Jedro

Po 2. odst. 12. čl. Zakona o družbenem pravobranilcu je namreč aktivna legitimacija družbenega pravobranilca za vlaganje tožb za varstvo družbene lastnine precej širša kot to menijo tožene stranke v svojih pritožbah. Res je, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oškodovanja družbenega premoženja, vendar je že določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami namenjeno prav temu, da se zavaruje družbena lastnine v primeru, ko gre za prenos družbene lastnine v zasebno lastnino. Tak pa je tudi konkretni primer.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o prodaji kompleksa C., torej prodaja vseh nepremičnin, ki sestavljajo ta kompleks, vpisanih v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to je funkcionalna zemljišča, ki obsegajo parc. št. 415/2, 416/3, 419/4, 420, 413/2, 407, 408, 409, 410, 414/1, 417, 414/3, 411/1, 418/3, 406, 405, 404, 403, 401, 387/1, 390/1, 396/2, 395/3, ki so vse vpisane v vl. št. X k.o. (sedaj vl. št. Y k.o.) z vsemi na njih stoječimi objekti in napravami; 33/54-tin lastninskega deleža na parc. 412/2 in 412/3, ki so vpisane v vl. št. Z k.o., 1/2-vica solastninskega deleža na parc. št. 402, ki je vpisana v vl. št. XX k.o. , in parc. št. 133/1, 161/2, 125/3, 125/4, 123/3, 123/4, 133/2, 134/2, 134/3, 135/2, 135/3, 161/1, 162, 163/1, 163/2, vse vpisane v vl. št. YY k.o. (s tem, da so bile parc. št. 133/2, 134/3 in 135/3 kasneje združene v parc. št. 401, ki je vpisana v vl. št. Y k.o.), ki jo je sklenila prvotožena stranka kot prodajalec s kupcema, to je z drugo in tretjo toženo stranko, nična. Zato je drugi in tretji toženi stranki kot kupcema kompleksa naložilo, da izročita prvotoženi stranki v last in posest vse navedene nepremičnine, ki so predmet pogodbe o prodaji kompleksa C. in vpisane v zemljiški knjigi in ji izstavita zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere bo mogoče vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje in knjižiti prvotoženo stranko kot lastnika in imetnika pravic uporabe na navedenih nepremičninah, s tem, da mora prva tožena stranka vrniti drugi in tretji toženi stranki kupnino v znesku 96.175.946,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1996 dalje, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti pred 28.3.1996 je zavrnilo.

2. Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožujeta tako prva tožena stranka po svojem pooblaščencu kot s skupno pritožbo druga in tretja tožena stranka.

3. Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo že, ko je upoštevalo legitimacijo tožeče stranke za vložitev te tožbe. Po 2. odst. 50. čl. Zakona o lastniskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) sme namreč družbeni pravobranilec nastopati kot tožeča stranka le v primeru, ko je ugotovljeno oškodovanje družbenega premoženja. V konkretnem primeru pa ne gre za oškodovanje družbenega premoženja ampak za ugotovitev ničnosti po 4. odst. 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami. Za tako tožbo pa družbeni pravobranilec ni legitimiran. Glede oškodovanja družbenega premoženja pa bi sodišče prve stopnje sploh moralo izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke – cenilcem, ki bi ocenil vrednost nepremičnine na dan prodaje nepremičnin in tako zanesljivo ugotoviti, ali je do oškodovanja družbenega premoženja sploh prišlo. Ne glede na to, ali je družbeni pravobranilec sploh upravičena tožeča stranka, pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Po 3. odst. 104. čl. bi moralo sodišče prve stopnje pri ničnosti upoštevati poštenost ene oziroma obeh strank, pomen ogoženih družbenih interesov ter moralne pojme družbe. V konkretnem primeru pa do ogrožanja družbenih interesov nikakor ni prišlo. Z realizacijo tožbenega zahtevka bi bilo družbeno premoženje oškodovano, saj bi morala prva tožena stranka vrniti drugi in tretji toženi stranki 13.000.000 DEM, ki jih nima in jih tudi nikjer ne more dobiti. Nepremičnin pa, ki so bile prodane, v sedanjih razmerah ni mogoče prodati po taki ceni. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila zakona o delni ničnosti. Kupca nepremičnin po sporni pogodbi sta bili mešano podjetje in podjetje, ki je bilo v celoti v družbeni lastnini. Pogodba bi torej morala ostati v veljavi vsaj v razmerju do tistega kupca, katerega kapital je bila v celoti družbena lastnina. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati tudi 2. odst. 107. čl. ZOR, ki določa poznejše prenehanje vzroka ničnosti, če je pogodba realizirana.

4. Druga in tretja tožena stranka se prav tako pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovo sojenje. Tudi ti dve prerekata aktivno legitimacijo tožeče stranke za vložitev take tožbe. Menita tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je druga tožena stranka sploh oseba z družbenih kapitalom v celoti, tretjetožena pa z večinskim družbenim kapitalom. Zato se na take pogodbe, kot je bila v predmetnem primeru sklenjena določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami sploh ne nanaša, saj pri toženih strankah ne gre za občana, društvo ali drugo civilno-pravno osebo. Tudi sicer je bila vknjižena le pravica uporabe in ne lastninska pravica. Zato bi moralo sodišče že ob vknjižbi v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti postaviti vprašanje prenosa in ustrezno ukrepati. Kot rečeno pa je druga tožena stranka sploh 100%-no v družbeni lasti in se nanjo določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami ne more nanašati, v smislu 2. odst. 103. čl. ZOR, pa gre dejansko za sklenitev pogodbe, ki je prepovedana samo eni stranki. Zato bi morala ostati pogodba o veljavi. Ni tudi jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je kupnina znašala 96.175.946,00 SIT. Celotna kupnina je namreč znašala 15.000.000 DEM, upoštevajoč še pogodbo o pokrivanju izpadlega dohodka. Ta znesek bi bilo tudi treba upoštevati pri vrnitvi kupnine zaradi ničnosti pogodbe.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo vseh toženih strank in predlagala, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi toženih strank nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, niti kršitev, na katere se pavšalno sklicujeta pritožbi toženih strank. Po mnenju pritožbnega sodišča je neutemeljena trditev vseh treh toženih strank, da tožeča stranka, to je družbeni pravobranilec Republike Slovenije ni aktivno legitimiran za tako tožbo, kot je v konkretnem primeru vložena. Po 2. odst. 50. čl. ZLPP bi namreč smel vložiti tako tožbo le, če bi bilo ugotovljeno odškodovanje družbenega premoženja, ne more pa vložiti tožbe zaradi kršitve 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami. Po 2. odst. 12. čl. Zakona o družbenem pravobranilcu je namreč aktivna legitimacija družbenega pravobranilca za vlaganje tožb za varstvo družbene lastnine precej širša kot to menijo tožene stranke v svojih pritožbah. Res je, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oškodovanja družbenega premoženja, vendar je že določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami namenjeno prav temu, da se zavaruje družbena lastnine v primeru, ko gre za prenos družbene lastnine v zasebno lastnino. Tak pa je tudi konkretni primer. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča družbeni pravobranilec aktivno legitimiran tudi za tožbo za ugotovitev ničnosti po 4. odst. 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami. Pravilno je po mnenju pritožbenega sodišča tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sklenjena pogodba med prvo ter drugo in tretjo toženo stranko glede prodaje spornih nepremičnin v celoti nična. Res je, da je druga tožena stranka bila podjetje v družbeni lastnini, tretja tožena stranka pa mešano podjetje, vendar je dejstvo, da mešano podjetje lahko spada le med osebe, na katere meri tudi določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami, saj gre za osebo, ki ima na sredstvih lastninsko pravico. Tudi ni mogoče upoštevati le delne ničnosti pogodbe po 105. čl. oziroma 2. odst. 107. čl. ZOR. V konkretnem primeru namreč iz pogodbe ni razvidno, kakšen delež se pri spornih nepremičninah prenese na drugo toženo stranko, ki je bila podjetje v družbeni lastnini, kakšen pa na tretjetoženo stranko, ki je bila mešano podjetje, tako da ni mogoče iz pogodbe ugotavljati, v kakšni meri je premoženje, ki je bilo v družbeni lastnini, prešlo v zasebno lastnino. Zato je treba razglasiti za nično celo pogodbo. Določilo 3. odst. 104. čl. ZOR pa se sploh ne nanaša na vprašanje ničnosti, ampak na vprašanje kaj je zaradi ničnosti treba vrniti. Podobno velja za 2. odst. 107. čl. ZOR, ki se nanaša le ne primere, ko prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha, pa je bila same prepoved manjšega pomena, pogodba pa že izvršena. V konkretnem primeru zakon izrecno predpisuje kot sankcijo ničnost in ne gre za tako prepoved kakršno ima v mislih določilo 107. čl. ZOR. Sam vpis v zemljiški knjigi, bodisi da gre za vpis pravice uporabe, bodisi da gre za lastninsko pravico, na kar se sklicujeta druga in tretja tožena stranka v svoji pritožbi, pa ne more spremeniti dejanskega stanja, ki je v tem, da je bila od prve tožene stranke prenesena s prvotožene vsaj na tretjo toženo lastninska pravica na spornih nepremičninah. Neutemeljena je tudi navedba druge in tretje tožene stranke v pritožbi, češ da ni jasno, kako je prišlo sodišče prve stopnje do kupnine v znesku 96.175.946,00 SIT. Kupnina po pogodbi o prodaji nepremičnin je namreč znašala 13.000.000 DEM in ne 15.000.000 DEM, kot to zatrjujeta druga in tretja tožena stranka v pritožbi. 2.000.000 DEM se nanaša na pogodbo o pokrivanju izpadlega dohodka, ki so jo sklenile prva ter druga in tretja tožena stranka, glede te pogodbe pa se ničnost ne uveljavlja in tudi ni bila del pogodbe o prodaji, za katero se ničnost sedaj ugotavlja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.