Jedro

Oškodovančeva hoja po cestišču v nasprotju s predpisi lahko prispeva k nastanku prometne nesreče, vendar pa v obravnavani zadevi oškodovanec ni prispeval k nastanku kritične prometne situacije, saj bi obsojenec glede na način vožnje vanj trčil, četudi bi pešec v metrskem pasu od desnega roba vozišča, gledano iz smeri obsojenčeve vožnje, hodil v smeri proti obsojencu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A.Z. s sodbo z dne 4.9.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. V 2. v zvezi s 1. odstavkom (pravilno bi bilo po 2. odstavku) 325. člena KZ je obsojencu izreklo kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje, ki naj pri odločanju o obsojenčevi pritožbi zoper odločbo o kazenski sankciji kot pomembno olajševalno okoliščino upošteva prispevek oškodovanca k nastali prometni nesreči. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega A.Z. ni mogoče pritrditi, da je sodišče druge stopnje z interpretacijo mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki da je v nasprotju z njegovo pravo vsebino, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da oškodovanec ni prav z ničemer prispeval k nastanku kritične prometne situacije in se pri tem sklicevalo na mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki da je ugotovil, da je oškodovanec hodil po vozišču v bližini desnega roba. Po oceni vložnika je taka navedba v razlogih sodbe v nasprotju "s celovitim izvedenskim mnenjem", ker je izvedenec trditev, da je oškodovanec hodil po vozišču v bližini desnega roba, povezal s časom trčenja. Poudarja, da izvedenec na podlagi dokazov ni mogel ugotoviti, kakšno je bilo gibanje oškodovanca v času, ko je bil v vidnem polju obsojenca pa do trčenja. Zato so po videnju vložnika razlogi drugostopenjske sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, nasprotje pa se nanaša na odločilno dejstvo v postopku.

Iz izvida izvedenca cestno-prometne stroke J.L. (četrta točka na osmi strani) je razvidno, da iz podatkov iz spisa izhaja, da je pešec hodil v isti smeri kot je vozil obsojenec in da je pred seboj potiskal samokolnico in da je na takšen položaj pešca ob trčenju kaže tudi način trčenja osebnega vozila v oškodovanca S.C. V drugi alineji na enajsti strani mnenja, na katero se sklicuje vložnik, pa je izvedenec zapisal, da se je poškodovanec ob trčenju nahajal pred desnim delom sprednjega dela osebnega vozila, da je hodil po vozišču v bližini desnega roba, tako da je bil s svojim skrajnim levim delom od desnega roba vozišča oddaljen okrog 1 m. Vrhovno sodišče glede na takšne navedbe v izvidu in mnenju izvedenca ugotavlja, da ni nobenega neskladja, kaj šele nasprotja med povzetkom izvedenskega mnenja v drugostopenjski sodbi in izvedenskim mnenjem. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

Prav tako ne drži, da je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi zato, ker da se sodišče druge stopnje ni v ničemer ukvarjalo s pritožbenimi pojasnjevanji, zakaj je obsojenec pričel reagirati na ravnanje oškodovanca šele 22 m pred trčenjem, čeravno bi glede na preglednost vozišča na morebitno kritično situacijo lahko reagiral že v trenutku ko je zagledal pešca, to je 65 m pred trčenjem.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe. Zato ima vložnik prav, da se je sodišče druge stopnje dolžno seznaniti z navedbami strank, preučiti njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, pa niso očitno neutemeljene, opredeliti v obrazložitvi sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (drugi odstavek na peti strani) navedlo, da je obsojenec po zaznavi oškodovanca ocenil, da vozila do mesta, kjer se je ta nahajal ne bo mogel ustaviti in je vožnjo nadaljeval v upanju, da bo po srečanju z vozili, ki so prihajala za tovornim avtomobilom, imel še dovolj časa, da bo z delom vozila zapeljal na levi vozni pas in tako prehitel oškodovanca ter preprečil trčenje vanj. Pojasnilo je tudi, da je v trenutku, ko je spoznal, da tega manevra ne bo mogel izvesti, začel močno zavirati, vendar pa da je to storil prepozno, šele 22,4 m pred mestom zadetja v pešca in ne že takrat, ko je zaznal oškodovanca in je bil od mesta trčenja oddaljen še okrog 65 m. Takšne ugotovitve je sodišče druge stopnje sprejelo, kar je razvidno iz navedbe, da v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami v prvostopenjski sodbi. Če se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno presojo in dejanskimi sklepi prvostopenjskega sodišča, teh ni dolžno ponavljati, pač pa zadošča, da s nanje sklicuje. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da se v tem obsegu do pritožbenih navedb ni opredelilo.

Kakor je razvidno iz pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, je prispevek oškodovanca k prometni nesreči, ki da je sam povzročil nevarno situacijo, utemeljeval s trditvijo, da je ta s samokolnico pred seboj stopil na desni rob asfaltnega vozišča, tako obsojenec ni mogel vedeti, kako bo oškodovanec s hojo nadaljeval ter da se je zato odločil za močno zaviranje, kar pa je povzročilo drsenje njegovega avtomobila v desno, naravnost v oškodovanca.

Vložnik razloge sodišča druge stopnje, s katerimi se je opredelilo do teh očitkov, izpodbija z navedbo, da je oškodovanec hodil po vozišču v nasprotju z določbo 4. odstavka 84. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj bi po tej določbi moral hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje in pri tem uporabljati največ 1 m vozišča, merjeno od njegovega roba. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni šlo za izjemo, predpisano v 5. odstavku iste določbe, po kateri lahko pešci v naselju, kjer ni pešpoti ali pločnik, uporabljajo desno stran vozišča v smeri hoje, če je to zanje varneje (pri čemer zakon primeroma navaja nepregledni ovinek, prepad, plaz in podobno). Oškodovanec je torej hodil v nasprotju z navedenim predpisom, vendar pa je višje sodišče ugotovitev, da ni prav z ničemer prispeval k nastanku kritične prometne situacije, utemeljilo s tem, da lahko tudi oškodovančeva hoja pa cestišču v določeni meri prispeva k nastanku prometne nesreče, vendar pa v obravnavani zadevi ni bilo tako. Ugotovitev, da oškodovanec ni v ničemer prispeval k prometni nesreči pomeni, da bi obsojenec glede na način vožnje vanj trčil, četudi bi pešec v metrskem pasu od desnega roba vozišča, gledano iz smeri obsojenčeve vožnje, hodil v smeri proti obsojencu. Zato je izpodbijana sodba tudi s tega vidika zakonita. Vložnik ne more uspešno trditi, da mu višje sodišče ni odgovorilo na navedbe povezane z napačno stranjo oškodovančeve hoje po vozišču, ker tega v pritožbi sploh ni uveljavljal. Navedba v zahtevi, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona v smislu kršitve blanketne (verjetno mišljeno dopolnilne) norme 84. člena ZVCP, ni v skladu s standardom določnosti, ki ga zahteva določba 1. odstavka 424. člena ZKP. Zato utemeljenosti tega očitka ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje do navedb v pritožbi obsojenčevega zagovornika v zadostni meri opredelilo in na relevantne ugovore v pritožbi tudi argumentirano odgovorilo. Zato tudi z navedbo, da je sodišče druge stopnje s tem obsojenca prikrajšalo za pravico do primerno obrazložene sodne odločbe, vložnik ne more uspeti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.Z., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT. Pri odmeri je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere kot so razvidne iz spisovnih podatkov in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.