Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku, ampak je odločila po izteku zakonskega roka. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe, to je vložitev tožbe zaradi molka organa ter vložitev tožbe v 30 dneh od vročitve delavčevega sklepa komisije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 2. 10. 2009 in z dne 5. 11. 2009 ter sklepa komisije za pritožbe z dne 3. 2. 2010 ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da spremembe tožbe z dne 13. 12. 2011, ne dopusti (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica zoper oba sklepa z dne 2. 10. 2009 ter 5. 11. 2009 vložila pritožbi na komisijo za pritožbe, ki bi o pritožbah morala odločiti v roku 30 dni. Ker komisija za pritožbe o pritožbah ni odločila v zakonskem roku, ampak kasneje s sklepom z dne 3. 2. 2010, bi morala tožnica vložiti tožbo v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije v skladu z določbami 2. odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami – ZJU). Ker je tožbo vložila šele po poteku tega roka, je tožba prepozna.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča posega v njene ustavne pravice. Po prejemu meritorne odločitve komisije za pritožbe je v skladu s pravnim poukom in določbo 25. člena Zakona o javnih uslužbencih v tridesetih dneh vložila tožbo. Sklep komisije za pritožbe je bil tožnici vročen dne 22. 2. 2010, ko je odločitev delodajalca postala tudi dokončna, zato sodno varstvo pred tem datumom sploh ni bilo mogoče. Tožnica je imela zaradi molka organa možnost vložiti tožbo, ni pa to bila njena dolžnost. Meni, da se sodno varstvo pred delovnim sodiščem lahko zahteva zaradi molka organa ali v tridesetih dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe. Roki, predvideni za odločanje komisije za pritožbe, so instrukcijske narave, njihovo neupoštevanje pa ne more povzročiti izgube pravice do sodnega varstva. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je vložena tožba prepozna.

Tožnica je vložila pritožbo zoper sklep v celoti, torej tudi zoper sklep, da se sprememba tožbe (s katero je tožnica zahtevala odpravo namesto razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke) ne dovoli. Ker posebnih razlogov o tem delu odločitve pritožba nima, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo II. točko izreka sklepa.

Glede odločitve o zavrženju tožbe pritožba smiselno uveljavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP ter zmotno uporabo določb Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/5002 s spremembami). Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZJU. Ta v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU).

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrženju tožbe sklicevalo na stališče, ki ga je v podobnem primeru kot je obravnavani zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 631/2011. Vendar pa je glede vprašanja roka za sodno varstvo v primeru, kadar komisija za pritožbe o pritožbi javnega uslužbenca odloči po preteku zakonskega roka, Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo drugačno stališče. S sklepom opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 (v zvezi z zadevo, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče obravnavalo pod opr. št. Pdp 491/2011) je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji in razveljavilo sklepa sodišča druge in prve stopnje (o zavrženju tožbe kot prepozno vložene) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je ugotovilo, da iz določb ZJU ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU, marveč (šele) z vročitvijo odločbe komisije za pritožbe, s katero je bila pritožba zavrnjena. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Glede na navedeno pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sklep komisije za pritožbe je bil tožnici vročen dne 22. 2. 2010, tožnica pa je tožbo vložila dne 24. 3. 2010, zato 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, upoštevajoč datum vročitve sklepa komisije za pritožbe, ni zamudila. Ker je bila tožba pravočasno vložena, ni bilo pogojev za zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pridrži za končno odločbo.