Jedro

Glede na vsebino obsojenčevega zagovora in oškodovankino izpoved sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o njunih nasprotujočih si trditvah o tem, da je bila oškodovanka tista, ki je pri rdeči luči zapeljala v križišče, medtem ko je obsojenec prav zaradi spremembe luči na semaforju moral izprazniti križišče oziroma o tem, zakaj sodišče verjame oškodovanki in ne obsojencu. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilnega pomena za odgovor na vprašanje, ali je obsojenec kršil določbo 2. odstavka 50. člena ZTVCP, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obs. M.P. za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je povrniti stroške kazenskega postopka, od tega na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo obsojenčevo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 25.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena KZ, torej iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta utemeljena, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči se nista opredelili do obsojenčevih navedb, da je oškodovanka zapeljala v križišče, ko je na semaforju za njeno smer vožnje že gorela rdeča luč, niti ni navedlo, ali verjame oškodovankinemu opisu dogodka, ki je drugačen od obsojenčevega. Gre za odločilna dejstva, na podlagi katerih se sodišče odloči o odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi med drugim navaja, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je oškodovanka v križišče pripeljala pri rdeči luči, čeprav je obdolženec na to opozoril v svojem zagovoru. Poleg tega ni pojasnjeno, katerim trditvam obdolženca ali oškodovanke je sodišče verjelo.

Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da se obsojencu očita kršitev določbe drugega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zavija na križišču z vozilom na levo, pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz nasprotne smeri in na križišču ne spreminja svoje smeri, razen če ni s postavljenim prometnim znakom drugače določeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje glede ravnanja, ki se očita obsojencu in na kar opozarja tudi zagovornik, navedeno zgolj, da očitana kršitev izhaja iz njegovega zagovora, oškodovankine izpovedi in drugih podatkov kazenskega spisa (skice in albuma fotografij kraja prometne nesreče). V nadaljevanju obrazložitev ponovno povzema opis njegovega ravnanja iz izreka sodbe.

Obsojenec je v svojem zagovoru povedal, da je pri zeleni luči zapeljal v križišče, kjer je hotel zaviti levo, tam je čakal nasproti vozeča vozila, zaradi gostega prometa iz nasprotne smeri pa je bil v križišču še tedaj, ko se je zanj prižgala rdeča luč, tako da je križišče spraznil šele, ko so mu vozila, katerim se je prižgala zelena luč, začela dajati zvočne signale. Kolesarko, ki ni pripeljala po kolesarski stezi, ampak po prometnem pasu, namenjenem za vožnjo vozil naravnost skozi križišče, je zagledal, ko je že zavil na levo. Oškodovanka je imela takrat tako kot on v smeri svoje vožnje prižgano rdečo luč. Zaletela se je v zadnji desni blatnik njegovega vozila. Nasprotno pa je oškodovanka povedala, da je peljala skozi zeleno luč.

Sodišče je dolžno v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (7. točka drugega odstavka 364. člena ZKP).

Glede na vsebino obsojenčevega zagovora in oškodovankino izpoved sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o njunih nasprotujočih si trditvah o tem, da je bila oškodovanka tista, ki je pri rdeči luči zapeljala v križišče, torej kljub prepovedi na svetlobnem prometnem znaku, medtem ko je obsojenec prav zaradi spremembe luči na semaforju križišče moral izprazniti oziroma o tem, zakaj sodišče verjame oškodovanki in ne obsojencu. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilnega pomena za vprašanje obsojenčevega protipredpisnega ravnanja, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

Isto kršitev je storilo tudi višje sodišče, ki se je v razlogih svoje sodbe omejilo le na pritožbeno trditev obsojenca, da kolesarka ni vozila po kolesarski stezi, ni pa zavzelo stališča do navedbe, da je kolesarka pripeljala skozi rdečo luč, zaradi katere je sam moral izprazniti križišče, v katerega je zapeljal pri zeleni luči na semaforju.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na to se tudi ni opredelilo do ostalih trditev v zahtevi.