Jedro

Sodišče v postopku za razveljavitev sodne poravnave ne preizkuša vprašanj v zvezi s sporom o zakonitosti odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj sodišče prve stopnje dopusti in izvede predlagane dokaze ter razveljavi izpodbijano sodno poravnavo z dne 14. 9. 2017 (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da je v sporu pod opr. št. Pd 161/12 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v celoti uspela in jo je bila toženka dolžna reintegrirati na enaka ali primerljiva dela, kot jih je opravljala pred izgubo zaposlitve. Toženka pa je sodbo izvršila tako, da jo je le za določen čas 6 mesecev razporedila v Kontaktnem centru. Za takšno obdobje je moral bivši izvršilni direktor sektorja A. B.B. sestaviti opis del in nalog za tožnico. Le nekaj mesecev po ponovni zaposlitvi tožnice pa je prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Za navedeno dejstvo ter za to, da so se odpuščali starejši delavci in kasneje zaposlovali mlajši, je tožnica izvedela šele po sklenjeni sodni poravnavi dne 14. 9. 2017. Navedenih novot sodišče prve stopnje v postopku za razveljavitev sodne poravnave ni upoštevalo in ni izvedlo predlaganih dokazov, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnica opozarja na ne povsem pravilno povzemanje sodišča o njenih navedbah na naroku 14. 9. 2017. Bistveno je, da je do pomembnih informacij s strani B.B. prišla šele 15. 9. 2017, torej po že opravljenem naroku 14. 9. 2017 in sklenjeni poravnavi na tem naroku. V kolikor bi za te informacije vedela že prej, ne bi sklenila sporne poravnave. Toženka je skrbno skrivala informacije o tem, v kakšnih okoliščinah in le za obdobje 6 mesecev je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "specialist" in je tožnico prevarala, da je ta sklenila poravnavo. Priča B.B. pa je za te informacije vedel. Zaradi skrivanja teh informacij je bilo tožnici oteženo dokazovanje izgube zaposlitve, toženka pa se je želela s poravnavo izogniti izvršitvi reintegracijskega dela pravnomočne sodbe opr. št. Pd 161/2012 in tudi zelo verjetni ponovni reintegraciji po eventuelni sodbi v zadevi opr. št. Pd 95/2017. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se skladno s 392. členom ZPP sodna poravnava lahko izpodbija, če je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače. Sila vpliva na veljavnost pravnega posla, če se eni od strank povzročajo fizične ali duševne bolečine ali če grozi resna nevarnost njenim svojcem ali njenim pomembnim dobrinam. Tožnici je grozila resna nevarnost za izgubo stanovanja in nadaljnje poslabšanje zdravja in pri tem z izjemno težavo izpolnjevala obveznosti do kreditodajalca ter ostale stroške stanovanja. Zato je bila prisiljena vzeti, kolikor se ji je uspelo izpogajati na naroku in je proti svoji volji privolila v poravnavo. Napačen je zaključek sodišča, da so bile tožnici okoliščine prevare poznane, saj jih je razkril šele B.B., ki bi ga sodišče moralo zaslišati. Tožnica je prepričana, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi zaslišalo predlagane priče D.D., B.B. in D.D., sprejelo drugačen zaključek. Tožnico je do podpisa poravnave pripeljala prevara toženke, ki je zamolčala dejstva, ter stiska tožnice. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene. Poudarja, da se pritožba nanaša na vsebino spora, v katerem je bila sodna poravnava sklenjena, ne pa na vsebino poravnave. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki, ki je tožnici 12. 4. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo v zadevi opr. št. Pd 161/2012 razsojeno, da je izredna odpoved nezakonita, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da jo je toženka dolžna reintegrirati na prejšnje delovno mesto oziroma na drugo primerljivo delo. Navedena sodba je bila potrjena s strani pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 219/2013 z dne 16. 5. 2013, revizija toženke pa zavržena s sklepom opr. št. VIII Ips 218/2013. Toženka je obveznost tožničine reintegracije izpolnila tako, da je tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "specialist". Tožnica je ponudbo sprejela in stranki sta 29. 10. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi (A/12). Dne 1. 4. 2014 je toženka tožnici to pogodbo redno odpovedala iz poslovnega razloga (A/6), kar je tožnica izpodbijala v postopku pred sodiščem prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 95/2017. Ta postopek se je končal 14. 9. 2017 s sklenitvijo sodne poravnave (A/9), ki pa jo je tožnica izpodbijala s tožbo, vloženo 1. 12. 2017. 7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa navaja, kot sledi v nadaljevanju.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov (zaslišanja prič). Načeloma je sodišče res dolžno izvesti predlagane dokaze strank. Zavrnitev izvedbe dokazov je mogoča le iz utemeljenih razlogov (nesubstancirani dokazni predlog, če gre za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna ali so že dokazana, če je stranka s predlogi prekludirana ipd.). Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP velja obveznost, da mora sodišče za zavrnjene dokazne predloge obrazložiti, zakaj jih je zavrnilo. Takšno obrazložitev pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno podalo v 4. in 5. točki obrazložitve. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita neizvedbo zaslišanja prič C.C., B.B. in D.D. Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da tožnica v postopku zaradi razveljavitve sodne poravnave sploh ni predlagala zaslišanja priče C.C. Zato se tudi sodišče prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem te priče utemeljeno ni izjasnilo. Obširno pa je obrazložilo, zakaj ni zaslišalo B.B. in D.D., in sicer zato, ker naj bi za dejstva, o katerih naj bi izpovedal B.B., tožnica že vedela pred sklenitvijo poravnave, poleg tega pa naj bi obe priči izpovedovali o dejstvih, ki so za rešitev spora nerelevantna in ne bi mogla vplivati na drugačen zaključek sodišča. Z navedeno argumentacijo se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja (o tem še v nadaljevanju).

9. Predmet tega spora je izpodbijanje oziroma razveljavitev sodne poravnave z dne 14. 9. 2017. Taka tožba se na podlagi 392. člena ZPP lahko vloži iz razlogov, navedenih v točkah 1-4 drugega odstavka 392. člena. Tožnica razlogov iz 2. in 4. točke ni uveljavljala, zato se tudi sodišče prve stopnje o njih ni opredeljevalo. Na podlagi 1. točke drugega odstavka 392. člena ZPP pa je sodno poravnavo mogoče izpodbijati, če je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, torej v nasprotju z njeno pravo voljo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje napake volje pravilno preizkušalo skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pri tem pa je tudi bistveno, kar je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da se izpodbojni razlogi lahko nanašajo le na vsebino sodne poravnave. Ne more pa se tožnica na izpodbojne razloge uspešno sklicevati, v kolikor so bile zatrjevane okoliščine sporne ali negotove, saj je sklenitev sodne poravnave namenjena odpravi te spornosti oziroma negotovosti.

10. Tožnica v pritožbi trdi, da sodne poravnave ne bi sklenila, če bi že pred podpisom obravnave vedela, da je toženka sistemizirala delovno mesto "specialist" in tožnico nanj reintegrirala z namenom, da to delovno mesto kasneje ukine in tožnici poda odpoved iz poslovnega razloga. Vse to naj bi izpovedala priča B.B., ki je pripravljenost za izpovedovanje o teh dejstvih podal šele naslednji dan po sklenitvi poravnave. Kot že navedeno se dejstva, o katerih naj bi priča govorila, ne nanašajo na poravnavo, bi pa eventuelno lahko vplivala na vprašanje (ne)zakonitosti redne odpovedi. Vendar sodišče v postopku za razveljavitev sodne poravnave ne preizkuša vprašanj v zvezi s sporom o zakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je do sklenitve poravnave bilo več negotovih oziroma spornih dejstev, ki bi lahko vplivala na odločitev o zakonitosti odpovedi.

Prav zaradi odprave teh negotovosti, pa je bila sklenjena poravnava. Zato se v takem primeru na zmoto pri sklepanju poravnave ni mogoče sklicevati. Poleg navedenega pa je v celoti pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve), da je tožnica za obravnavana sporna dejstva vedela pred sklenitvijo poravnave, saj je o njih navajala že v tožbi z dne 26. 6. 2014 in kasneje v vlogi z dne 12. 6. 2017. K takim ugotovitvam pritožbeno sodišče nima kaj dodati in je pritožba v tej smeri neutemeljena, utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje B.B. 11. Enako kot zgoraj velja tudi glede priče D.D. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ta dokazni predlog, saj naj bi se njegova izpovedba nanašala na nezakonit postopek pri odpuščanju, ker sindikat ni podal soglasja k merilom. Tudi ta dejstva bi bila lahko pravno pomembna za presojo zakonitosti podane odpovedi, niso pa relevantna za vprašanje veljavnosti sodne poravnave.

12. Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na prevaro toženke pri sklenitvi poravnave. Po navedbah pritožbe naj bi bila tožnica prevarana zato, ker je toženka zamolčala oziroma prekrivala dejstva pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "specialist", po potrebah po njenem delu in namenih toženke po ponovni podaji odpovedi. Vse to bi lahko vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi, ne more pa biti predmet preizkusa pri izpodbijanju sodne poravnave.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica podpisala poravnavo za znesek, za katerega se je uspela izpogajati na naroku 14. 9. 2017, ker je bila v finančni stiski. Tožnica sama navaja, da ji je toženka sprva ponujala v poravnavo spornega razmerja le pet bruto plač. Iz sklenjene poravnave pa izhaja, da si je tožnica izpogajala odpravnino v višini 18 bruto plač, torej bistveno več od ponudbe toženke, kar kaže na to, da je toženka pri pogajanjih precej popustila in ni izkoriščala položaja tožnice. Glede vprašanja, da naj bi tožnica s poravnavo dosegla le delno materialno kompenzacijo, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bila poravnava sklenjena prav iz razloga, da se odpravijo sporne in negotove okoliščine, ki so obstajale pred sklenitvijo poravnave. Pravilno se je sklicevalo tudi na obstoječo sodno prakso (odločba VSRS, opr. št. III Ips 12/2017), v kateri je podan poudarek na 1055. členu OZ, po katerem se zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitve poravnave.

14. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ker je tožnica izpodbijala sodno poravnavo v postopku ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v tem postopku pa ni uspela, je potrebno uporabiti peti odstavek 41. člena ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po katerem toženka v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora, tožnica pa prav tako svoje stroške skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker stranki stroškov nista priglasili.