Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka utemeljena s pavšalnimi ugotovitvami o njegovih obveznostih, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (učinkovito vodenje oddelka in izvajanje nalog, nadziranje podrejenih in poročanje podrejenih o naloženih nalogah in nadrejenim o izvršenih nalogah). Tožnikov položaj in z njim povezane obveznosti namreč same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo, zlasti pa ne omogočajo zaključka, da je bilo potrebno ravno na dan predvidenega tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini 3.650,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 741,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti pritožbene stroške v višini 225,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku osmih dni plača 3.650,24 EUR odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku v roku osmih dni povrne stroške postopka v višini 1.181,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožnik podal prepavšalno trditveno podlago, saj ni navedel, katere naloge je moral po ukazu nadrejenega opravljati na dneve predvidenega tedenskega počitka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je počitek delavca na misiji enak počitku delavca v domovini. Opozarja, da upoštevanje hišnega reda in pravil na misiji ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka. Tožniku vojakov ni bilo treba vsak dan iskati po lokalih, tožnik tudi ni navedel, koliko je bilo takšnih primerov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik svojih zadolžitev ni mogel prenesti na vodjo skupine. Tožnik je naloge izvajal samovoljno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik na posamezne dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, imel delovne zadolžitve, ampak je upoštevalo zgolj dejstvo, da je opravljal delo poveljnika oddelka. Izpostavlja izpovedi prič A. A. in B. B., da planiranja in poročanja na prost dan ni bilo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje tema pričama ne verjame. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedim prič C. C. in D. D., ki imata prav tako vložene tožbe zoper toženo stranko z enako vsebino. Nobena od navedenih prič ni vedela konkretno izpovedati, kaj, na kateri dan in po čigavem ukazu je tožnik delal na predvidene proste dni. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožniku, da mu je bil tedenski počitek kršen s tem, ko je vsak dan, tudi ob nedeljah, imel obvezni formalni sestanek. Tožnik ni navedel, ob katerih urah so ti sestanki bili, kdo jih je sklical in kje, koliko časa so trajali in zakaj jih šteje za formalne. Iz sodne prakse izhaja stališče, da kratki sestanki, ki so namenjeni dnevnim informacijam o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne, ne pomenijo kršitve pravice do počitka. Enako velja za udeležbo na postroju. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik moral posredovati informacije podrejenim in obratno, še ne pomeni efektivnega dela na dan počitka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je podal zadostno in sklepčno trditveno podlago. Tožena stranka ni prerekala delovnih nalog, ki jih je zatrjeval tožnik. Iz izpovedi A. A. in B. B. izhaja, da tožnik delovnih nalog nadzorovanja reda, discipline in spoštovanja hišnega reda ni smel opustiti niti na prost dan. Pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko zadolžil vodjo skupine, predstavljajo navajanje novih dejstev. Na podlagi izpovedi A. A. in B. B. ni mogoče zaključiti, da tožnik ni imel obveznih sestankov na proste dneve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka neutemeljeno graja dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino izpovedi tožnika in prič, prav tako pa tudi drugih izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedim tožnika in nekaterih prič (E. E., C. C. in D. D.) sledilo, izpovedim drugih (B. B. in A. A.) pa ne. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP tako ni podana.

7. Tožnik je v obdobju od 31. 10. 2014 do 29. 4. 2015 opravljal vojaško službo na mednarodni misiji KFOR ... na Kosovem. Dela in naloge je opravljal kot poveljnik oddelka. V tem sporu zahteva odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik ni imel niti dneva tedenskega počitka na celotni misiji, njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tožena stranka v pritožbi odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj dejanske ugotovitve glede vsebine in narave tožnikovih nalog na proste dni ne utemeljujejo materialnega zaključka, da je tožena stranka kršila določbo 156. člena ZDR-1 oziroma 97.f člena ZObr.

8. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka utemeljena s pavšalnimi ugotovitvami o njegovih obveznostih, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (učinkovito vodenje oddelka in izvajanje nalog, nadziranje podrejenih in poročanje podrejenih o naloženih nalogah in nadrejenim o izvršenih nalogah). Tožnikov položaj in z njim povezane obveznosti namreč same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji.1 Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo, zlasti pa ne omogočajo zaključka, da je bilo potrebno ravno na dan predvidenega tedenskega počitka.

9. Sodišče prve stopnje je zaključek o kršitvi tožnikove pravice do tedenskega počitka utemeljilo tudi na ugotovitvi, da je imel kot poveljnik oddelka na proste dneve sestanke z nadrejenimi, na katerih je prejel informacije glede izvedbe prihodnjih nalog, in jih je potem na sestankih in pripravah prenesel svojim podrejenim - pripadnikom svojega oddelka. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka.2 Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika (izpovedal je, da so vsak dan potekali sestanki v zvezi s predvidenimi nalogami, ki so trajali različno dolgo, vsebina naloge pa je bila lahko varovanje baze, patrulja, QRF pripravljenost itd.) in prič C. C. in D. D., ki sta izpovedala smiselno enako kot tožnik, ni ugotovilo okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je imel tožnik vsak dan formalne, posebej organizirane in dlje časa trajajoče sestanke, ki niso bili namenjeni zgolj dnevnemu sprotnemu predajanju informacij. Tožena stranka ima v pritožbi tudi prav, ko navaja, da tožnik tega konkretno niti ni zatrjeval, ampak je navajal zgolj to, da so bili sestanki formalni, obvezni in da so bili povezani z nalogami naslednjega dne, ne da bi jih konkretno časovno in vsebinsko opredelil in s tem utemeljil kršitev pravice do tedenskega počitka. V bistvenem enako pa velja tudi za poročanje nadrejenim in poročanje podrejenih pripadnikov, glede česar prav tako ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano), da bi bila ta naloga takšne narave in vsebine, da bi posegala v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožnikovo udeležbo na sestankih (oziroma pripravo na naloge naslednjega dne) in poročanje zmotno štelo kot opravila, ki naj bi kršila njegovo pravico do počitka. Poleg tega je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje obveznost sestankov na dan predvidenega počitka ugotavljalo zgolj pogojno – pod pogojem, da je podrejeni pripadnik imel naslednji dan delovno nalogo – ne da bi hkrati ugotavljalo, katerim evidentirano prostim dnem so te operativne naloge sledile.

10. Zaključka o kršitvi pravice do tedenskega počitka v obravnavanem primeru ne utemeljuje niti večerno kontroliranje prisotnosti pripadnikov v nastanitvenih prostorih. To nalogo je po že zavzetem stališču pritožbenega sodišča potrebno šteti kot del režima, ki ga narekujeta skupna nastanitev in narava misije, in ki ne omejuje ali onemogoča tožnikove pravice do tedenskega počitka.3

11. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo zmotne materialnopravne zaključke o kršitvi pravice do tedenskega počitka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.650,24 EUR odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP) tako, da je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo naslednje priglašene4 stroške postopka: odgovor na tožbo 300 točk, prva pripravljalna vloga 300 točk, zastopanje na prvem naroku 300 točk, zastopanje na drugem naroku 150 točk, urnina 150 točk, materialni stroški 24 točk, kar skupaj s stroški priče 7,20 EUR znaša 741,60 EUR. Tožnik je toženi stranki dolžan navedene stroške povrniti v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, in sicer stroškov pritožbe 375 točk oziroma 225,00 EUR. Te stroške ji je tožnik dolžan povrniti v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožnik krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča opr. št. VIII Ips 20/2021 in Pdp 446/2021. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 51/2020, VIII Ips 40/2020 in VIII Ips 11/2019 idr. 3 Prim. odločbi pritožbenega sodišča Pdp 600/2021 in Pdp 446/2021. 4 Stroškovnik na list. št. 78.