Jedro

Skupna odškodnina - 850.000,00 SIT. Telesne bolečine - 300.000,00 SIT. Strah - 100.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi ZŽA - 450.000,00 SIT; 1/4 ZŽA je posledica bolezenskih sprememb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino za negmotno škodo v znesku 850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 186.353,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za negmotno škodo v skupnem znesku 5.600.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine 1.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 300.000,00 SIT, za strah je zahtevala 600.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zahtevala 4.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 450.000,00 SIT. Proti takšni sodbi se je v zavrnilnem delu glede zneska 550.000,00 SIT pritožila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje ugodi tožbenemu zahtevku še za 550.000,00 SIT. Navaja, da bi ji sodišče moralo prisoditi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 100.000,00 SIT višjo odškodnino. Premalo je upoštevalo, da je bila 54 dni v bolniškem staležu, dolgo časa pa je imela tudi glavobole. Hoditi je morala na redne kontrolne preglede. Nosila je vratno ortozo. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče sicer navaja izvedenčeve ugotovitve, a jih premalo upošteva pri določitvi odškodnine. Težave, ki jih je imela pred nesrečo, so sicer predstavljale nelagodnost, vendar nikakor ne trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti, do česar je prišlo s samo nesrečo. Prejšnje težave ji niso preprečevale normalnega življenja, sedaj pa ne more dvigovati težjih bremen, ne more hoditi na zahtevnejše planinske ture, delati na vrtu. Težave so posebej izrazite pri delih, kjer je potrebna prisilna drža. Prej so bile težave neznatne, bolečine pa je čutila le, če je delala z računalnikom 8 ur na dan. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je sodišče tako prisodilo 450.000,00 SIT premalo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici prisodilo pravično odškodnino. Na podlagi določbe 2. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) sodišče gleda pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To pomeni, da mora sodišče, ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva, kot odločilen kriterij za odmero odškodnine zanjo upoštevati primerljivost primera z drugimi primeri prizadetosti pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina naj tako praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa naj zadosti okoliščinam posameznega primera in nudi oškodovancu ustrezno zadoščenje. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti, sodišče druge stopnje sodi, da tožnica ni upravičena do višje odškodnine, kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako trajanje kot intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevalo je ne le glavobole, nošenje vratne ortoze in kontrolne preglede, temveč tudi bolečine v zatilju, fizikalno terapijo, jemanje analgetikov in izpostavljenost ionizirajočemu sevanju ter tudi bolečine, ki jih bo tožnica trpela v bodoče. Kolikor pa se tožnica v pritožbi kot na premalo upoštevano okoliščino sklicuje na trajanje bolniškega staleža, sodišče druge stopnje poudarja, da ta sam po sebi ne predstavlja ne telesnih bolečin ne nevšečnosti med zdravljenjem in tako tudi ne pravno priznane škode. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti deloma pripisati bolezenskim spremembam deloma pa sami poškodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja presodilo, da je 3/4 tožničinih težav posledica poškodbe. Težave, ki jih je tožnica imela pred poškodbo, same na sebi morda res niso pomenile zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa so prispevale k temu, da je zmanjšanje večje, kot bi bilo, če bi bila tožnica le poškodovana v nesreči. Tožnica je tako upravičena le do sorazmerne odškodnine za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.