Jedro

Tožnik, ki izvaja svoje upravičenje iz upravičenja pokojne matere proti tožencu, proti slednjemu torej ne vlaga tožbe, ki bi bila dednopravne narave, temveč tožbo z zahtevkom, ki ima lastninskopravno naravo. Takšen zahtevek je zapustnica pravno formalno proti tožencu imela v trenutku smrti, po njeni smrti pa je v njene pravice vstopil tožnik kot dedič.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada v zapuščino po umrli M. H. tudi 1/2 stanovanja v Ljubljani, da je tožnik glede na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.11.1998 opr. št. I D 398/98, solastnik navedene nepremičnine do 1/6 od celote, kar je tožena stranka dolžna priznati in da je prvi toženec dolžan tožniku izstaviti za vknjižbo v zemljiški knjigi sposobno listino, na katere podlagi se bo tožnik vknjižil kot solastnik navedenega stanovanja do 1/6. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlogom na njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Ne strinja se s pravnim stališčem, da ima tožbeni zahtevek dednopravno naravo, to pa naj bi imelo za posledico - ob dejstvu, da je sklep o dedovanju postal pravnomočen - pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka namreč zahteva ugotovitev lastninske pravice na premoženju, ki je bilo last njegove matere, po kateri je sicer dedič. To premoženje je mati pridobila v zakonski zvezi s tožencem. Ne gre torej za naknadno najdeno premoženje, saj v času materine smrti ni bilo v njeni formalnopravni lasti. Ugotovitev lastninske pravice na skupnem premoženju zakoncev je mogoče ugotoviti le v pravdi. Po določbi 224. člena Zakona o dedovanju (ZD) ne pride do obnove zapuščinskega postopka, stranke pa lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Tožnik ni vedel, da je njegova mati solastnica spornega stanovanja, saj je toženec po njeni smrti zatrjeval na njem svojo izključno lastnino. Ker gre torej za ugotovitev lastninske pravice, s tem v zvezi pa na podlagi sklepa o dedovanju tudi dedne pravice tožnika, je njegov zahtevek stvarnopravne narave, zaradi česar je do vložitve tožbe aktivno legitimiran.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Dejanska ugotovitev o tem, da je bilo stanovanje v Ljubljani, v izmeri približno 50 m2, katerega zemljiškoknjižni lastnik je toženec F. D., pridobljeno v času zakonske zveze med tožencem in zapustnico M. H., med pravdnimi strankami niti ni sporna. Po smrti M. H. ustrezni delež na tem stanovanju ni bil predmet zapuščinskega postopka, ki se je končal s sklepom o dedovanju z dne 10.11.1998. Tožnik je sin zapustnice in - ker ni napravila oporoke - upravičen do dedovanja ustreznega deleža. Zato je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino spada tudi 1/2 omenjenega stanovanja glede na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zaradi česar je solastnik nepremičnine do 1/6 od celote, toženec pa mora posledično izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiški knjigi na stanovanju do 1/6. Sodišči druge in prve stopnje sta šteli, da tožnik postavlja zahtevek, ki je dednopravne narave in sicer ne glede na to, da bi pri odločanju o obsegu zapuščine prišla v poštev določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Udeleženci zapuščinskega postopka pa smejo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico, na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Sodišče druge stopnje je še posebej zapisalo, da ni mogoče šteti, da tožnik uveljavlja svojo lastninsko pravico na pravnem temelju, ki ni dednopravne narave. Zato je bil tožbeni zahtevek zavrnjen z odrekanjem pravice do tožbene aktivne legitimacije.

Navedeno pravno stališče, izraženo v sodbah nižjih sodišč pa ni pravilno. Upravičenje, ki ga je imela pokojna M. H. (v tem primeru pravico do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem), je lastninskopravne narave. Upoštevajoč določbi 2. in 132. člena ZD se namreč z njeno smrtjo njeno upravičenje do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem ni prav nič spremenilo. Zato ni pravilna razlaga, po kateri naj bi dediči ne imeli originalne pravice, kot jo je imel zapustnik, temveč le neko drugo pravico, ki jo imajo na podlagi dedovanja. Po tožbeni trditveni podlagi in po stališčih, ki jih je toženec izrazil v odgovoru na tožbo, si slednji določeno stvar iz zapuščine po M. H. (stanovanje v Ljubljani) lasti na lastninskopravni, ne pa dednopravni podlagi. Tožnik, ki izvaja svoje upravičenje iz upravičenja pokojne matere proti tožencu, proti slednjemu torej ne vlaga tožbe, ki bi bila dednopravne narave, temveč tožbo z zahtevkom, ki ima lastninskopravno naravo. Takšen zahtevek je zapustnica pravno formalno proti tožencu imela v trenutku smrti, po njeni smrti pa je v njene pravice vstopil tožnik kot dedič. Sodišče prve in druge stopnje sta torej tožniku neutemeljeno odvzeli aktivno legitimacijo s sklicevanjem na učinke pravnomočnosti sklepa o dedovanju in posledično z napačno uvrstitvijo vloženega tožbenega zahtevka v dednopravno področje.

Opisana pravna razlaga ima za posledico razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer ne glede na morebitno nepotrebnost prve točke tožbenega zahtevka. Večino dokaznega postopka v smeri ugotavljanja dejanske podlage za opredelitev obsega utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravzaprav že izvedlo. Glede na trditve v odgovoru na tožbo pa bo najbrž treba zavzeti stališče tudi do izjave, ki jo je med zapuščinskim postopkom po M. H. podal tožnik dne 28.9.1998. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.