Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče pa ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožnica zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna, ker se njena dela niso porazdelila med ostale zaposlene pri toženi stranki, vendar dejanski prenos nalog na zunanje izvajalce ne pomeni, da se reorganizacija ni zgodila oziroma, da je navidezna. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica prenosa njenih nalog na druge zaposlene pri toženi stranki in na zunanjega izvajalca. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013 z aneksom št. 1 z dne 10. 12. 2013, za priznanje pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do 31. 5. 2015, vključno z plačo, odvodom davkov in prispevkov ter plačilom neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v zavarovanje ter vzpostavitvijo stanja, kot če tožnici pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana, za plačilo denarnega povračila v višini 12.993,90 EUR ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze z vpogledom v predložene listine in zaslišalo tožnico kot stranko ter zaslišalo vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ni pa izvedlo drugih dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Sklicuje se na svoj predlog za zaslišanje priče A.A., ki je bil direktor v času, ko se je pri toženi stranki zaposlila tožnica, ki bi vedel povedati o uspešnosti poslovanja tožene stranke. Meni, da bi potrdil tožničine navedbe, da se je finančno stanje tožene stranke s prihodom direktorja A.A. popravljalo, zaradi česar ni bilo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sklicuje se tudi na predlog za zaslišanje priče B.B., ki je računovodja pri toženi stranki in bi lahko izpovedal o finančnem in poslovnem stanju pri toženi stranki, ki naj bi umetno ustvarila izgubo. Meni, da bi lahko izpovedal tudi o tem, ali so se stroški blaga in storitev ter materiala v letu 2014 zmanjševali. Dalje pove, da je bila predlagana tudi priča C.C., ki je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju delala za toženo stranko na področju marketinga, na katerem je delala tudi tožnica. Pove, da je zaslišanje tehnologa D.D. predlagala, da bi izpovedal, koliko dela je tožnica imela na področju marketinga ter da je vodila posebno projektno razvojno skupino. Glede tožničinega dela in sedanje organiziranosti dela pri toženi stranki bi po njenem mnenju vedela izpovedati še E.E. in F.F.. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo od tožene stranke zahtevati podatek o plačilih zunanjim sodelavcem za opravljanje dela za toženo stranko, saj bi se izkazalo, da so ti višji, kot je bila plača tožnice. Zatrjuje kršitev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj je sodišče vse dokaze tožene stranke izvedlo, tožničinih dokazov z zaslišanjem prič in drugih bistvenih dokazov pa ne. Meni, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo obrazložilo, zakaj njenim dokaznih predlogom ni sledilo, in da je obrazložitev le pavšalna, zaradi tega pa zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi relativno bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj bi moralo te dokaze sodišče prve stopnje izvesti oziroma ustrezno obrazložiti, zakaj jih ni izvedlo. Po njenem mnenju je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi izvedeni dokazi pokazali, da njeno delo pri toženi stranki ni postalo nepotrebno, ker so ga poleg njenih bivših sodelavcev opravljali tudi zunanji sodelavci (G.G., C.C.), kar pomeni novi delavci, ki pa niso bili zaposleni pri toženi stranki. Pojasnjuje izračun, ki pokaže, da je bil strošek, ki ga je imela tožena stranka z delom tožnice, bistveno nižji kot strošek po prihodu teh zunanjih sodelavcev. Glede na navedeno nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so se stroški tožene stranke zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zmanjšali. Navaja, da prisilna poravnava na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov glede tožnice nima nobenih učinkov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vsa opravila iz delokroga tožnice sedaj opravljajo le notranji sodelavci. Meni, da je njeno delo še naprej potrebno, saj ni prišlo do reorganizacije in zmanjšanja števila zaposlenih, če so bili pritegnjeni novi zunanji sodelavci. Po njenem mnenju tako ne gre za poslovno odločitev tožene stranke, saj če bi delodajalec na delovno mesto tožnice zaposlil novega delavca, bi s tem jasno pokazal, da potreba po tožničinem delu ni prenehala. Navaja, da se je tožena stranka temu skušala izogniti s tem, da je zaposlila zunanje sodelavce, vendar tudi iz tega dejstva po njenem mnenju izhaja, da je bilo njeno delo še vedno potrebno. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 68/2015, po kateri je mogoč tak sklep le, če se delovno mesto ukine in naloge razdelijo med druge delavce. Opozarja tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 93/2015, iz katere izhaja, da je pri presoji obstoja poslovnega razloga bistveno, da delodajalec spremembo organizacije izvede tako, da naloge razporedi med druge zaposlene. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, saj to iz pisnega dogovora ne izhaja. Pojasnjuje, da je bila pri podpisu navedene listine v podrejenem položaju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v I. in II. točki izreka tako, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi ter da se tožnici prizna delovno razmerje do izdaje sodbe ter denarno povračilo in da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnice, podrejeno pa predlaga, naj se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. ter predloga za pridobitev podatkov o strošku zunanjih sodelavcev pri toženi stranki zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 22. člena Ustave RS. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj izvedba navedenih dokazov ni bila predlagana v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi, sodišče prve stopnje pa je razlog za zavrnitev teh dokaznih predlogov navedlo. Iz izpodbijane odpovedi izrecno izhaja, da je delo tožnice, ki ga je opravljala po pogojih iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno zaradi poslovnih ekonomskih in strukturnih razlogov oziroma zaradi reorganizacije pri toženi stranki (organizacijski razlog).

Tožnica je predlagala zaslišanje priče A.A., ki bi potrdil njene trditve, da tožena stranka v letu 2014 in letu 2015 ni zabeležila zmanjšanja naročil ter posledično upada prihodkov ter ustvarila izgube. Tožena stranka je ekonomski poslovni razlog izkazovala z listinami, tj. izpisom bilanc tožene stranke za obdobje od leta 2010 do leta 2014, letnimi poročili za leto 2013, 2014, sklepom o začetku postopka prisilne poravnave s predlogom za začetek postopka prisilne poravnave ter zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožnica je zatrjevala, da je ekonomsko stanje tožene stranke drugačno, kot izhaja iz uradnih listin, ki jih je predložila tožena stranka, namreč, da se je izguba pri toženi stranki glede na prejšnja leta manjšala oziroma da se je poslovanje izboljševalo. Ugotovitev o ekonomskem stanju tožene stranke v času odločitve za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi navedenih uradnih listin, tožnica brez zatrjevanja konkretnih razlogov za neverodostojnost teh listin ne more izpodbiti, ob tem pa je predlagan kot priča nekdanji direktor tožene stranke A.A., ki z ekonomskim stanjem tožene stranke v času podaje odpovedi niti ni mogel biti seznanjen. Zaslišanje priče B.B., ki je računovodja pri toženi stranki, je tožnica predlagala za potrditev njenih (splošnih) navedb, da naj bi tožena stranka izvajala popravke in prirejala bilance po odhodu nekdanjega direktorja. Tudi ta dokaz glede na nekonkretizirane trditve tožnice za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi ni bil potreben. Poleg tega je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tudi zaradi strukturnih oziroma organizacijskih sprememb pri poslovanju - tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana (tudi) zato, ker je tožena stranka združevala posamezne procese poslovanja ter delovne procese v družbi in posledično zmanjšala število zaposlenih. Da je odpoved zakonita, zadostuje en dokazan utemeljen in z zakonom skladen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je v predmetni zadevi dokazan strukturni oziroma organizacijski razlog za izpodbijano redno odpoved, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, navedeni priči pa sta bili predlagani v zvezi z ekonomskim razlogom, je njuno zaslišanje tudi s tega vidika nepotrebno. Tudi če bi tožnica dovolj konkretno navedla dejstva, v zvezi s katerimi naj bi priči izpovedovali, njuna izpoved ne bi vplivala na pravilnost ugotovitve, da je sporna odpoved skladna z zakonom.

7. Pravilno je bilo tudi ravnanje sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokazov z zaslišanjem C.C., D.D., E.E. in F.F., saj je z navedenimi dokazi tožnica dokazovala, da je delala na področju marketinga in vodila posebno razvojno skupino ter, da je tožena stranka z zunanjima sodelavcema sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za opravljanje nalog iz njenega delovnega področja. Navedeno med pravdnima strankama ni bilo sporno, zato ni bilo potrebe po izvajanju teh dokazov. Tožnica ugotovitvam sodišča prve stopnje o sedanji organiziranosti pri toženi stranki (da je del tožničinih nalog prevzelo nekaj zaposlenih pri toženi stranki, del pa zunanji sodelavec oziroma sodelavca) niti v pritožbi ne nasprotuje. Ker ni treba dokazovati dejstev, ki med strankama niso sporna, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje navedenih prič z obrazložitvijo, da so bila z izvedbo drugih dokazov ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in bi izvedba teh dokazov postopek po nepotrebnem zavlekla.

8. Pritožba je neutemeljena tudi glede potrebnosti izvedbe dokaza s pridobitvijo podatkov o plačilu zunanjih sodelavcev tožene stranke za delo, ki ga je predhodno opravljala tožnica, oziroma primerjavo teh podatkov s stroškom plače tožnice. Za ugotovitev, ali obstaja utemeljen poslovni razlog, ni bistveno, ali je odločitev delodajalca za reorganizacijo oziroma drugačen način dela (npr. s prenosom nalog, ki jih je doslej opravljal delavec v delovnem razmerju, na zunanje pogodbene sodelavce) smotrna. To ni presoja, ki bi jo lahko opravilo sodišče, ampak prosta poslovna odločitev delodajalca. Glede na to navedeni dokaz ni bil predlagan za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in to tudi pravilno obrazložilo. Sodišče prve stopnje tako z zavrnitvijo navedenih dokazov tožnice z obrazložitvijo, da so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva ter da izvedba teh dokazov ni potrebna in bi pomenila zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka, ni kršilo določb pravdnega postopka, prav tako pa ni podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo vseh dokaznih predlogov tožnice, temveč le tiste, ki so za odločitev v zadevi nepotrebni, kar je skladno z ZPP, prav tako pa tožnici s tem ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku oziroma kršena pravica do enakega obravnavanja pred sodišči. 9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka tožnici 10. 3. 2015, zakonita. V zvezi s tem je pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva. Ta pa so: - da je tožena stranka tožnici 10. 3. 2015 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je utemeljila s trditvijo, da je v letu 2014 ter začetku leta 2015 zabeležila zmanjšanje naročil ter posledičen upad prihodkov, da je iz poslovanja ustvarila izgubo, zaradi česar je bilo nujno potrebno reorganizirati in racionalizirati poslovanje družbe, zaradi česar je združevala posamezne procese poslovanja ter delovne procese v družbi in posledično zmanjšala število zaposlenih, - da je tožena stranka od 6. 2. 2015 dalje zmanjšala število zaposlenih za 20, - da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave, - da je tožena stranka vsa opravila, ki so spadala v delokrog tožnice in jih je tožnica opravljala glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in aneks k njej, razdelila med druge zaposlene pri toženi stranki (direktorja H.H., in zaposlena v oddelku komerciale I.I. in J.J.) ter delno prenesla na zunanjega sodelavca G.G. na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, - da je šlo pri razdelitvi dela tožnice med ostale zaposlene in zunanjega sodelavca za poslovno odločitev tožene stranke, - da je zaradi dokazanih ekonomskih in strukturnih razlogov ter reorganizacije pri toženi stranki postalo delo tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

10. V pritožbi tožnica zatrjuje, da v predmetni zadevi pri toženi stranki ni prišlo do reorganizacije, ker vsega tožničinega dela niso prevzeli zaposleni delavci pri toženi stranki, pač pa je bil del njenih opravil prenesen na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju na zunanjega sodelavca. To stališče je napačno. O reorganizaciji je mogoče govoriti tudi tedaj, ko delodajalec del nalog ali vse naloge delavca, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, prenese na pogodbene sodelavce. Skladno z ustaljeno sodno prakso so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče pa ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 168/2015 z dne 8. 12. 2015 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 961/2013 z dne 6. 3. 2014, Pdp 742/2013 z dne 8. 1. 2014 idr.). V predmetni zadevi tožnica sicer po vsebini zatrjuje, da je bila reorganizacija navidezna, ker se njena dela niso porazdelila med ostale zaposlene pri toženi stranki, vendar dejanski prenos nalog na zunanje izvajalce ne pomeni, da se reorganizacija ni zgodila oziroma, da je navidezna. Prenehanje potrebe po delu tožnice je posledica prenosa njenih nalog na druge zaposlene pri toženi stranki in na zunanjega izvajalca (tako Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 91/2016 z dne 24. 5. 2016, opr. št. VIII Ips 248/2015 z dne 9. 2. 2016, opr. št. VIII Ips 232/2015 z dne 10. 11. 2015 idr.). Kot je bilo že pojasnjeno, se sodišče ne more spuščati v smotrnost odločitve delodajalca o tem, kako bo organizirano delo, zato tožničino zavzemanje za to, da bi bilo treba opraviti primerjavo med stroškom njenega dela in plačilom, ki ga sedaj tožena stranka plačuje zunanjima sodelavcema, ki opravljata delo tožnice, ni utemeljeno. Na ugotovitev o dejanskem obstoju organizacijskega oziroma strukturnega razloga tako ne vpliva ugotovitev, da takega prihranka ni. Nič drugega ne izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča (opr. št. VIII Ips 168/2015) in Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 93/2015), ki se sicer res nanašata na primera, v katerih je bilo delo ukinjenega delovnega mesta razporejeno med ostale delavce delodajalca, vendar pa to ne pomeni, da poslovni razlog ni utemeljen v primeru, ko se del nalog prenese na zunanjega izvajalca.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).