Jedro

Določbe ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti, zato je kot podlago za presojo utemeljenosti stroškov dopustno uporabiti določbo ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila.

Do izpolnitve obveznosti je prišlo med samim postopkom izvršbe, ki je bil zato potreben. Ker je bila terjatev poravnana v obdobju med vloženim delnim umikom predloga za izvršbo in celotnim umikom predloga za izvršbo, torej med kratkim obdobjem, ko je upnik tudi poslal umik predloga za izvršbo, je umik mogoče šteti za takojšen po tem, ko je dolžnik izpolnil obveznost. Ker je upnik takoj umaknil predlog za izvršbo po izpolnitvi tekom izvršilnega postopka, stroškov ugovornega postopka tretjega dolžnika ni dolžan povrniti, saj teh stroškov ni povzročil neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

II. Dolžnik je dolžan povrniti upnici v roku 8. dni nadaljnje izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka za njihovo plačila pa vse do plačila.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovor tretjega dolžnika A. A. (v nadaljevanju tretji dolžnik) zoper sklep o izvršbi zavrglo. V 2. točki izreka je odločilo, da je upnik dolžan tretjemu dolžniku v roku 8. dni povrniti izvršilne stroške v znesku 158,24 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

2. Zoper 2. točko izreka vlaga pritožbo upnik in navaja, da je odločitev nepravilna. Upnik nastalih stroškov ugovora tretjega dolžnika ni povzročil neutemeljeno, saj v času vložitve ugovora tretjega dolžnika upnikova terjatev ni bila niti delno poravnana. Tretji dolžnik je ugovor vložil dne 24. 7. 2017, delni umik predloga za izvršbo pa je upnik podal dne 25. 7. 2017 za plačnih 925,08 EUR. Tako je upnik prvo plačilo prejel en dan po vloženem ugovoru tretjega dolžnika. Upnik zato nasprotuje zaključkom sodišča, da ker upnik ni navedel, kdaj je dolžnik dolg dokončno poravnal, ni mogoče zaključiti, ali je upnik umik res podal takoj po izpolnitvi. Upnik je dne 16. 8. 2017 vložil predlog za delno ustavitev izvršbe za znesek 925,08 EUR, ki ga je prejel 25. 7. 2017 in takrat navedel, da predlaga nadaljevanje izvršbe do dokončnega poplačila. Iz tega izhaja zaključek, da terjatev do 16. 8. 2017 še ni bila v celoti poplačana. V ponedeljek, dne 21. 8. 2017 pa je upnik podal umik predloga za izvršbo iz razloga, ker je terjatev poravnana. Glede na to, da je upnik podal delni umik predloga za izvršbo in nato še celotni umik, je jasno, da je bila obveznost v celoti poravnana v obdobju med 16. 8. 2017 in 21. 8. 2017. To pa zadosti standardu, da mora upnik vložiti umik takoj, ko dolžnik izpolni zahtevek. Tega standarda ni mogoče presojati tako strogo, da bi moral upnik predlagati umik isti dan, kot je prejel plačilo. Odločitev sodišča, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora bi bila smiselna v primeru, če bi dolžnik prostovoljno plačal, upnik pa bi bil pasiven in bi bil dolžnik dolžan sam obvestiti sodišče o izpolnitvi. Ker je bila terjatev dokončno poplačana v petek, dne 18. 8. 2017 s plačilom B. B., je upnik podal umik takoj v ponedeljek, dne 21. 8. 2017, ko je bilo plačilo vidno na upnikovem računu. Dokončno plačilo je bilo tako izvedeno po tem, ko je dolžnik vložil ugovor. Sicer pa upniku ni mogoče očitati, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ugovora tretjega dolžnika ni prejel v odgovor. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da tretji dolžnik sam krije svoje stroške ugovora. Predlaga tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tretji dolžnik je podal odgovor na pritožbo in navedel, da je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne oziroma izvršilne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru pa tretji dolžnik ni plačal terjatve in ni izpolnil zahtevka, ker je že v ugovoru zavzemal stališče, da ni zavezanec za plačilo. Upnik v umiku ni preciziral, kdo in kdaj je terjatev plačal. Neutemeljene so upnikove navedbe, da upnik dolžnikovega ugovora ni prejel v odgovor, saj to pri izvršbi na podlagi verodostojne listine niti ni predvideno. Je pa na e-portalu videl opis procesnega dejanja. Zato predlaga, da se pritožba upnika zavrne. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijani 2. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je upnik dolžan tretjemu dolžniku povrniti nastale stroške ugovornega postopka. Pri tem je pravilno izhajalo iz stališča, da je za odločitev ključno vprašanje, ali je upnik te stroške dolžniku povzročil neutemeljeno po šestem odstavku 38. člena ZIZ. Ker pa določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti,1 je kot podlago za presojo utemeljenosti uporabilo določbo 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila. Ta določba pa pomeni poseben primer povračila stroškov po načelu krivde v primerih, ko tožeča stranka tožbo umakne (iz kateregakoli razloga), izjema od tega pravila je le izpolnitev zahtevka s strani tožene stranke.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik predlog za izvršbo umaknil prav zaradi izpolnitve. V ugovornem postopku je namreč tretji dolžnik zanikal svojo obveznost plačila oziroma ji je oporekal. Nedvomno je, da je do izpolnitve obveznosti prišlo med samim postopkom izvršbe, ki je bil zato potreben. Pri tem ni pomembno, da je plačilo izvršila neka druga oseba in ne tretji dolžnik sam, saj lahko obveznost izpolni namesto tretjega dolžnika tudi kdo tretji (prim. 271. člen Obligacijskega zakonika).2 Tudi izpolnitev s strani tretje osebe je zato šteti kot izpolnitev dolžnika. Ker pravilo o povrnitvi stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP v primeru umika tožbe oziroma predloga določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, je bilo potrebno v konkretnem primeru presojati, kdaj je do izpolnitve zahtevka prišlo oziroma ali je upnik takoj umaknil predlog za izvršbo.

8. Sklep o izvršbi zoper štiri dolžnike je bil izdan dne 13. 7. 2017, tretji dolžnik pa je vložil ugovor dne 24. 7. 2017, ko terjatev upnika ni bila poplačana. Upnik je delni umik predloga za izvršbo za znesek 925,08 EUR, ki je bil plačan 25. 7. 2017, vložil dne 16. 8. 2017, umik predloga za izvršbo pa je podal dne 21. 8. 2017 iz razloga, ker je terjatev poravnana. Kljub temu, da upnik v umiku predloga za izvršbo z dne 21. 8. 2017 ni navedel točno, katerega dne je bila terjatev poravnana, pa je vendarle iz podatkov spisa mogoče razbrati, da je bila terjatev poravnana v obdobju med 16. 8. in 21. 8. 2017, torej v obdobju med vloženim delnim umikom predloga za izvršbo in celotnim umikom predloga za izvršbo. Zato so zaključki sodišča prve stopnje, da upnik ni ravnal skrbno in ni navedel, kdaj je dolžnik dolg poravnal, prestrogi. Ker na dan 16. 8. 2018 terjatev še ni bila v celoti poravnana, je mogoče zaključiti, da je upnik poplačilo svoje denarne terjatve dejansko prejel med obdobjem med 17. 8. 2017 in 21. 8. 2017, ko je tudi poslal umik predloga za izvršbo, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča mogoče šteti takoj, ko je dolžnik izpolnil obveznost. 9. Ker je upnik takoj umaknil predlog za izvršbo po izpolnitvi tekom izvršilnega postopka, je potrebno določbo prvega odstavka 158. člena ZPP interpretirati tako, da stroškov ugovornega postopka tretjega dolžnika ni dolžan povrniti, saj te stroške ni povzročil neutemeljeno. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

10. Upnik je v pritožbenem postopku uspel. Uspel je tako s pritožbo zoper sklep z dne 26. 9. 2017, ko je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje v izpodbijani 2. točki izreka, kakor tudi s predmetno pritožbo. Zato je po določbi 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v skupnem znesku 66,00 EUR (dve sodni taksi za pritožbi, vsaka v višini 33,00 EUR), te stroške pa je upniku dolžan povrniti tretji dolžnik v roku 8. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po izteku roka za njihovo prostovoljno plačilo pa vse do končnega plačila.

11. Tretji dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Kljub temu, da je bil tretji dolžnik pozvan k podaji odgovora na pritožbo, pa ta pravica zaradi načela kontradiktornosti ne pomeni avtomatično, da ti stroški v vsakem primeru lahko bremenijo nasprotno stranko. Potrebno je ločiti pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, pa sodišče upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Stroški tretjega dolžnika za odgovor na pritožbo niso potrebni stroški.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 454/2007. 2 OZ v 271. členu določa: (1) Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. (2) Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. (3) Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. (4) Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. (5) Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost.