Jedro

Ker je pri tožniku ni podana skaženost, torej opazna sprememba zunanjosti, tožnik ni upravičen od odkodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.000.000 (1.500.000 SIT za telesne bolečine in 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Višji zahtevek za odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v celoti za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 339.968 SIT stroškov postopka z zakonskimi zadmudnimi obrestmi od 14.2.2000 dalje. Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati skupaj 3.500.000 SIT odškodnine (1.500.000 SIT za telesne bolečine in 2.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Zoper tisti del sodbe, s katerim ni dosojena odškodnina v skupnem znesku 5.900.000 SIT vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče druge stopnje premalo upoštevalo subjektivni element odmere odškodnine za telesne bolečine ter da bi mu moralo glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem priznati višjo odškodnino (torej 2.500.000 SIT).

Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poleg sodne prakse v podobnih primerih bi moralo sodišče upoštevati tudi vse posebnosti konkretnega primera, ki vplivajo na obseg te oblike škode. Kot trajno posledico poškodbe je tožniku ostala zmanjšana gibljivost ledvene hrbtenice in bolečine pri forsiranih gibih in prisiljeni telesni drži. Izvedenec je ocenil, da to prestavlja 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik ima zaradi tega težave v poklicu ter pri domačih opravilih in vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Kot poklicni voznik tovornjaka je zaradi posledic poškodbe omejeno sposoben za ta poklic. Opustiti je moral tudi vse prostočasne aktivnosti. Glede na to, da je poklicni voznik, ga trajne posledice poškodbe bistveno bolj prizadevajo kot nekoga, ki opravlja fizično manj obremenjujoče delo. Sodišče je zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti zavrnilo, ker je izvedenec zapisal, da pri tožniku skaženosti ni zaznati. Vendar skaženost ni medicinski pojem, marveč pravni standard, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivno in subjektivno ugotovljenih dejstev. Sodišče je v tem primeru upoštevalo le objektivni kriterij, t.j., da pri tožniku ni zaznati skaženosti. Vendar bi skaženost moralo ugotavljati tudi na podlagi lastnega opažanja. Temelj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti namreč ni samo v tem, ali in v kakšni meri zbuja oškodovančev izgled pozornost, marveč tudi v vplivanju vseh elementov te oblike negmotne škode na oškodovančevo duševno ravnotežje in njegovo počutje sploh.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik, ki je v prometni nesreči utrpel kompresijski kominutivni večfragmentni prelom 12. prsnega vretenca, rano na čelu in krvavitev iz nosu, je trpel dva dni hude bolečine, 15 dni srednje močne bolečine, 35 dni pojemajoče zmerne bolečine in 60 dni lažje bolečine. Bil je 5 dni hospitaliziran, 3 dni je bil nepomičen, 5 dni je prejemal injekcije, enkrat je bil na odvzemu krvi, 11 x na rentgenskem slikanju, 4 mesece je nosil steznik, 5 mesecev uporabljal bergle, bil 2 tedna v zdravilišču, 20 x na obsevanju, bil pa je tudi na številnih zdravniških pregledih. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevščenosti med zdravljenjem ga tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičujejo do zadoščenja v znesku 1.500.000. Kot je pravilno navedlo pritožbeno sodišče, je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije višine odškodnine (ki se kaže v vrednotenju intenzivnosti in trajanja bolečin ter vseh posebnosti konkretnega primera) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, kot jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (prim. sodno prakso, ki je zbrana v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" GV Založba, 2001, zlasti primere 296, 299 in 304).

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojen znesek zadoščenja (2.000.000 SIT) pravično odseva trajanje in intenzivnost te oblike negmotne škode (kar je podrobno opisano v sodbah sodišč prve in druge stopnje) vključno z vsemi značilnostmi konkretnega primera, med drugim tudi tem, da je tožnik po poklicu voznik tovornjaka in da je zaradi trajnih posledic poškodbe zmerno omejeno sposoben za opravljanje svojega poklica (ne more več voziti na daljše razdalje), kot tudi sodno prakso v podobnih primerih (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Prva povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost za zakrivanja) in kako jo okolje doživlja (ali /sploh/ vzbuja pozornost, in če jo, v kakšni meri /tu je pomemben tudi poklic, starost, spol oškodovanca/ ter kako se ta pozornost izraža /odpor, pomilovanje, radovednost/). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Vendar da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine) morajo biti hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to ugotovitev sprejelo), da pri tožniku ni podana skaženost, torej opazna sprememba zunanjosti (ob tem je irelevantno, kako je sodišče prišlo do te ugotovitve - revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003 v nadaljevanju ZPP), tožnik ni upravičen do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Ob tem velja še dodati, da je tožnik v tožbi skaženost opisal z naslednjim: "Zaradi drže in posledic - omejitev gibanja v hrbteničnem delu kaže takšna drža tudi že na kozmetično napako in meji na skaženost". Zaslišan kot stranka pa je na vprašanje, v čem se kaže skaženost, povedal, da ga poškodba vretenc ovira pri plesu, prej je hodil na plese, sedaj pa ne more zaradi bolečin v hrbtenici, potem pa, ko začuti te bolečine, kakšno uro šepa (ugotovitev sodišča prve stopnje zapisana, v 2. odstavku na 7. strani sodbe). Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da težav pri plesu in sploh težjega premagovanja fizičnih naporov ni mogoče upoštevati pri skaženosti (oziroma kot obliko skaženosti), marveč pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trditev, da ima tudi brazgotine na glavi, pa je tožnik postavil šele v pritožbi, a pri tem ni pojasnil, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti že prej (1. odstavek 373. člena ZPP).

Pritožbenemu sodišču se zato s temi trditvami ni bilo treba ukvarjati.

Ker je tako pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.