Jedro

Pritožničine zdravstvene težave in socialne razmere nista razloga, na podlagi katerih bi bilo možno izdati predlagano začasno odredbo. Pa tudi sicer ni mogoče izdaje začasne odredbe pogojevati z rešitvijo glavne stvari, ki se izključno nanaša na zahtevo za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 748/2003-15 z dne 2.6.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je prvotožnica sodišču predlagala, da na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) izda začasno odredbo, s katero naj se ji začasno, do pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 10. 3. 2003, ki jo s tožbo izpodbija v upravnem sporu, dovoli še nadalnje prebivanje v Republiki Sloveniji. Z navedeno odločbo tožena stranka ni ugodila prošnjam vseh štirih tožnikov, državljanov Republike Srbije in Črne gore, za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogoja iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00-odl.US, 64/01, v nadaljevanju ZUSDDD), in sicer dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25.6.1991 dalje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da prvotožnica tudi v novem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic, ki so ji oziroma bi ji lahko nastale, zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe. Verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic mora biti evidentna, sedanja (ali predvidljiva) ter dejanska in konkretna. Nastanek hujših škodljivih posledic pri prvotožnici ni verjeten niti evidenten, sedanji, predvidljiv niti dejanski ter konkreten. Iz izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja z dne 20.2.2003 izhaja, da je prvotožnica invalid II. kategorije z omejeno dela zmožnostjo, njeno zdravstevno stanje pa se po 2.12.1993 ni bistveno ali pomembno poslabšalo. Tudi zdravstvena dokumentacija, ki se nanaša na mater prvotožnice, ne kaže na to, da bi bila zaradi možnega nastanka hujših škodljivih posledic nujna prisotnost prvotožnice. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa prvotožnica ne navaja, da ji v kraju stalnega prebivališča ni zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, kakor tudi ne, da ji Republika Slovenija ni izdala vizumov za vstop v Republiko Slovenijo takrat, ko jih je zahtevala, oziroma da ji je kadarkoli ali kakorkoli omejevala prihod v Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje zato meni, da ni ovir, da se prvotožnica ne bi udeleževala postopkov pred delovnim in socialnim sodiščem oziroma postopkov, povezanih z njeno invalidsko upokojitvijo. Prav tako prvotožnica ne navaja, da je zaradi omejene veljavnosti vizumov, zdravstvenega stanja ali oddaljenosti njenega stalnega prebivališča kakorkoli prizadeta pri uveljavljanju svojih pravic v navedenih postopkih. Prvostopno sodišče ob tem tudi ne more spregledati dejstva, da je prvotožnica v zadnjih 4 letih in pol, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, v Republiki Sloveniji preživela le 5 mesecev. Prvotožnica je nesporno bolnica, vendar pa v predlogu za izdajo začasne odredbe, razen, da mora obnavljati izdajo vizumov in da je vožnja iz Srbije do B. zanjo kot bolno osebo, v trajanju 16 ur naporna, ne navaja okoliščin, ki bi jih sodišče lahko ocenilo kot hujše škodljive posledice. Zato po oceni sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS in je zahtevo prvotožnice zavrnilo.

Prvotožnica v pritožbi navaja, da ji je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, to je za izdajo dovoljenja sodišča, da bi smela še nadalje prebivati v Republiki Sloveniji, do rešitve upravnega spora o njeni pravici do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Gre za pravico, ki je bila njej in njeni družini, enako kot 18.300 drugim državljanom nekdanje SFRJ, nezakonito odvzeta v letu 1992. V zahtevi je navedla "še nadalje prebivati" zato, ker ji je bilo to uradno dovoljeno le na podlagi potrdila o vloženi zahtevi po ZUSDDD iz leta 1999, brez vsakega drugega dokumenta ali odločbe. Ko ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila navedeno zahtevo po ZUSDDD, je to nenavadno varstvo položaja prizadetih prenehalo, zato je vložila na upravno sodišče zahtevo za podaljšanje tega, glede na naravo zadeve povsem logičnega varstva, v obliki začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Meni, da so zakonski pogoji po navedeni določbi v njenem primeru izpolnjeni. Ne strinja se z oceno upravnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da nastanek hujših škodljivih posledic pri njej ni verjeten niti evidenten, sedanji, predvidljiv niti dejanski ter konkreten. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je verjetnost nastanka škodljivih posledic očitna, sedanja ali predvidljiva in dejanska in konkretna. Kako naj bi poleg očitnosti in predvidljivosti ugotavljalo tudi dejanskost in konkretnost verjetnosti, prvotožnici ni jasno. Prva dva elementa te verjetnosti bi se dala ugotavljati na podlagi predloženih podatkov, dokumentov in ob upoštevanju življenjskih izkušenj, gre namreč za tako imenovano prognostično odločitev. Kako je to prognozo izvedlo, oziroma utemeljilo sodišče prve stopnje? Najprej z argumentom, da se po izvedeniškem mnenju, ki je v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem izpodbijano, tožničino zdravstveno stanje od leta 1993 ni pomembno poslabšalo. Pomembno je, kakšno to zdravstveno stanje je (in ali iz njega nevarnost izvira ali ne), ne pa, ali se je poslabšalo ali ne. V izpodbijanem sklepu se na nerazumljiv in nehuman način minimizira nevarnost 16 urnega avtobusnega potovanja iz B. v B. za epileptično in nefrološko bolnico, kot da je to zanjo samo naporno, ne pa nevarno, potvarjajoč navedbo iz predloga, ki je bila drugačna: "kar njeno že tako težko zdravstveno stanje še dodatno poslabšuje". V predlogu za izdajo začasne odredbe je bilo navedeno samo to, računajoč na odločanje sodišča na podlagi običajnih življenjskih izkušenj. Prav v teh dneh je prvotožnica doživela dva epileptična napada, česar je sicer navajena in zna z zdravili potem stanje urediti, vendar se pri tem običajno tudi lažje poškoduje (padec, odrgnine). V sedanji vročini se sploh ne upa iz hiše in mora prebiti ves čas v hladu. Za pridobitev zdravniškega potrdila o trenutnem stanju je v tem hitrem postopku premalo časa, poleg tega pa ustreznih specialistov v B. ni, tudi obisk splošnega zdravnika pa bi kot nezavarovana oseba morala drago plačati. Kako bi, še zlasti v tem letnem času na takega bolnika vplivalo 16-urno potovanje z avtobusom v B. in nato nazaj k bolni materi v B., si tudi laiku ni težko predstavljati. Pa ne prosi za nič drugega kot za dovoljenje, da sme do rešitve upravnega spora ostati v domači hiši v B. pri osamljeni in bolni materi. Tega drugega, socialnega razloga za to prošnjo sodišče prve stopnje očitno sploh ni razumelo, ko prošnjo zavrača z argumentom, da zdravstvena dokumentacija matere na kaže na možnost nastanka hujših škodljivih posledic zaradi hčerine odsotnosti. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je bilo jasno zapisano, da gre pri vprašanju pomoči osameli in bolni materi, ne toliko za zdravstveno kot socialno vprašanje. Možne škodljive posledice (psihične, socialne) se v takem specifičnem in sploh v nobenem primeru ne dajo medicinsko predvideti. Ali so naša sodišča res tako človeško neizkušena, da ne znajo v taki človeški stiski normalno človeško presojati in prognozirati. V izpodbijanem sklepu se navaja, da sodišče ne vidi ovir, da se prvotožnica ne bi udeleževala postopkov pred delovnim in socialnim so diščem glede invalidske upokojitve. Kot da sodišče ne ve, da taki "izgnanci" lahko v B. dobijo vizo za 90 dni na leto, potem pa jih odslovijo z "gospa, vi ste svoj bonus za to leto že izkoristili". Tudi navedba v izpodbijanem sklepu, da je prvotožnica v zadnjih 4 letih in pol v Republiki Sloveniji preživela le 5 mesecev, je težko razumeti drugače kot cinizem. Prvotožnica se z družino v Srbiji bori za preživetje, stroški za vize in potovanja v takem socialnem položaju niso nepomembni. Sodišče pa človeku, ki se že 10 let bori za pravico do življenja v lastnem domu navede," če si v zadnjih 4 letih tukaj bil le nekaj mesecev, ti pa tudi sedaj ne bomo dovolili ostati". Da je prvotožnici prav v tem zadnjem času umrl oče in je sedaj ostala njena mati sama, tega sodišče očitno ni sposobno dojeti, kakor tudi celotne tragedije dejansko izgnane družine "B.". De iure je bil nezakonito izgnan pritožničin mož (oficir JLA, šolajoč se v B. in brez vsake udeležbe v vojaškem konfliktu junija 1991), de facto pa so bile izgnane ona in njeni dve takrat mladoletni hčerki.

Pritožba ni utemeljena.

Prvotožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, s katero ni bilo ugodeno njeni prošnji, da se ji izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru gre torej v glavni stvari za dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Pritožničine zdravstvene težave, ki trajajo že nekaj let, in njen socialni status pa nimajo neposredne povezave z rešitvijo tega spornega pravnega razmerja in zato že zaradi tega niso verjetno izkazani pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS za izdajo začasne odredbe. Tudi sicer ni mogoče izdaje začasne odredbe pogojevati z rešitvijo glavne stvari, ki se izključno nanaša na zahtevo za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko sodišče z začasno odredbo uredi sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožničine zdravstvene težave in socialne razmere (skrb za osamelo mater) nista razloga, na podlagi katerih bi bilo možno izdati predlagano začasno odredbo. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da oba navedena razloga sodišče prve stopnje ni presodilo oziroma da ju je presodilo neživljensko. Prvostopno sodišče je o zahtevi odločilo na podlagi podatkov, ki jih je pritožnica v zahtevi navedla ter na podlagi listin, ki jih je priložila. Ti podatki oziroma ti razlogi pa ne izkazujejo, da bi pritožnici, zaradi v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke nastale hujše škodljive posledice ali bi ji grozilo kakšno nasilje.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS niso izpolnjeni, je sodišče druge stopnje na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.