Jedro

Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila škodo, ki ji je nastala zato, ker je oseba, za katere ravnanje naj bi odgovarjala tožena stranka, (v letih 1999 do 2004) brez pravnega naslova uporabljala njene poslovne prostore.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 40.600,94 eurov s pripadki.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka kot najemodajalka in tožena stranka kot najemnica sta dne 14. 12. 1988 sklenili najemno pogodbo o najemu poslovnih prostorov ... za nedoločen čas; tožeča stranka je najemno pogodbo dne 1. 5. 1990 sodno odpovedala, sklep o nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov je postal pravnomočen 20. 3. 1991, njegovo prisilno izvršitev je tožeča stranka zahtevala v letu 2000, prostori pa so bili izpraznjeni in izročeni tožeči stranki 5. 11. 2004; v poslovne prostore se je dne 10. 9. 1990 nasilno vselil delavec tožene stranke in v njih bival ves čas obdobja, na katerega se nanašajo računi, ki so bili podlaga za izvršbo. Tožena stranka je o nasilni vselitvi obvestila tožečo stranko z dopisom dne 19. 9. 1990. B.

Revizijske navedbe

6. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka s tem, ko deset let ni uporabila pravnih postopkov za izselitev nezakonito vseljenega delavca tožene stranke, (molče) privolila v prikrajšanje. Privolitev je po stališču revidentke treba presojati po pravilih civilnega prava, ki veljajo za izjavo volje – ta se po določbi 28. člena ZOR (enako 18. člen OZ) lahko izjavi … z ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Zakonodajalec torej pasivnosti pripisuje pravni učinek zgolj, kadar je dovolj jasna, da je njen namen za udeležence pravnega prometa nedvoumen. Če že, pa naj bi bila takšna „privolitev“ tudi nična, ker je bila škoda povzročena z nasilno vselitvijo, kar pa je dejanje, ki je po zakonu prepovedano (drugi odstavek 163. člena ZOR oziroma drugi odstavek 140. člena OZ).

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da so ovire, ki so toženi stranki preprečile, da bi po razdrtju najemne pogodbe izročila poslovne prostore tožeči stranki, sodile v sfero tožene stranke. Četudi res ne odgovarja za ravnanje svojega delavca, ki se je v prostore nasilno vselil, pa je bila v času, ko je prišlo do nasilne vselitve, dolžna obvladovati poslovni prostor.

8. Ravnanje tožeče stranke, ki je od 19. 9. 1990 vedela, da njene poslovne prostore – četudi morda zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke – zaseda nezakonito vseljena znana oseba, postopek za izselitev te osebe pa je sprožila šele v letu 2000, je mogoče presojati z več pravnih vidikov. Sodišče druge stopnje je iz takšnega ravnanja napravilo sklep, da je tožeča stranka v svojo škodo privolila, da ta oseba nezakonito uporablja prostore in da zato ne more zahtevati povrnitve škode, ki ji s tem nastaja (prvi odstavek 163. člena ZOR - enako prvi odstavek 140. člena OZ). Opozorilo pa je tudi na določbo četrtega odstavka 266. člena ZOR (enako četrti odstavek 243. člena OZ).

9. Revizijskemu sodišču se ni treba opredeliti glede vprašanja, ali je ravnanje (opustitev) tožeče stranke res mogoče šteti kot tiho privolitev v škodno dejanje in škodo. Četrti odstavek 266. člena ZOR (enako četrti odstavek 243. člena OZ) določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožena stranka res ni izkazala, da je kot najemnica in posestnica poslovnih prostorov v letu 1990 storila vse, da bi ne prišlo do nasilne vselitve. Res je tudi, da ni uporabila možnosti posestnega varstva. V vseh naslednjih letih, ko naj bi tožeči stranki zaradi te opustitve nastajala škoda, pa tožena stranka ni imela nobene pravne možnosti več, da bi dosegla izpraznitev prostorov. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila škodo, ki ji je nastala zato, ker je oseba, za katere ravnanje naj bi odgovarjala tožena stranka, (v letih 1999 do 2004) brez pravnega naslova uporabljala njene poslovne prostore. Ker tožeča stranka za zmanjšanje oziroma odpravo te škode ves ta čas ni storila nič, je sodišče, upoštevaje ugovore, ki jih je v tej smeri dala toženka, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.

10. Tožnik pa z zahtevkom tudi na podlagi neupravičene pridobitve ne more uspeti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožena stranka s tem, ko je poslovni prostor brez pravne podlage uporabljal njen delavec, ni pridobila nikakršne koristi in torej ni bila obogatena na škodo tožeče stranke. Zato ji iz tega naslova tudi ni dolžna ničesar vrniti (210. člen ZOR oziroma 190. člen OZ).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.