.o.o. vpiše zaznamba omenjenega sklepa nemškega sodišča. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da je predlagani vpis zaznambe v skladu z vsebino konkretnega sklepa o uvedbi insolvenčnega postopka nemškega sodišča, ob tem pa pritožbeno sodišče meni, da iz vsebine izpodbijanega sklepa, zlasti iz njegovih obširnih in med seboj skladnih razlogov, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ves čas štelo, da gre v konkretnem primeru za uvedbo (ne pa za začetek, kot skuša to zaradi očitne pomote, narejene na enem mestu obrazložitve izpodbijanega sklepa, napadenemu sklepu očitati pritožba) glavnega postopka v primeru insolventnosti v skladu z določbo 1.odst. 3.čl. Uredbe. Zaradi tega pravno nikakor ne vzdržijo navedbe v pritožbi, da učinkovanje obravnavane odločbe v registru nemškega sodišča ne pomeni avtomatičnega učinkovanja te odločbe v sodnem registru Okrožnega sodišča v Kopru, upoštevajoč pri tem, da odločba nemškega sodišča velja v Sloveniji le, če so za vpis v sodni register izpolnjeni pogoji po pravu Republike Slovenije, tedaj tudi pogoj, da je bil sklep o začetku insolvenčnega postopka nabit na oglasno desko slovenskega sodišča. Vsaka odločba o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, ki jo sprejme sodišče države članice, pristojno po členu 3 omenjene Uredbe, se prizna v vseh drugih državah članicah od trenutka, ko začne učinkovati v državi, v kateri so bili uvedeni postopki (člen 16/1 Uredbe), pri čemer čas uvedbe postopkov pomeni čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna (člen 2/f Uredbe). Odločba o uvedbi postopkov insolventnosti ima, brez nadaljnjih formalnosti, enake posledice v kateri koli drugi državi članici, kakor jih ima po pravu države, v kateri so bili uvedeni ti postopki (člen 17/1 Uredbe). V konkretni zadevi je iz sklepa nemškega sodišča jasno razvidno, da je bil v Nemčiji nad družbo K. H.m.b.H. 10.03.2005 (celo ura je v sklepu natančno določena) uveden insolvenčni postopek, kar je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, povsem pravilno ugotovilo. Z dnem, ko je začela odločba učinkovati v Nemčiji, je začela avtomatično (brez kakršnihkoli formalnosti) veljati tudi na ozemlju Republike Slovenije. Vpis zaznambe te odločbe v slovenski sodni register je torej zgolj deklaratornega značaja, saj slovenski pravni red ne zahteva niti obveznosti vpisa po 2.odst. 22.čl. Uredbe.

Glede na to, da gre v konkretnem primeru zgolj za deklaratorni vpis zaznambe sklepa nemškega sodišča o uvedbi postopka insolventnosti nad družbo K. H.m.b.H., ki je kot družbenik vpisana v registru pri subjektu vpisa K. d.o.o., so pravno docela nerelevantne navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na razpolagalna upravičenja zakonitega zastopnika družbenika E.M., oziroma družbenikov prenos poslovnega deleža pri subjektu vpisa v letu 2002 na novega družbenika.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2.tč. 39.čl. Zakona o sodnem registru (ZSReg), pritožbo obeh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upravitelj insolvenčnega postopka nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (člen 18 ZSReg).