Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena dne 3. 8. 2015 (I. točka izreka); da je delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki trajalo tudi od 23. 3. 2016 dalje do vključno 13. 4. 2016 in ji je tožena stranka dolžna za ta čas priznati delovno dobo, ji obračunati bruto plačo, od nje odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas od 14. 4. 2016 do 31. 7. 2016 tožeči stranki obračunati bruto plačo in to znižati za zneske bruto plač, ki jih je tožeča stranka v tem obdobju prejela od A. d. o. o., od tako dobljenih bruto razlik odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se pogodba razveže z dnem, ko se bo v tej zadevi opravila zadnja obravnava; da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 14. 4. 2016 do odločitve sodišča prve stopnje in ji je tožena stranka dolžna za ta čas priznati delovno dobo; da je tožena stranka dolžna za čas od 14. 4. 2016 do 31. 7. 2016 tožeči stranki obračunati in izplačati plačo, ki ni znižana za zneske, ki jih je tožeča stranka v tem obdobju prejela od A. d. o. o.; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 8. 2016 do 11. 11. 2016 obračunati plače, od njih odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova odškodnine znesek 3.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in svoje stroške postopka krije sama (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev določb 2. in 22. člena Ustave RS ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se v celoti izpodbijana sodba razveljavi (pravilno v izpodbijanem delu, saj tožena stranka nima interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela), postopek pa se vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v 3. točki obrazložitve navedlo, zakaj ni izvedlo vseh toženčevih dokazov, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS v zvezi z 2. členom Ustave RS. Zatrjuje, da je bilo zaslišanje priče B.B. potrebno, da se sodišču predoči intenziteta protipravnega ravnanja tožnice, saj je naročnik zagrozil z odpovedjo pogodbenega razmerja toženki, če takoj ne odstrani tožnice z delovnega mesta. V takšnem primeru, da se prepreči izguba posla in s tem pride do odpovedi tudi preostalih delavcev, zagovor tožnice ni bil mogoč in tudi ne bi tožnici prinesel nič, saj toženka ni imela nadomestnega delovnega mesta. Sicer pa je naročnik zahteval njeno odstranitev. Meni, da je tudi predložitev SMS sporočil relevanten dokaz, saj iz tega izhaja, da je podjetje A. d. o. o. očitno hotelo ustrašiti toženko, da bi tožnica prešla k podjetju A. d. o. o. oziroma da bi na takšen način podjetje A. d. o. o. prevzelo vse delavce toženke. Zatrjuje, da je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženka morala tožnici obračunati razliko v plači, ki jo je prejela od podjetja A. d. o. o. in plačo, ki bi ji pripadala pri toženi stranki, saj sodišče niti ni ugotovilo, koliko plače je tožnica prejela od navedenega podjetja in kolika naj bi bila razlika oziroma ali razlika sploh obstaja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev, na katere opozarja pritožba.

6. S pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati B.B., ki bi izpovedal o kršitvi, ki je predmet odpovedi, tožena stranka smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo tega dokaznega predloga. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo, da je zaslišanje priče B.B. zavrnilo zato, ker je izredna odpoved nezakonita že zaradi tega, ker tožnici ni bil omogočen zagovor. Utemeljeno je tudi zavrnilo predložitev SMS sporočil, iz katerih naj bi bilo razvidno, kdo je vplival na tožnico, da je vložila predmetno tožbo, saj navedeno za rešitev predmetnega spora ni odločilnega pomena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedena dokaza utemeljeno zavrnilo.

7. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta stranki dne 3. 8. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje čiščenja objektov in opreme z začetkom dela 1. 8. 2015, sklenjena pa je bila za določen čas 12 mesecev (A1); - da je tožena stranka dne 22. 3. 2016 tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v njej navedla: - da se je naročnik pritožil, da tožnica 21. 3. 2016 ni nastopila dela čiščenja, zato jo je moral nadomestiti s svojo delavko; - da je tožnica z materjo pristopila k naročniku in mu začela nagajati, ga blatiti in zahtevati od njega storitve, za katere ne odgovarja; - da tožnica o izostanku ni obvestila tožene stranke in ga tudi ni opravičila; - da je naročnik toženi stranki zagrozil z odpovedjo pogodbenega razmerja in zahteval, da toženka tožnico odstrani z dela (A2 in A3); - da tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila tožnice z očitanimi kršitvami in ji tudi ni omogočila zagovora; - da tožena stranka ni zatrjevala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor, temveč je navedla, da je tožnica dobra delavka.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ker tožena stranka pred podajo izpodbijane odpovedi ni izpolnila zakonske obveznosti iz drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in tožnici zagovora ni omogočila. Delodajalec mora po drugem odstavku 85. členu ZDR-1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana dne 22. 3. 2016, smiselno iz razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje, kot je opisano v izredni odpovedi, ne predstavlja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, ravno nasprotno. Ob dejstvu, da je tožnica izostala z dela dne 21. 3. 2016, razlogov za to pa toženi stranki ni sporočila, bi morala imeti (na zagovoru) možnost pojasniti razlogi za svoj izostanek ter razloge za to, da tožene stranke o tem ni obvestila, oziroma čemu je prišlo do spora z naročnikom, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Tožnica je imela sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta, in sicer do 31. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 14. 4. 2016 do 31. 7. 2016 zaposlena pri drugem delodajalcu (A. d. o. o.), zato ji je priznalo delovno razmerje pri toženi stranki za čas od 23. 3. 2016 do vključno 13. 4. 2016. Toženi stranki je pravilno naložilo, da je dolžna tožnici priznati delovno dobo in ji obračunati za navedeno obdobje bruto plačo, ki bi jo prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, od bruto plače pa odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno je z opisnim zahtevkom toženi stranki naložilo, da je dolžna za čas od 14. 4. 2016 do 31. 7. 2016 tožnici obračunati bruto plačo, ki bi jo tožnica prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, to bruto plačo pa znižati za zneske bruto plač, ki jih je tožnica v tem obdobju prejela pri A. d. o. o., od tako dobljenih bruto razlik pa odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je v okviru reparacijskega zahtevka upravičena do priznanja pravic iz delovnega razmerja tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja in plačati vso izgubo na zaslužku (reparacijo). Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo z opisnim zahtevkom glede razlike v plači, še ne pomeni, da je izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita. Zadostuje, da je zahtevek določljiv in je v takem primeru v izvršilnem postopku mogoče ugotoviti pravilnost zahtevanih zneskov.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).