Jedro

V obravnavani zadevi (tudi) za pritožnico ni sporno, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vložila t. i. družbeniško tožbo (actio pro socio) iz 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zahtevek uveljavlja zoper poslovodjo družbe (v nadaljevanju toženo stranko oziroma toženca) na podlagi tretjega odstavka citiranega člena ZGD-1, saj naj bi slednji kršil svoje dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe A. (točka 3 obrazložitve). V takšnih sporih v skladu četrtim odstavkom 503. člena ZGD-1 družba krije stroške postopka (cilj tožbe je izpolnitev obveznosti v korist družbe), zato se ji v ta namen naloži plačilo predujma.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni, tako da se rok 15 dni nadomesti z rokom 60 dni, ki začne začne teči prvi dan po prejemu sklepa sodišča druge stopnje.

II.V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu točke I in v celoti v točki II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka odločilo, da je družba A. dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje na navedeni račun sodišča založiti predujem v znesku 50.000,00 EUR. Iz točke II izreka izhaja, da bo predujem, v kolikor ga družba A. ne bo poravnala, sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

2.Družba A. z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Najprej zatrjuje, da obstoji pravni interes za vloženo pritožbo, pri čemer se sklicuje na odločbo VSL I Cpg 381/2022. Višina predujma je znatno previsoka, plačilni pogoji pa neizvedljivi in neizterljivi. Sodišče prve stopnje je očitno podvajalo stroške posamezne stranke, saj ocenjuje, da bosta obe stranki opravljali določena procesna dejanja. Navedeno ne drži, določen predujem pa znatno presega ocenjeno višino stroškov odvetniškega zastopanja in plačila izvedencev. Sodišče mora stroške „numerirati“ zgolj v višini stroškov ene stranke, v konkretnem primeru tožeče. Pritožnica v nadaljevanju pojasnjuje, kolikšni bi naj bili stroški ob upoštevanju sporne vrednosti in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Polemizira tudi z višino stroškov, ki bi nastali z imenovanjem izvedencev. Ob koncu še dodaja, da ima družba A. zaradi v tem postopku izdane začasne odredbe z dne 17. 3. 2023 blokiran TRR in od tega dne dalje ne more več poslovati. Podatki izkaza bilančnega dobička in bilance stanje za leto 2022 nikakor ne omogočajo plačila predujma v roku 15 dni.

Družba A. predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V njeno korist naj odloči tudi o stroških pritožbenega postopka.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje družbi A. naložilo plačilo predujma v znesku 50.000,00 EUR. Pritožnica zatrjuje, da je zahtevani znesek nesorazmerno visok, a sodišče druge stopnje s tem stališčem ne soglaša. Soglaša s presojo izpodbijanega sklepa, da bo tožnica v tem postopku (skupaj s tožbo) vložila pet pripravljalnih vlog, kar (tudi) za pritožnico ni sporno. Če se upošteva sporna vrednost (9000 točk), bodo s sestavo tožbe in nadaljnjih štirih vlog nastali stroški zastopanja po odvetniku v višini 17.550,00 EUR, ob upoštevanju DDV (pooblaščenka tožnice je zavezanka za plačilo DDV) pa v višini 21.411,00 EUR. Sodišče soglaša tudi s presojo izpodbijanega sklepa (tudi ta presoja za pritožnico ni sporna), da bodo med postopkom izvedeni trije naroki, stroški za zastopanje tožnice na teh narokih pa bodo (skupaj z DDV) znašali 13.176,00 EUR. Če se upošteva še (že plačana) taksa za tožbo in predlog za izdaje začasne odredbe (skupaj 7.177,50 EUR), stroški znesejo 41.764,50 EUR. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša tudi s presojo izpodbijanega sklepa, da bosta v postopku najverjetneje imenovana dva izvedenca (izvedenec za cenitev nepremičnin in izvedenec finančne stroke), pri določitvi predujma pa je treba upoštevati še stroške, ki bodo nastali tožnici z morebitnim pritožbenim postopkom. Glede na navedeno ni dvoma, da sodno določen predujem ni znatno previsok, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Glede na zgoraj navedeno tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje stroške podvajalo (upoštevalo tako vloge ene, kot tudi druge stranke).

7.Je pa sodišče druge stopnje mnenja, da je rok za plačilo predujma v znesku 50.000,00 EUR nesorazmerno kratek, saj je dejstvo, da je družba A. dolžna dnevno oziroma mesečno poravnavati še druge obveznosti. Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi zoper točko I izreka delno ugodilo in rok za plačilo predujma podaljšalo na 60 dni. Rok začne teči prvi dan po prejemu sklepa sodišča druge stopnje.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 155. členom ZPP. Sodišče druge stopnje tožnici stroškov ni priznalo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na odločitev pritožbenega sodišča. Stroki za sestavo vloge niso bili potrebni.