Jedro

Tožnik, ki je tožbo umaknil, je dolžan toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 598,50 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik izpodbija sklep o stroških (II. točka izreka) iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki spremeni tako, da odloči, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. V odločbi z dne 11. 10. 2010 je tožena stranka v pravnem pouku tožnika napotila, da lahko vloži v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka tožbo pri pristojnemu sodišču. Gre za nepravilen, predvsem pa pomanjkljiv pravni pouk, ki je za stranko nerazumljiv, predvsem pa neuporaben. V pravnem pouku ni naveden bistven podatek, katero je sploh pristojno sodišče, pri katerem je potrebno vložiti tožbo. Tako ni bilo jasno, ali je potrebno sprožiti zoper odločbo upravni spor na upravno sodišče, ali vložiti tožbo na delovno sodišče. V taki nejasni situaciji je tožnik (zaradi 30 dnevnega prekluzivnega roka iz pouka) vložil sočasno tožbo, tako na delovno sodišče kot tudi na upravno sodišče. Upravno sodišče se je s sklepom IV U 253/2010 – 11 izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v A.. Tožnik je tako predmetno tožbo umaknil iz razloga, ker teče identičen postopek že pred Delovnim in socialnim sodiščem v B.. Vložitev dveh tožb je tako posledica nestrokovnega ravnanja tožene stranke in nejasnosti njenega pravnega pouka. Tožnik je zgolj iz previdnosti vložil dve tožbi. Tako v teoriji kot praksi je že splošno sprejeto načelo, da zaradi napačnega (pomanjkljivega) pouka stranka ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka je sama povzročila situacijo, da so ji nastali predmetni stroški in konkretne okoliščine, zato je neutemeljena odločitev, da mora tožnik kriti stroške tožene stranke. Gre izključno za stroške, katere je sama povzročila zaradi nepravilnega obravnavanja dopisa z dne 30. 6. 2009 ter nepopolnega in nepravilnega pravnega pouka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je tožnik tožbo umaknil, zato je v skladu s prvim odstavkom 158. člena nasprotni stranki dolžan povrniti stroške postopka. Te obveznosti bi bil tožnik lahko razbremenjen le v primeru, če bi tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila. Iz pritožbe ni razvidno, da je tožnik tožbo umaknil iz tega razloga, zato je sodišče prve stopnje moralo odločiti o zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

Čeprav je pravni pouk v odločbi tožene stranke z dne 11. 10. 2010 delno pomanjkljiv (saj ne določa pri katerem sodišču lahko delavec vloži tožbo, temveč govori le o pristojnem sodišču) ta okoliščina ne pomeni, da je v primeru umika tožbe tožena stranka dolžna sama nositi svoje stroške postopka. Tožnik je v konkretni zadevi uveljavljal pravice iz delovnega razmerja, to je plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega dopusta. Pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij se urejajo s predpisi iz področja delovnih razmerij s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Peti odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da je proti sklepu o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec koristil možnost pritožbe oziroma ugovora. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik zaradi nejasne situacije, ko v pravnem pouku ni bil naveden bistven podatek, katero je sploh pristojno sodišče, vložil tožbo tako na upravno sodišče, kakor tudi na delovno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).