Jedro

Sodišče druge stopnje bi v okoliščinah konkretnega primera lahko samo dopolnilo postopek. S takšnim ravnanjem ne bi prekomerno poseglo v pravico do pritožbe in tudi ne v pravico do izjave. Sodišče druge stopnje poleg tega ni pravilno upoštevalo pomena pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V položaju, ko postopek od vložitve tožbe teče že skoraj 8 let (od 18. 12. 2017) namreč nedvomno obstaja nevarnost prekomernega posega v to pravico. Sodišče druge stopnje pri tem neutemeljeno izpostavlja zgolj okoliščino, da je zadevo razveljavilo prvič.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Zahtevala je plačilo računov za dobavljeno vino. Tožena stranka je zoper njo vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 376.566,98 EUR s pripadki in vračilo zneska 45.879,34 EUR. Tožeča stranka je uveljavljala znižanje pogodbene kazni na znesek 25.000,00 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 256,98 EUR (I. točka izreka). Za znesek 125.815,64 EUR in presežne zakonske zamudne obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za zmanjšanje pogodbene kazni, ki jo je z nasprotno tožbo uveljavljala tožena stranka, na znesek 25.000,00 EUR (III. točka izreka). Tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) je naložilo plačilo 376.566,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 6. 2018 dalje do plačila (IV. točka izreka). Za znesek 45.879,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 12. 2017 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 23.107,86 EUR (VI. točka izreka). V delu, relevantnem za odločitev o pritožbi na podlagi 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je presodilo, da je tožeča stranka kot dobavitelj s tem, ko v času veljavnosti pogodbenega razmerja ni dobavila treh naročil tožene stranke, kršila pogodbene obveznosti. Toženi stranki je prisodilo pogodbeno kazen za kršitev pogodbenih obveznosti dobav naročenih vin v višini 25 % vrednosti celotne prodaje za dobo 5 let od podpisa pogodbe, in sicer 279.144,68 EUR in pogodbeno kazen zaradi kršitve pravice ekskluzivne prodaje v višini 97.422,30 EUR. Zavrnilo je ugovor tožeče stranke za znižanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika, ker naj bi bila nesorazmerno visoka, saj je presodilo, da ni uspela dokazati, da dejanski stroški tožene stranke v zvezi s promocijo, marketingom in prodajo blagovnih znamk vin tožeče stranke niso dosegali oziroma presegali dogovorjenega zneska pogodbene kazni.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke delno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka (I. točka izreka). Ugodilo je pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v III., IV. in VI. točki izreka in v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Presodilo je, da sodba sodišča prve stopnje nima jasnih, skladnih in združljivih razlogov glede tega, ali je tožena stranka kršila pogodbo. Zato je zavzelo stališče, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocenilo je, da je navedena kršitev vplivala na nadaljnjo presojo ugovorov tožeče stranke (o sočasni izpolnitvi obveznosti in ogroženosti) in na presojo zahtevka o pogodbeni kazni ter morebitnega njenega znižanja. Poleg tega je presodilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da tožena stranka ni bila pogodbi zvesta stranka, saj je ona prva kršila pogodbo. Sodišče prve stopnje se poleg tega ni izjavilo o navedbah tožeče stranke, da je zaradi dogovora z dne 26. 3. 2015, po katerem tožena stranka kritja stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti ni več nosila sama, ampak jih je delno plačevala tožeča stranka družbi A., Ltd dogovorjena pogodbena kazen postala nepotrebna.

4.Tožena stranka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom ZPP. Navaja, da sodišče druge stopnje ne bi smelo razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje, saj naj bi sodišče druge stopnje zavzelo zgolj drugačno pravno stališče glede prve kršitve pogodbe, zaradi česar naj zadeve ne bi bilo treba vračati v novo sojenje. Sodišče druge stopnje naj ne bi pojasnilo, zakaj naj ne bi moglo odločiti sámo. Nasprotuje presoji sodišča druge stopnje glede obstoja absolutne bistvene kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično odločitvi, da se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje tudi hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker sodišče zadevo obravnava že sedem let. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je stroške pritožbe.

5.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da ugotovljenih pomanjkljivosti obrazložitve sodišča prve stopnje ni moglo odpraviti sámo. V nasprotnem primeru naj bi bila povsem izvotljena pravica obeh pravdnih strank do pritožbe, ki naj bi v obravnavanem primeru pretehtala nad pravico do sojenja v razumnem roku. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

8.Tako omejeni pritožbeni razlogi zato ne omogočajo pritožbenega izpodbijanja zavzetih stališč sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta utemeljevali odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izven razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP se v okviru pritožbenega preizkusa na podlagi pritožbe iz prvega odstavka istega člena Vrhovno sodišče ne more opredeljevati niti glede pravilnosti presoja sodišča druge stopnje o ugotovljenih bistvenih kršitvah postopka sodišča prve stopnje.¹ Pritožbeni očitki glede vsebinskega vidika odločitve sodišča druge stopnje so zato glede na domet 357.a člena ZPP neupoštevni.

9.Cilj konkretnega pritožbenega postopka je torej presoja, ali bi lahko sodišče druge stopnje odločilo (že) sámo, namesto, da je zadevo razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje. V ospredju je tako preizkus razlogov, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo razvelavitev.² Povedano drugače, za presojo pritožbe na podlagi prvega odstavka 357.a člena ZPP je torej v obravnavanem primeru odločilno, ali je sodišče druge stopnje na prepričljiv način pojasnilo, da ugotovljene bistvene kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti sámo.

10.V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljilo z obrazložitvijo, da sodba sodišča prve stopnje nima jasnih, skladnih in združljivih razlogov glede kršitve Pogodbe iz leta 2017, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. Takšno stališče je utemeljilo na podlagi drugačne materialnopravne presoje kasneje izvedenega plačila z asignacijo, glede katerega je v nasprotju s sodiščem prve stopnje zavzelo stališče, da predstavlja le način izvršitve plačila, ki ne izniči kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, v čem so razlogi sodišča prve stopnje nejasni, neskladni in nezdružljivi. Posledično ni prepričljiva njegova obrazložitev o nemožnosti odprave te kršitve. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje namreč ne izhaja, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, kar je pomanjkljivost, ki jo pritožbeno sodišče res težko samo odpravi. Pač pa je nakazalo, da je v posledici drugačnega stališča sodišča prve stopnje glede tega, ali je tožena stranka kršila pogodbo, zmotna tudi njegova nadaljnja presoja o utemeljenosti ugovorov tožeče stranke o sočasni izpolnitvi pogodbene obveznosti in ogroženosti ter glede zahtevka o pogodbeni kazni ter morebitnega znižanja le-te.

11.Tudi v 24. točki obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izpostavljena okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka pogodbi zvesta stranka, čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da je ravno tožena stranka prva kršila pogodbo, samo po sebi ne more pomeniti razloga za izpodbijano odločitev. Sodišče druge stopnje je namreč v opombi št. 6 na 20. strani obrazložitve sámo izpostavilo, da je iz sodbe sodišče prve stopnje mogoče razbrati, da je toženo stranko štelo za pogodbi zvesto stranko, iz česar izhaja, da je tudi v tem delu nakazalo na drugačno materialnopravno presojo, pri kateri ni vezano na pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Sodišče druge stopnje je sicer v zvezi s tem izpostavilo še, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o pravno relevantnih dejstvih, vendar tudi to samo po sebi ne pomeni, da te pomanjkljivosti ne more odpraviti sámo. Ravno pritožbena obravnava je lahko namenjena odpravi pravnih in posledičnih dejanskih pomanjkljivosti, nastalih pri odločanju pred sodiščem prve stopnje, ne da bi bilo poseženo v ustavno pravico do pritožbe.³

12.Sodišče druge stopnje je uporabo kasatoričnega pooblastila dodatno utemeljilo s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaključilo, da se sodišče prve stopnje ni izjavilo o navedbah tožeče stranke glede dogovora z dne 26. 3. 2015, po katerem naj tožena stranka ne bi več sama krila stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti, ampak jih je delno plačevala tožeča stranka družbi A., Ltd. in da ni pojasnilo morebitnega vpliva zatrjevanega dogovora na znižanje pogodbene kazni. Z vidika pravice do pritožbe so sicer res lahko problematični primeri, ko se šele v pritožbenem postopku pojavijo določena vprašanja, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote. Za takšno situacijo bi na primer šlo, če bi sodišče prve stopnje zmotno misleč, da terjatev ne obstaja, opustilo odločanje o ugovorih, ki predstavljajo samostojne (nasprotne) zahtevke.⁴ Vendar v obravnavanem primeru ne gre za to, saj pritožbeno sodišče ni soočeno s situacijo, v kateri bi odločalo o zaključenih in samostojnih vprašanjih, ki v nobenem pogledu (ne v dejanskem in ne v pravnem) niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Gre namreč (zgolj) za to, da je sodišče prve stopnje prezrlo trditev o (po presoji pritožbenega sodišča) pravno pomembnem dejstvu. Prezrtje določenih strankinih trditev o pravno ali dejansko pomembnih dejstvih, pa je primer absolutne bistvene kršitve iz 8. točke, ki jo je mogoče odpraviti na pritožbeni obravnavi.⁵ Smisel pritožbene obravnave pri obravnavi in ugotavljanju dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo, je namreč ravno v zagotavljanju pravice do izjave.⁶ Razpis pritožbene obravnave tako v okoliščinah konkretnega primera ne bi pretirano posegel v pravico strank do pritožbe. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)⁷ je bilo namreč preseženo atomistično⁸ gledanje na pravico do pritožbe,⁹ saj je zakonodajalec v 1. točki tretjega odstavka 347. člena ZPP izrecno predvidel možnost razpisa glavne obravnave v primeru, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi.

13.Pravica do pritožbe poleg tega stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje.¹⁰

14.Neprepričljiva je tudi povsem posplošena trditev pritožbenega sodišča glede potrebnosti ponovitve oziroma ponovne izvedbe celotnega obsežnega dokaznega postopka v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka je namreč v zvezi z zatrjevanim dogovorom z dne 26. 3. 2015 predlagala¹¹ zgolj listinske dokaze in zaslišanje njenega zakonitega zastopnika ter prič B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je vse navedene dokaze že izvedlo. Sodišče druge stopnje pa bo na pritožbeni obravnavi lahko dopolnilo dokazni postopek v opisani smeri. S tem ne bi prevzelo vloge sodišča prve stopnje, kot neutemeljeno navaja pritožbeno sodišče. Poleg tega to postopka ne bi podaljšalo bolj, kot bi ga podaljšala vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje.

15.Sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZPP ne glede na določbo prejšnjega odstavka te določbe in kljub instančnosti ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Sodišče mora ob tem opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic. Test legitimnosti je namreč s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, s tem ko je v drugem odstavku 355. člena opredelil, kdaj je takšno postopanje višjestopenjskega sodišča primerno in nujno. Vrhovno sodišče mora zato opraviti test sorazmernosti v ožjem pomenu besede, torej, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.¹²

16. Kot že predhodno pojasnjeno, bi sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera lahko samo dopolnilo postopek. S takšnim ravnanjem ne bi prekomerno poseglo v pravico do pritožbe in tudi ne v pravico do izjave. Tožena stranka poleg tega v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje ni pravilno upoštevalo pomena pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V položaju, ko postopek od vložitve tožbe teče že skoraj 8 let (od 18. 12. 2017), namreč nedvomno obstaja nevarnost prekomernega posega v to pravico. Sodišče druge stopnje pri tem neutemeljeno izpostavlja zgolj okoliščino, da je zadevo razveljavilo prvič.

17. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča namreč je, da je po prvem odstavku 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje izjema. Praviloma mora o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko ogroženo ravno v primeru, če sodišče druge stopnje ne določi dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

18. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da bi sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev postopka glede na njeno naravo in obseg lahko sámo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) oziroma glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 1/2024 z dne 12. 3. 2024, 10. točka obrazložitve.

2Sklep Vrhovnega sodišča Cp 5/2020 z dne 6. 2. 2020, 11. točka obrazložitve.

3Sklep Vrhovnega sodišča Cp 25/2022 z dne 10. 5. 2022, 14. točka obrazložitve.

4Zobec, J., Reforma pritožbenega postopka, v: Izbrane teme civilnega prava II (ur. Ude, L.), Ljubljana, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2007, str. 52.

5Prav tam, str. 54, Betteto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), 2020, str. 13 do 14.

6Zobec, J., nav. delo, str. 59.

7Uradni list RS, št. 10/17.

8Za atomistično pojmovanje pravice do pritožbe so značilna skrajno omejena pooblastila pritožbenega sodišča glede ugotavljanja dejstev.

9Zobec, J., nav. delo, str. 51.

10Prav tam, Betetto, N., nav. delo, str. 13, sklep Vrhovnega sodišča Cp 10/2024 z dne 3. 4. 2024, 9. točka obrazložitve.

11To je razvidno iz dokaznega predloga pod točkami I do III dopolnitve tožbe dne 25. 5. 2018, na kar se sklicujeta dokazna predloga, navedena v drugem odstavku na 9. strani odgovora na nasprotno tožbo z dne 30. 10. 2019 ter drugem in četrtem odstavku na 7. strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29. 12. 2021, kjer je tožeča stranka zatrjevala obstoj dogovora z dne 26. 3. 2015 in iz VIII. točke prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 4. 6. 2019, kjer je prav tako zatrjevala obstoj tega dogovora.

12Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 34/2023 z dne 20. 9. 2023, 27. točka obrazložitve.

13Sklepi Vrhovnega sodišča Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019, 6. točka obrazložitve, Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, 6. točka obrazložitve, Cp 30/2022 z dne 7. 12. 2022, 8. točka obrazložitve, Cp 10/2024 z dne 3. 4. 2024, 8. točka obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 25 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347, 355, 355/1, 357a, 357a/2, 357a/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.