Jedro

V primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi določb drugega in prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zasebni tožilki T.A. (prej T. J. A.), stanujoč ..., naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške vročanja sodnega pisanja po pooblaščenem vročevalcu detektivu S. K. v višini 60,10 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se je zasebna tožilka pravočasno pritožila. Uvodoma navaja, da so bili stroški vročanja po pooblaščenem vročevalcu nepotrebni, saj bi ji lahko sodišče sodno pisanje vročilo po pravilih Zakona o upravnem postopku. Podredno pa zatrjuje, da je kot prejemnica invalidske pokojnine in varstvenega dodatka v znesku 372,07 EUR, socialno ogrožena in kot taka nesposobna plačila naloženega ji zneska.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot sicer pravilno razloguje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je v prvem odstavku 94. člena ZKP uzakonjeno pravilo, da morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi. O krivdnih stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari (drugi odstavek 94. člena ZKP).

5. Sodišče prve stopnje pa je pri odločanju o krivdnih stroških zasebne tožilke spregledalo, da so bili stroški vročanja po pooblaščenem vročevalcu povsem nepotrebni in zato gre pritrditi temeljni pritožbeni navedbi zasebne tožilke. V skladu z določbo prvega odstavka 121. člena ZKP se namreč sodne odločbe, pri katerih teče od dneva vročitve rok za pritožbo in pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, zasebnemu tožilcu vročajo osebno (118. člen ZKP), če pa ima zasebni tožilec pooblaščenca, pa sodišče vroča odločbo samo pooblaščencu (tretji odstavek 121. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko je sklep z dne 11. 8. 2017, opr. št. I K 62237/2013, katerega vročanje je v obravnavani zadevi predmet odmere krivdnih stroškov, zasebni tožilki sploh vročalo. Na to procesno kršitev je sodišče druge stopnje opozorilo že v točki 5 obrazložitve (list. št. 182) sklepa z dne 5. 4. 2018, opr. št. II Kp 62237/2013, s katerim je pod tč. I pritožbo zasebne tožilke zoper sklep prvega sodišča z dne 11. 8. 2017, opr. št. I K 62237/2013, zavrglo kot prepozno. Tako gre zaključiti, da v primeru, ko je sodišče prve stopnje zasebni tožilki vročalo predmetno odločbo v nasprotju z določili tretjega odstavka 121. člena ZKP, zasebna tožilka ni dolžna povrniti sodišču stroškov vročanja po pooblaščenem vročevalcu, saj so bili nepotrebni.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zasebne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep o krivdnih stroških kazenskega postopka razveljavilo (tretji odstavek v zvezi s petim odstavkom 402. člena ZKP).

7. Pritožbeno sodišče je odločilo v korist zasebne tožilke in zato sodna taksa za pritožbo zoper sklep o krivdnih stroških kazenskega postopka ni bila določena.