Jedro

Neznanje predpisa, ki določa prekršek, ne izključuje odgovornosti storilca.

Izrek

Zahteva kaznovanega F.J. za sodno varstvo se:

1. Zavrže kot nedovoljena glede odločitve o prekršku iz 25. točke 1. odstavka 226. člena ZTVCP, ki je opisan pod točko 1 izreka odločbe organa prve stopnje;

2. Zavrne kot neutemeljena glede odločitve o prekršku po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP, ki je opisan pod točko 2 izreka odločbe organa prve stopnje.

Obrazložitev

Z odločbo o prekršku sodnika za prekrške v Laškem z dne..., je bil F.J. spoznan za odgovornega za prekrška po 25. in 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP in mu je bila za vsakega določena kazen 10.000 tolarjev in nato izrečena enotna kazen 20.000 tolarjev. Na podlagi 39. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP) je bil kaznovanemu v zvezi s prekrškom po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP izrečen tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega (1) meseca. Pritožbo F.J. zoper odločbo sodnika za prekrške je Republiški senat za prekrške v Ljubljani z odločbo z dne..., kot neutemeljeno zavrnil in odločbo organa prve stopnje potrdil. Kaznovani F.J. je dne... vložil zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo organa druge stopnje v kateri uveljavlja: 1. kršitev materialne določbe ZP - 2. točka 187. člena ZP in 2. kršitev določbe postopka iz 9. točke 1. odstavka 186. člena ZP. V zahtevi navaja, da v postopku o prekršku iz 36. točke 1. odstavka 226. člena ZTVCP ni bilo upoštevano, da je bil glede tega prekrška v pravni zmoti in da na takšen pritožben očitek prvostopni organ ni odgovoril. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki je bil v tem postopku uporabljen kot dokaz, predstavlja dokaz, pridobljen na nezakonit način in se odločba nanj opira, čeprav se po določbah ZP ne bi smela. Ta zapisnik je namreč policist izpolnil sam in ga on (kaznovani) ni podpisal. V zvezi s s prekrškom po 25. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP vložnik zahteve navaja, da na policistov znak avtomobila ni mogel ustaviti, ker je bilo na kraju, kjer naj bi to storil, gradbišče. Glede prekrška po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP bi morala biti zaslišana oba policista oziroma potrebno bi bilo ugotavljati, ali je bil (kaznovani) res vinjen. Na takšne očitke zoper odločbo prvostopnega organa drugostopni organ ni odgovoril, je pa iz nepopolnega dejanskega stanja napravil sklep o vinjenosti kaznovanega, takšen sklep pa ni obrazložen. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe odločbi razveljavi in zadevo pošlje prvostopnemu organu v novo odločitev. Predlaga tudi, da se odloži izvršitev odločbe, dokler ne bo končan postopek o zahtevi.

Vrhovno sodišče je pri presoji navedene zahteve ugotovilo:

I. Po določbi 202. člena ZP, ki je bila v veljavi v času storitve prekrškov in času vložitve zahteve, je bilo zahtevo za sodno varstvo mogoče vložiti zoper odločbo, izdano na drugi stopnji: 1. če je bila izrečena za prekršek kazen zapora ali izrečen varstveni ukrep prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti ali poklica ali prepoved vožnje motornega vozila; 2. če je bila izrečena za prekršek posamezniku oziroma odgovorni osebi denarna kazen nad 15.000 tolarjev ali pravni osebi oziroma posamezniku, ki stori prekršek v zvezi z samostojnim opravljanjem dejavnosti denarna kazen nad 30.000 tolarjev; 3. če je bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku ali o odvzeti premoženjski koristi v znesku nad 30.000 tolarjev. Za prekršek po 25. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP, opisanim pod točko 1 izreka izpodbijane odločbe sodnika za prekrške, je bila kaznovanemu izrečena le kazen 10.000 tolarjev, varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila mu je bil izrečen le v zvezi s prekrškom po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP. Na podlagi navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo kot jih določa zakon, zato je zahtevo v tem delu v skladu z 2. odstavkom 204. člena ZP zavrglo kot nedovoljeno.

II. Izpolnjeni so bili pogoji za vložitev zahteve za sodno varstvo glede prekrška po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP, saj je bil kaznovanemu v zvezi s tem prekrškom izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, zahteva pa v tem delu ni utemeljena. Sklicevanje kaznovanega na pravno zmoto v zvezi z vprašanjem prepovedanosti dejanja, ki pomeni prekršek, bi se lahko opiralo le na dejanske ugotovitve v postopku o prekršku, iz katerih bi izhajal pravni sklep, da kaznovani iz upravičenih razlogov ni vedel, da je tako dejanje (prekršek) prepovedano. Uveljavljanje pravne zmote pa ne pomeni v tem primeru le uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar po določbi 203. člena ZP odločbe, izdane na drugi stopnji, ni moč izpodbijati, ampak tudi ne predstavlja okoliščine, ki izključuje odgovornost za prekršek, glede česar naj bi bila po stališču vložnika zahteve podana kršitev materialnih določb zakona o prekrških (2. točka 187. člena ZP).

Prekršek in odgovornost zanj sta določena v 2. poglavju Zakona o prekrških in ne v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije kot si to očitno napačno razlaga vložnik zahteve. Pravno zmoto kot materialnopravno določbo Zakona o prekrških ureja 13. člen zakona, ki določa, da neznanje predpisa, ki določa prekršek, ne izključuje odgovornosti storilca. Če storilec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je tako dejanje prepovedano, se sme kaznovati mileje, ali pa se sploh ne kaznuje. Upoštevna je torej le opravičljiva pravna zmota, ki pa ne izključuje odgovornosti za prekršek ampak sme organ za postopek o prekršku, ki vodi postopek, storilcu, ki je bil v opravičljivi pravni zmoti, kazen omiliti ali odpustiti po določbi 31. člena ZP.

Okoliščina, da v postopku pri sodniku za prekrške nista bila zaslišana policista, ki sta vodila postopek o prekršku, je kaznovani v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa uveljavljal kot okoliščino, s katero je utemeljeval uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izrecnega predloga za zaslišanje policistov v tej zvezi ni podal. Tudi v zahtevi za sodno varstvo vložnik to okoliščino uveljavlja v zvezi z vprašanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 203. člena ZP ni moč izpodbijati odločbe o prekršku, izdane na drugi stopnji. Prav tako pa takšna okoliščina po svoji vsebini ne predstavlja nobene od kršitev določb postopka iz druge točke navedenega člena, ki določa razloge, iz katerih je možno odločbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo.

Vložnik zahteve nadalje kot razlog za izpodbijanje odločbe, s katero ni zadovoljen, navaja, da drugostopni organ ni obrazložil oziroma utemeljil, kako je izvedel sklep o očitnih znakih vinjenosti in s tem v zvezi večjo stopnjo nevarnosti, kar utemeljuje izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil. Z navedenim očitkom vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 11. točki 186. člena ZP, ki pa po določbi 203. člena ZP ne more biti razlog za izpodbijanje odločbe, izdane na drugi stopnji z zahtevo za sodno varstvo.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za sodno varstvo v tem delu ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 4. odstavka 204. člena ZP zavrnilo.