Jedro

Zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 23. 7. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Slovenije (ZDRS), od 28. 8. 1945 do smrti 3. 11. 2002 ni štel za jugoslovanskega državljana.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom upravnih organov, tožbene navedbe pa je zavrnilo kot neutemeljene. Tudi po presoji sodišča tožnica v upravnem postopku niti v tožbi ni ponudila drugih navedb in dokazov, ki bi izpričali lojalnost, prav tako pa ni dokazala obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi trije kumulativno določeni pogoji iz drugega odstavka 35. člena ZDrž.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo s sklepom razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Sporen je pogoj, ki se nanaša na vprašanje njegove lojalnosti oziroma nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ oziroma tretjega odstavka 63. člena ZDen. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg zaslišanja priče upoštevati še ostale okoliščine, ki izhajajo iz arhivskega gradiva, in sicer, da ni bil politično aktiven in da ni bil član nobene nacistične ali kakšne druge organizacije, ki je bila sovražna do slovenskega naroda. Zgolj zato, ker je bil oseba nemške narodnosti in je optiral za nemški Reich, ga še ni mogoče šteti za nelojalnega do slovenskega naroda. Navaja, da sta ta domneva, kakor tudi interpretacija Ustavnega sodišča, diskriminatorni in v nasprotju z vsemi mednarodno priznanimi in veljavnimi načeli in normami.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1. Ta v 107. členu določa, da Vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (prvi odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče pritožbo tožnice obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bila opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožnica je vložila revizijo (prej pritožbo) „iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS.“ Uveljavljala je torej tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa v reviziji po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno uveljavljati. Vrhovno sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, ki je bilo v tem primeru ugotovljeno v upravnem postopku. Ker se v reviziji le formalno sklicuje na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, v nadaljevanju pa jih ne obrazloži in ne konkretizira, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

9. Ker Vrhovno sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, tožnikovih navedb v reviziji, v katerih se le sklicuje (in jih izrecno ne navaja) na navedbe v pritožbi v upravnem postopku in na tožbene navedbe, Vrhovno sodišče v revizijskem preizkusu ni moglo upoštevati.

10. Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva (po tretjem odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev pravice do denacionalizacije. Glede na okoliščine te zadeve je za odločitev o ugotovitvi državljanstva pomemben Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije – ZDrž, ki je v drugem odstavku 35. člena določil oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97), vsebuje določba drugega odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Oseba, katere koristi ta domneva prizadene, lahko dokazuje nasprotno. Breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti je torej nosila tožnica.

11. Iz dejanskih ugotovitev v upravnem postopku, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da v zadevi ni sporno, da je bil A.A. nemške narodnosti, da se je še pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini in da je optiral za nemški Reich. Da navedene dejanske ugotovitve v postopku niso sporne, izrecno navaja tudi revident v reviziji, pri čemer oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje glede domneve nelojalnega ravnanja kot tretjega pogoja po drugem odstavku 35. člena ZDrž.

12. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejstvo, da je A.A. optiral za nemški Reich, ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov o njegovem lojalnem ravnanju, tudi po presoji Vrhovnega sodišča revidentki ni uspelo izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je v določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva, da je oseba nemške narodnosti, ki je pred ali med vojno optirala za nemški Reich, nelojalno ravnala zoper interese narodov in držav FLRJ (X Ips 1274/2006 z dne 28. 2. 2007, X Ips 1292/2006 z dne 3.10.2007, I Up 1047/2006). Taka opcija je namreč glede na zgodovinsko splošno znana dejstva pomenila zavestno odločitev osebe, da se je v času okupacije Slovenije odločila za nemški Reich. Glede na navedeno je zmotno stališče revidentke, da taka opcija še ne pomeni domneve nelojalnosti. Ker dokazno breme lojalnega ravnanja nosi stranka sama, je neutemeljen tudi očitek revidentke, da bi moralo sodišče prve stopnje (in ne stranka sama) ugotoviti, ali je njen pokojni mož A.A. med vojno res storil kakšno dejanje, s katerim se je pregrešil zoper državne interese. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnica v obravnavani zadevi niti v upravnem postopku niti v tožbi ni ponudila dokazov, ki bi dokazali njegovo lojalnost, niti ni dokazala obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Zgolj politična nedejavnost in odsotnost dokaza, da bi bil A.A. član kakšne nacistične organizacije, na kar se tožnica ves čas postopka sklicuje, pa ne zadoščata za izpodbitje te domneve. Domneva nelojalnosti je namreč vezana na nemško nacionalno pripadnost in ne na članstvo v kateri od nacističnih organizacij. Poleg tega pa zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodno osvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje te domneve, aktivnega ravnanja, ki dokazuje lojalnost, pa tožnici v upravnem postopku ni uspelo dokazati (X Ips 497/2007, X Ips 1292/2006, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 555/2003). Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna.

13. Neutemeljen pa je tudi očitek revidentke, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž predstavlja kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Ustave RS in posledično diskriminatorno izvajanje denacionalizacije. Za presojo ustavnosti je glede na 160. člen Ustave RS pristojno Ustavno sodišče RS, ki je že preizkusilo, ali je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju z Ustavo RS, in torej tudi, ali predstavlja kršitev človekovih pravic, na katere se sklicuje tožnica. V odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), je US odločilo, da uporaba navedene norme ni v nasprotju z Ustavo. Ugotovilo je namreč, da ureditev glede državljanstva oseb nemške narodnosti ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Ustavno sodišče pa je tudi že odločilo, da tretji odstavek 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž ne vodi do diskriminacije, če se tretji odstavek 63. člena ZDen uporablja kot izpodbojna domneva nelojalnosti.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.