Jedro

Sklep sodišča prve stopnje, da tožnica na ozemlju RS ni živela pred zakonsko relevantnim datumom (31.12.1945) je preuranjen, saj zgolj izjava, ki jo je tožnica kasneje zanikala, še ne daje zadostne podlage za sklepanje, da se je naselila v RS šele leta 1949.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo, s katero je ta zahtevala odpravo odločbo tožene stranke z dne 24.4.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 5.2.2002, s katero je prvostopni organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-otroka umrlega starša. V obrazložitvi tožena stranka pritrjuje organu prve stopnje, da tožnici uveljavljanega statusa ni mogoče priznati, saj nasilje nad njenim očetom ni bilo storjeno na ozemlju Republike Slovenije. Italijanski okupator je namreč tožničinega očeta poslal v taborišče, kjer je 28.12.1942 umrl, iz kraja V. pri Č., ki se nahaja na ozemlju sedanje Republike Hrvaške.

Sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da tožnici glede na določbe 1. člena ter 1., 6. in 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Iz citiranih določb namreč izhaja, da je eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi pogoj, da je morala oseba, ki zaprosi za tak status, v času, ko je bila izpostavljena nasilnim dejanjem okupatorja, prebivati na ozemlju sedanje Republike Slovenije, oziroma se je morala po prenehanju nasilja za stalno naseliti na njenem ozemlju, ne glede na to, kje v bivši Kraljevini Jugoslaviji je bilo nasilje prizadejano. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, tožnica in njen oče ob začetku izvajanja nasilja nista imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, tožnica pa tudi ne potem, ko je bilo nasilje končano, saj V. pri Č., kamor se je iz taborišča vrnila, niso del teritorija Republike Slovenije. Da se tožnica do konca leta 1945 ni naselila na ozemlju RS, pa je razvidno iz pojasnila k vlogi z dne 21.1.1998, v katerem je sama navedla, da v vasi P. živi šele od leta 1949 dalje.

Tožnica izpodbija prvostopno sodbo zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da izpolnjuje pogoje po 1. členu ZZVN, saj je državljanka Republike Slovenije, nasilno dejanje nad njenim očetom pa je bilo storjeno v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo. Agresija nemških, italijanskih in madžarskih sil na staro Jugoslavijo v času II. svetovne vojne namreč predstavlja tudi agresijo na Republiko Slovenijo, ki tedaj še ni bila samostojna državna tvorba, temveč del bivše Kraljevine Jugoslavije. Ugovarja pa tudi, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno, ko je zaključilo, da je tožnica sama navedla, da živi v P. šele od leta 1949. Tožnica se je namreč iz taborišča vrnila na pogorišče v Č., kjer je živela v letih 1943 in 1944, že leta 1945 pa se je z materjo preselila v kraj P. z namenom stalnega prebivanja. Tega leta se je iz Rusije vrnil tudi njen kasnejši mož in tega leta sta se spoznala.

Samo dejstvo, da je tožnica podala trditev, da se je 10.6.1949 poročila v P., ne pomeni, da je tožnica šele tedaj začela živeti na teritoriju Republike Slovenije. Gre namreč za zastarel izraz, ki pomeni, da se je leta 1949 od svoje družine preselila k hiši svojega moža, ki se je nahajala v P. Tožnica se je tako v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja naselila že v letu 1945 in v tem smislu bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe pri Upravni enoti K. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Pri tem se je sklicevalo na določbe 6. in 7.odstavka 2. člena ZZVN, po katerih gre status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so v času prizadejanega nasilja živele na drugih območjih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, vendar le pod pogojem, če so po prenehanju nasilja imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma so se naselile v Sloveniji najkasneje do 31. decembra 1945. Pri presoji dejanskega stanja je sodišče izhajalo iz tožničine vloge z dne 21.1.1998 ter na tej podlagi štelo za dokazano, da se je tožnica na ozemlju Republike Slovenije naselila šele leta 1949, čeprav tega v vlogi ni izrecno trdila. Kot je razvidno iz spisov, je tožnica v tožbi zatrjevala, da je takoj po prenehanju prisilnega ukrepa imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, v zvezi s tem pa je sodišču tudi predlagala poizvedbe pri Upravni enoti K. Sklep sodišča prve stopnje, da tožnica na ozemlju Republike Slovenije ni živela pred zakonsko relevantnim datumom (31.12.1945), je zato preuranjen, saj zgolj izjava, ki jo je tožnica kasneje zanikala, še ne daje zadostne podlage za sklepanje, da se je tožnica naselila v Republiki Sloveniji šele leta 1949. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje tako moralo izvesti ponujene dokaze ter se prepričati v obstoj te pravno relevantne okoliščine, ter šele na tako ugotovljeno dejansko stanje opreti svojo odločitev.

Ker se sodišče do navedenih tožbenih navedb ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je od tega odvisna ugotovitev ali tožnici gre status žrtve vojnega nasilja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi določb 59. člena ZUS, kar pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.