Up-342/96

8.6.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. K. iz G., ki jo zastopata B. V. in M. K.-V., odvetnika v C. na seji senata dne 8. junija 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba V. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 881/94 z dne 24.10.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 527/94 z dne 24.8.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodbi Vrhovnega sodišča pritožnica očita, da pri njeni izdaji ne bi smelo sodelovati šest sodnikov in da kot poročevalec ne bi smel sodelovati okrožni sodnik. Ker naj bi senat ne bil pravilno sestavljen, naj bi bile pritožnici kršene pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do neodvisnega in nepristranskega z zakonom ustanovljenega sodišča (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP, in prvi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 7/72 - v nadaljevanju: Pakt).

2.Obe izpodbijani sodbi pa naj bi bili v nasprotju z ustavnim jamstvom enakega varstva pravic v postopku pred sodišči (22. člen Ustave). Pritožnica je navedla, da je z izpodbijano drugostopno sodbo sodišče spremenilo prvostopno sodbo in del zahtevka za povračilo nepremoženjske škode zavrnilo. Prvostopno sodišče je pritožničinemu zahtevku za plačilo 6.681.089 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo ugodilo v celoti, po drugostopni sodbi pa je upravičena do 5.500.000 tolarjev odškodnine. Revizija zoper drugostopno sodbo je bila zavrnjena. Ob upoštevanju obsega pritožničine nepremoženjske škode za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti ter prestane in bodoče bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi drugostopno sodišče ne imelo pravnih in dejanskih razlogov za znižanje odškodnine. Prisojena odškodnina naj bi bila prenizka tudi v primerjavi z odločitvama v dveh drugih zadevah, v katerih je o pritožbi odločilo Višje sodišče v Celju. V obeh primerih naj bi bile življenjske aktivnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane za 40%; v enem izmed primerov naj bi bilo prizadeti osebi dosojeno 8.000.000 tolarjev nepremoženjske škode, v drugem pa 5.950.000 tolarjev. Poleg tega naj bi bile bodoče telesne bolečine pri pritožnici intenzivnejše in daljše. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da bo reviziji ugodilo, zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopno sodbo.

B.

3.Pritožničin očitek, da je bil zaradi sodelovanja okrožnega sodnika kot poročevalca pri odločanju o reviziji senat nezakonito sestavljen in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča (23. člen Ustave, prvi odstavek 6. člena EKČP, prvi odstavek 14. člena Pakta), ni utemeljen. Zakonska podlaga za sodelovanje sodnikov, ki niso sodniki Vrhovnega sodišča, na sejah senatov tega sodišča je 40. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95). Sodniki, ki so v skladu z zakonom dodeljeni na delo na Vrhovno sodišče, na podlagi te določbe sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti s poročanjem na sejah senatov Vrhovnega sodišča. Očitek, da bi bilo sodelovanje okrožnega sodnika na seji senata, ki je odločal o pritožničini reviziji, nezakonito, je torej neutemeljen.

4.Kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) vidi pritožnica v trojem: odškodnina je prenizka nasploh, to je glede na pretrpljene in bodoče bolečine; odškodnina je prenizka v primerjavi z drugimi podobnimi primeri; sodišči nista imeli pravnih in dejanskih razlogov za znižanje odškodnine. Očitki niso utemeljeni.

5.Na podlagi ustavne pritožbe lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru pravdnega postopka, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26.2.1998). Določitev pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda "pravična denarna odškodnina", vsebovanega v prvem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/78, 39/85, 45/89 in 57/89), in torej uporabo materialnega prava.

6.Pritožnica ne zatrjuje, da bi bila izpodbijani sodbi arbitrarni, očitek, da naj bi sodišči ne imeli pravnih in dejanskih razlogov za znižanje odškodnine, pa je pavšalen. Drugostopno sodišče je navedlo, da je prisoja odškodnine po prvostopni sodbi nekoliko pretirana. Ker gre za denarno zadoščenje in ne za plačilo, jo je treba primerjati z drugimi podobnimi zadevami. Ob upoštevanju okoliščin primera in podobnih odškodninskih zadev v času izdaje prvostopne sodbe je odškodnino, prisojeno s prvostopno sodbo, znižalo na tisti znesek, ki ga je pritožnica zahtevala pred naknadno spremembo tožbe. Vrhovno sodišče je stališču drugostopnega sodišča pritrdilo in ga natančneje utemeljilo. Navedlo je, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmeri ob upoštevanju okoliščin na strani oškodovanca (intenzivnosti in trajanja bolečin pri določeni osebi) in glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, kakor se je oblikovalo in se oblikuje v sodni praksi. Sklenilo je, da so v pritožničinem primeru bili ti kriteriji korektno upoštevani in da ji je bila prisojena primerna odškodnina. Sklepanju sodišč ni mogoče odreči razumne presoje.

7.Zatrjevane kršitve 22. člena Ustave pritožnica ni izkazala niti s predstavitvijo dveh primerov, ki naj bi bila pritožničinemu podobna. To ustavno jamstvo med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice (sklep št. Up-22/94 z dne 7.3.1997 - OdlUS VI, 82). Četudi zanemarimo dejstvo, da je pritožnica opisala le del okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine - kriterije za odmero in s tem tudi za primerjavo podobnih primerov je navedlo že Vrhovno sodišče, zadevi nista primerljivi že iz razloga, ker nista bili končani v revizijskem, ampak v rednem sodnem postopku. Vrhovno sodišče zato ni imelo prilike ocenjevati primernosti prisojene odškodnine (tako že v sklepu št. Up-18/96 z dne 7.3.1997).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in sodnik Franc Testen ter sodnica dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude