Jedro

Tožnice, ki ni zmožna opravljati dela šivilje II, s polnim delovnim časom pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo z omejitvami, ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravice do invalidske pokojnine, niti ji kot invalidu III. kategorije ni mogoče priznati pravice do dela v skrajšanem delovnem času, kot to neutemeljeno uveljavlja, temveč se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. … z dne 11. 11. 2010, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi tožnice zoper prvostopenjsko odločbo, jo razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 27. 7. 2010 dalje priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo opravljala v ugodnih toplotnih razmerah (ne na mrazu), rokovala z bremeni do 3 kg in roke ne bodo izpostavljene lokalnim vibracijam, v polnem delovnem času. Tožena stranka je tožnico naročila na kontrolni pregled v juliju 2013 in delodajalcu tožnice družbi A. d.o.o. naložila, da tožnici zagotovi pravico do premestitve. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo zahtevek, da se tožnico razvrsti v prvo kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine ter podredni zahtevek, da se ji ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in priznanjem ustreznih pravic.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Navaja, da je kot dokaz in utemeljitev zahtevka predložila izvide o njenih boleznih. Zdravstveno stanje se ji nenehno slabša. Delodajalec ji premestitve oziroma dela v skladu z omejitvami ne more zagotoviti, ker ga nima. Invalidski komisiji sta oceno podali preveč pavšalno in nista ugotovili pravih dejstev. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu, da se njeno zdravstveno stanje in preostala delovna zmožnost ugotovi s pomočjo izvedenca. Za tožnico, ki še vedno boleha za ugotovljenimi boleznimi, so bile predlagane dodatne preiskave, izvide bo predložila naknadno in bi jih izvedenec lahko upošteval. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pazi po uradni dolžnosti.

Pravice na podlagi invalidnosti po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) pridobi zavarovanec, pri katerem je po postopku, določenem z zakonom in na podlagi zakona sprejetim Pravilnikom o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami) ugotovljena invalidnost ustrezne kategorije, kar pomeni, da so pri zavarovancu nastale spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ter se mu zato zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kadar je za uveljavitev pravic iz zavarovanja potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti izvedenski organi zavoda, pri čemer so najpomembnejše invalidske komisije, kot določata 1. in 3. odstavek 261. člena ZPIZ-1. V postopku pred izdajo izvedenskega mnenja so izvedenski organi dolžni sodelovati z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo medicine dela, specialistično službo in z delodajalci (šesti odstavek 261. člena ZPIZ-1).

Postopek za ugotovitev invalidnosti se je v tožničinem primeru začel na predlog osebne zdravnice, predlogu je bila priložena obširna medicinska dokumentacija, naknadno pa je tožena stranka pridobila tudi delovno dokumentacijo oziroma sporočilo delodajalca o tožničini izobrazbi, vrsti dela, ki ga opravlja in psihofizičnih zahtevah za opravljanje dela. Invalidska komisija po prvem odstavku 36. člena Pravilnika poda izvedensko mnenje o invalidnosti na podlagi popolne medicinske in delovne dokumentacije, prvostopenjska komisija je dolžna zavarovanca tudi pregledati, kar je bilo v tožničinem postopku pravilno izvedeno.

Iz nobenega medicinskega izvida, ki jih je predlogu priložila osebna zdravnica, ne izhaja, da je tožnica, zaradi nedvomno številnih zdravstvenih težav, za organizirano pridobitno delo popolnoma nezmožna oziroma da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti, kar je definicija I. kategorije invalidnosti po določbi 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Iz nobenega medicinskega izvida tudi ne izhaja, da tožnica lahko delo opravlja le v delovnem času, krajšem od polnega. Skrajšanje delovnega časa je sicer predlagala osebna zdravnica v predlogu za uvedbo postopka, vendar sta se invalidski komisiji prve in druge stopnje opredelili do celotne zbrane medicinske dokumentacije. Z upoštevanjem izvidov specialistov angiologa, hematologa, internista, ortopeda, plastičnega kirurga in dermatologa je drugostopenjska komisija ugotovila, da tožnica zaradi posledic bolezni ni zmožna opravljati dela šivilje II oziroma priprave materiala pri delodajalcu družbi A. d.o.o., s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne bo poslabšalo njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo ustrezno lažje delo.

Invalidska komisija je določila omejitve z upoštevanjem predlogov specialistov, zlasti ortopeda z dne 13. 9. 2000, ki je odsvetoval delo v stalni prisilni drži ter s felksijskimi obremenitvami vratne hrbtenice, angiologa z dne 13. 2. 2009, ki je zahteval izogibanje hladnemu okolju ter nošnjo zaščitnih rokavic, ortopeda z dne 25. 11. 2009, ki je predlagal premestitev na lažje delovno mesto, kjer ne bo dviganja bremen težjih od 10 kg in brez fleksijskih obremenitev vratne in prsne hrbtenice ter mnenja kirurga z dne 26. 2. 2010, da je tožnici potrebno zagotoviti delo, kjer ne bo dvigala bremen nad 3 kg, v ugodnih klimatskih razmerah ter ne v hladu in vodi. Odločitev tožene stranke o nujnih omejitvah pri delu se ujema z ugotovitvami specialistov, izdana je na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je bila strokovno ustrezno sestavljena, saj so pri delu sodelovali specialistka medicine dela, specialist internist – revmatolog ter specialistka s področja varstva pri delu. Tožnica mnenje invalidske komisij izpodbija le pavšalno, ni navedla konkretnih zmot ali nepopolnosti in tudi ni neposredno navedla, katere domnevno zmotne ugotovitve bi sodišče moralo preizkusiti s pridobitvijo izvedenskega mnenja.

Tožničine trditve, da se pri njenem delu ni nič spremenilo in da ji delodajalec dela v skladu z omejitvami ne more zagotoviti, za presojo v socialnem sporu niso pomembne. Varstvo delovnih invalidov v delovnem razmerju zagotavlja drugi odstavek 91. člena ZPIZ-1, po katerem pravico do premestitve zagotovi zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, delodajalec. Določbe o varstvu invalidov so v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US in 40/12 - ZUJF) v 199. in 200. členu. Delodajalec zagotavlja varstvo delovnih invalidov pri zaposlovanju ali preusposabljanju ter mora delavcu s preostalo delovno zmožnostjo zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti. Kakršnekoli zahtevke v zvezi z zagotavljanjem ustreznega dela in upoštevanjem omejitev zmožnosti za delo mora tožnica uveljavljati z ustrezno zahtevo oziroma v postopku pri delodajalcu. Obveznost tožene stranke do invalida III. kategorije, ki mu je zagotovljena pravica do premestitve, je le odmera in izplačevanje ustreznega nadomestila za invalidnost, če so za to izpolnjeni pogoji kot jih določa 94. člen ZPIZ-1. Izpodbijana dokončna odločba ter sodba sodišča prve stopnje sta pravilni in zakoniti, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.