Jedro

Ista terjatev se zato ne more uveljavljati istočasno dvakrat, enkrat ugovarjati v pobot in drugič uveljavljati s tožbo, saj bi to na eni strani lahko zmanjševalo pravno varnost, po drugi strani pa bi bilo v nasprotju z načelom procesne ekonomije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in odločilo, da je tožeča stranka dolžna vrniti toženi stranki odpravnino, ki jo je prejela zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežna delavka v znesku 668.484,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1997 dalje do plačila, s sklepom pa je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 687.600,00 SIT, ker je ugotovilo, da tožnica ta znesek že vtožuje v sporu, ki teče pod opr. št. II Pd 54/96. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo (in sklep) prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati, da bi lahko bila nasprotna tožba vložena šele takrat, ko je bilo pravnomočno odločeno o razveljavitvi sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnega delavca, tako pa je bila vložena preuranjeno, odločiti pa bi moralo tudi glede pobotnega ugovora, saj variabilnega dela plače revidentka ni dobila niti obračunanega niti priznanega. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in zahtevek iz nasprotne tožbe zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Revidentka je v reviziji sicer navajala, da revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine revizije pa je razvidno, da uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se ugovori nanašajo na procesne možnosti uveljavljanja nasprotne tožbe in pobotnega ugovora.

ZPP, ki se ga glede na določbe prvega odstavka 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, v prvem odstavku 189. člena določa, da se nasprotna tožba lahko vloži do konca glavne obravnave pred istim sodiščem, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom. Zahtevek za vrnitev odpravnine trajno presežnega delavca je v zvezi s tožbenim zahtevkom, s katerim se zahteva razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu. Ker je do odločitve o utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe že bil pravnomočno končan postopek o razveljavitvi sklepa, s katerim je revidentki prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, je sodišče pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe. Zato revizijsko sodišče ne more sprejeti ugovora tožene stranke, da je bila nasprotna tožba vložena preuranjeno.

ZPP v tretjem odstavku 352. člena določa, da se mora ugovor pobota uveljaviti pred sodiščem prve stopnje. Revidentka zato ne more pobotnega ugovora po odločanju sodišča prve stopnje spreminjati, kot je to skušala v reviziji (enako velja tudi za pritožbo) in zaradi tega v pobot sedaj ni možno uveljavljati morebiti neizplačanega variabilnega dela plače. Iz revidentkinih vlog (vloga z dne 8.4.1998, saj njenih kasnejših vlog ni mogoče obravnavati kot pobotne ugovore), vloženih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je bil njen pobotni ugovor postavljen samo iz naslova odpravnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po določbi 4. odstavka 23. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) v znesku 687.600,00 SIT, kar je predstavljalo šestkratnik povprečne plače zadnjih treh mesecev. Ta znesek pa je bil že pred uveljavitvijo pobotnega ugovora uveljavljen v tožbi, ki je vložena pred sodiščem prve stopnje pod opravilno številko II Pd 54/96. Ta tožba je bila že v letu 1996 vročena toženi stranki (nastopila je litispendenca), zato je bilo pri odločanju treba upoštevati določbo tretjega odstavka 194. člena ZPP. Ta določa, da se, dokler teče pravda, ne more med istimi strankami začeti pravda o istem zahtevku in da se v primeru, če se taka pravda začne, tožba zavrže. V spornem primeru res ne gre za novo tožbo, ampak za ugovor pobota, ki ima vsaj procesnopravno podoben značaj kot tožba, pa čeprav ni tožba, ampak predstavlja pravno varstvo posebne oblike. Ista terjatev se zato ne more uveljavljati istočasno dvakrat, enkrat ugovarjati v pobot in drugič uveljavljati s tožbo, saj bi to na eni strani lahko zmanjševalo pravno varnost, po drugi strani pa bi bilo v nasprotju z načelom procesne ekonomije. Zato je že sodišče prve stopnje sklepalo pravilno, ko je zaradi ugotovljene litispendence pobotni ugovor revidentke zavrglo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP, revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).