Jedro

Odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi izgube zaposlitve, zaradi katere je prisiljen iskati novo zaposlitev in zaradi katere se znajde v negotovem položaju glede prihodnosti, pa tudi zato, ker se iz različnih razlogov k delodajalcu ne želi več vrniti. Ne gre za sankcijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti za kritje eventualne škode, ki jo delavec utrpi tekom postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sam po sebi ne more vplivati na višino škode.

Ker se odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR (odškodnina namesto reintegracije) odmeri po splošnih pravilih civilnega prava, za presojo njene višine ne more biti merilo višina odpravnine, ki bi delavcu pripadala v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Škodo, ki mu nastane, mora delavec zatrjevati in dokazati. Ker je tožnik zatrjeval in dokazal le, da je imel zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi psihične težave in da se je ponovno zaposlil v treh mesecih po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih dejstev pri presoji utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka po višini upoštevati ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 9.10.2003 nezakonit in ga je v celoti razveljavilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku zagotovi pravice iz delovnega razmerja za čas od 11.10.2003 do 31.12.2003, mu za ta čas vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v zavarovanje in mu obračuna bruto plačo, kot če bi bil na delu v višini 520.598,90 SIT, obračuna prispevke in davke ter jih plača na ustrezne račune, tožniku pa izplača neto znesek plače v višini 365.490,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plače iz preteklega meseca in sicer za oktober 2003 znesek 129.528,50 SIT bruto oziroma neto 84.666,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2003 do plačila, za november 2003 znesek 195.508,20 SIT bruto oziroma 135.911,73 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2003 ter za december 2003 znesek 195.508,20 SIT bruto oziroma neto znesek 135.911,73 SIT z zakonskimi zamudnim obrestmi od 16.1.2004 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 do plačila (3. točka izreka). V presežku je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 395.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 do plačila (5. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da gre pri odškodnini iz 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) za specifično odškodnino, na katero vpliva zlasti dosedanja dolžina zaposlitve tožnika pri toženi stranki, predvsem pa tudi razlog za nezakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil tožnik ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 46 let in da je zato veljal za težje zaposljivo osebo. Odškodnina bi morala odražati tudi očitno šikanozno ravnanje delodajalca, saj se tožnik ne more izogniti vtisu, da so se ga želeli na vsak način znebiti. Tožena stranka ni imela nobenega povoda za obtožbe, saj je bila v preteklosti s tožnikom vseskozi zadovoljna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dosedanjo prakso sodišč, da naj bi tovrstna odškodnina dosegala zneske, ki bi tožniku pripadali kot odpravnina, do katere bi bil upravičen v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožniku bi zato pripadala odpravnina v znesku 1.100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/01), kakor tudi že citirano določbo 1. odstavka 118. člena ZDR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožniku prizna odškodnino še v znesku 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 do plačila.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da naj bi bilo očitno, da je sodišče prve stopnje povsem napačno razumelo napotke revizijskega sodišča in je zato zmotno štelo, da v tožnikovem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja. Za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje ni navedlo praktično nobenih razlogov oziroma so ti tako nejasni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo zgolj to, ali so podani elementi kaznivega dejanja tatvine, čeprav je bilo tožniku že v postopku izredne odpovedi očitano tudi kaznivo dejanje nevestnega poslovanja, v tem delovnem sporu pa tudi še kaznivo dejanje poneverbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni elementov kaznivega dejanja tatvine, češ da tožnik še ni razpolagal z blagom v svojem imenu in za svoj račun, saj je bilo blago le naloženo na tovornjak, last tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo iskati elemente kaznivega dejanja ne le po stanju 15.9.2003, temveč tudi v naslednjih dneh in sicer vse do izredne inventure 17.9.2003. Očitno je namreč, da so viški in manjki nastali 15.9.2003 (po prevzemu avtomobila), 16.9.2003 in 17.9.2003, ko je tožnik sam upravljal z avtom in je bil zanj izključno sam odgovoren, kar pomeni, da je bil odgovoren tudi za zaloge blaga, ki ga je prevzel za prodajo. Zaradi navedenega izpodbijana sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je znova podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da 15.9.2003 še ni mogel biti izkazan prilastitveni namen tožnika, je pa takšen namen nedvomno razviden iz njegovega kasnejšega ravnanja, kakršno je bilo ugotovljeno ob izredni inventuri. Manjki, ki so se nanašali le na dva dneva (hrenovke -12,60 kg, pečenice -12,75 kg, navadna klobasa -7,40 kg, vampi -4,90 kg), so bili tako veliki, da jih nikakor ni mogoče pripisati zgolj malomarnosti pri prevzemu blaga, kot neutemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje, ampak izključno protipravni prisvojitvi tožnika, kar je nenazadnje potrdil tudi kot priča zaslišani A.T.. Ta je namreč izpovedal, da nikakor ni mogoče, da bi v dveh dneh prišlo do razlike cca 60 kg blaga mimo tehtnice. Pri tem ni šlo zgolj za neevidentirano blago, ampak za prisvojeno ter odtujeno blago, saj je to edina mogoča razlaga dejstva, da je v dveh dneh prišlo do razlike cca 60 kg blaga. Tožnik je šele po očitkih tožene stranke o protipravni prisvojitvi blaga začel pridobivati listine o odpisu mesa. V kolikor bi tožnik imel čisto vest, se ne bi trudil s pridobivanjem dvomljivih listin tik pred zdajci, to je potem, ko je tožena stranka že pričela s postopkom zoper njega. Tožnikovo ravnanje je tako imelo vse znake najmanj kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji), če ne tudi poneverbe po 245. členu KZ in nevestnega poslovanja oziroma nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, s čimer je vsekakor bil podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 111. člena ZDR. Toženi stranki je s tožnikovim ravnanjem nastala tudi materialna škoda in bi zagotovo ob toleriranju takšnega ravnanja nastajala tudi v bodoče, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V zvezi z dosojeno odškodnino je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede nasprotovanja spremembi tožbe oziroma nasprotovanja njeni razširitvi z zahtevom za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je tudi očitno spregledalo, da je na glavni obravnavi dne 10.4.2006 sprejelo sklep, da ne dovoli razširitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine. Ta sklep je še vedno v veljavi, zato ni bilo vsebinskih pogojev za odločanje o zahtevku za odškodnino. Tožnik pred postavitvijo tega zahtevka ni podal izjave, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja, saj izjava, da ni možno nadaljevanje delovnega razmerja, ne predstavlja izjave po 1. odstavku 118. člena ZDR. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede ugovora tožene stranke, da je tožnik s postavitvijo zahtevka za plačilo odškodnine prekludiran na podlagi pravil o eventualni maksimi. Določba 3. odstavka 118. člena ZDR namreč delavcu dopušča postavitev zahteve iz 1. odstavka istega le do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju, ne pa tudi kasneje. Sicer pa tožnik tudi ni izkazal, da brez svoje krivde v prvem sojenju ni mogel navesti dejstev v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O zahtevku za plačilo odškodnine ni mogoče odločati niti po temelju niti po višini, saj tožnik sploh ni opredelil, ali uveljavlja odškodnino iz naslova premoženjske ali nepremoženjske škode. Tožnik tudi ni ponudil nobenega dokaza za obstoj eventualne škode, zato sodišče prve stopnje ni imelo ne dejanske in ne pravne podlage, da o tem zahtevku sploh odloča. Sodišče prve stopnje bi pri tem moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, saj je pri presoji višine domnevne škode šlo za uporabo strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Odločitve o dosojeni odškodnini tudi ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, za katere oblike nepremoženjske škode je priznalo odškodnino in katero bolečinsko obdobje je pri tem upoštevalo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se je v odgovoru na pritožbo tožnika sklicevala na navedbe v svoji pritožbi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi bila specifičnost odškodnine iz prvega odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o višini primerne odškodnine moralo izhajati iz določbe 179. člena OZ o takoimenovani nepremoženjski škodi. Tožnik v tožbi sploh ni opredelil, katere postavke nepremoženjske škode naj bi sestavljale vtoževano odškodnino in v kakšni višini, tega pa ni storilo niti sodišče prve stopnje. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na šikanozno ravnanje delodajalca, saj navedeno ne predstavlja nobene od vrst nepremoženjske škode. Sicer pa gre pri pritožbenih navedbah o tem, da naj bi bila tožena stranka s tožnikom v preteklosti zadovoljna, za nedopustne pritožbene novote. Novoto predstavljajo tudi navedbe na naroku dne 10.4.2006 o tožnikovem zdravljenju v Psihiatrični bolnici X. Tožena stranka opozarja, da odškodnina v obliki odpravnine, ki bi tožniku teoretično pripadala, ni nobena od priznanih oblik nepremoženjske škode, zato sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni bilo dolžno na tej podlagi določiti višine primerne odškodnine. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni dovolj upoštevalo okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine - trajanje zaposlitve pri toženi stranki, razlog za nezakonitost odpovedi, starost tožnika in v zvezi s tem težjo zaposljivost. Odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nenadne izgube zaposlitve, zaradi katere je prisiljen iskati drugo zaposlitev in zaradi katere se znajde v negotovem položaju glede prihodnosti, pa tudi zato, ker se iz različnih razlogov k delodajalcu ne želi več vrniti. Ne gre torej za sankcijo zaradi nezakonite odpovedi niti za kritje eventualne škode, ki jo delavec utrpi med postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. zatrjevano šikanozno ravnanje). Zaradi navedenega tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo razloga za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ta sam po sebi ne more vplivati na višino škode, ki tožniku nastaja, ker ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Kriterij težje zaposljivosti delavca je potrebno upoštevati glede na konkretne okoliščine in ne le po abstraktnem merilu delavčeve starosti.

Odškodnina namesto reintegracije se odmeri po pravilih civilnega prava, zato za odmero ne more biti merilo višina odpravnine, ki bi delavcu pripadala v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Škodo, ki mu nastane, mora delavec zatrjevati in dokazati. Tožnik je zatrjeval, da je imel zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi hude psihične težave in da se je moral zdraviti v Psihiatrični bolnici X. To okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo, drugih pa tožnik niti ni navajal. Pravilno je upoštevalo tudi to, da se je tožnik že po slabih dveh mesecih zaposlil, kar pomeni, da ni v celoti utemeljena trditev o težji zaposljivosti zaradi starosti.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR ob upoštevanju določb OZ o povrnitvi škode tožniku dosodilo odškodnino v višini 800.000,00 SIT in ko je višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo kot neutemeljen.

- K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker v ravnanju, ki se je tožniku očitalo, ni našlo znakov kaznivega dejanja tatvine. Razloge o odločilnih dejstvih je navedlo in so dovolj jasni, zato očitana bistvena kršitev določb postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Ob inventurnem pregledu z dne 17.9.2003 je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik na dostavnem kamionu (opravljal je ambulantno prodajo mesnih izdelkov) večje količine blaga, za katerega ni imel ustrezne dokumentacije oziroma ni imel vsega blaga, ki bi ga glede na listine moral imeti, iz česar je napravila zaključek, da si je tožnik blago prisvojil na njeno škodo in bi ga prodal tretjim osebam za svoj račun, če ga ne bi odkrili. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo le, da je tožnik opustil svojo dolžnost kontrole prevzetega blaga, ker ob prevzemu kamiona ni preveril, ali ima za vse blago, ki je naloženo, tudi ustrezno dokumentacijo. Iz izpovedi prič izhaja, da je je bil v ponedeljek, dne 15.9.2003, ko je tožnik prevzel dostavni kamion, del blaga že naložen. Tožnik je bil glede na to, da je pri toženi stranki sprejemal blago in ga razvažal strankam, dolžan preveriti (primerjati podatke iz dokumentacije z dejanskim stanjem), koliko blaga je sprejel, zlasti še zato, ker pri nalaganju kamiona ni bil ves čas prisoten. Dolžan je bil preveriti, ali količina naloženega blaga ustreza podatkom v dokumentaciji. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, tega ni storil. Opustitev dolžnega ravnanja predstavlja kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to ne zadostuje za zaključek, da ima kršitev te obveznosti tudi znake kaznivega dejanja tatvine. Neevidentirano blago oziroma manjko blaga na tovornjaku ni dokaz za to, da je tožnik z blagom razpolagal v svojem imenu in za svoj račun ali da je tak namen imel kot tudi ne, da si je blago že prilastil ali toženi stranki onemogočil razpolaganje z blagom.

Velika količina neevidentiranega oziroma manjkajočega blaga naj bi bila po stališču pritožbe dokaz za to, da je šlo za protipravno prilastitev in ne le za neevidentiranje. Nenazadnje naj bi to izhajalo tudi iz izpovedi priče A.T. Takšno sklepanje je brez podlage. Količina neevidentiranega blaga sama po sebi ne predstavlja dokaza za prilastitev in priča T. ni izpovedal nič takega, kar bi pripeljalo do tega zaključka. Ko je bil zaslišan prvič, je izpovedal, da je sicer možna napaka v zapisu, kar pa je glede na veliko količino malo verjetno. Tudi ko je bil zaslišan v ponovljenem postopku, je izpovedal, da po njegovem mnenju do napake v nedeljo ni prišlo, lahko pa je do nje prišlo kasneje, ko je nalagal tri tovornjake hkrati. Izrecno je izpovedal, da je izkazani presežek blaga možen tudi zaradi napake. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da je edini možen in logičen zaključek ta, da je bila ugotovljena količina neevidentiranih mesnih izdelkov lahko le odtujena. Sodišče prve stopnje se o količini spornega blaga res ni izreklo, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča to ni odločilno dejstvo. Bistvena je ugotovitev, da namen protipravne prilastitve oziroma protipravna prilastitev nista dokazana. Tudi dejstvo, da je tožnik po inventurnih ugotovitvah pričel zbirati listine za odpis mesa ne dokazuje protipravne prilastitve, temveč zgolj to, da je tožnik skušal upravičiti ugotovljene manjke.

V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje presojalo le, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja tatvine, ne pa tudi ali ima znake katerega drugega kaznivega dejanja, npr. poneverbe (245. člen KZ) ali nevestnega dela v službi (262. člen KZ) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer res navedlo, da kršitev nima znakov kaznivega dejanja tatvine (kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti), kar je tožena stranka tožniku tudi očitala, vendar je v nadaljevanju pojasnilo tudi, da poleg prilastitvenega namena tudi prilastitev ni izkazana. Prilastitev premične stvari, ki je nekomu zaupana v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je znak kaznivega dejanja poneverbe. Glede na navedeno niti ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo glede obstoja znakov kaznivega dejanja poneverbe (245. člen KZ). Prav tako ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (262. člen KZ). Tega kaznivega dejanja tožnik kot voznik kamiona niti ni mogel storiti, saj to kaznivo dejanje lahko stori le uradna oseba. Kdo je uradna oseba, je določeno v 2. odstavku 126. člena KZ in tožnik med te osebe ne sodi.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodba nima razlogov o nasprotovanju spremembi tožbe, ki je sodišče ni dovolilo, nato pa o spremenjenem zahtevku vseeno odločilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dne 10.4.2006 spremenil tožbo in namesto reintegracije zahteval razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine. Po 186. členu ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek ali če ugotavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP. Tožnik je spremenil tožbo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (zaposlitev pri drugem delodajalcu), zato privolitev tožene stranke ni bila potrebna, kar pomeni, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do razlogov, iz katerih je tožena stranka nasprotovala spremembi. Razen tega gre za primer, ko je sprememba tožbe predvidena z materialnim predpisom, to je določbo tretjega odstavka 118. člena ZDR. Ta namreč določa, da delavec zahtevo iz prvega odstavka 118. člena ZDR lahko uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem niti ni bistveno, da tožnik ni izrecno izjavljal, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. Že to, da je namesto reintegracije zahteval odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR pomeni, da delovnega razmerja pri toženi stranki ne želi nadaljevati. Tožnik tudi ni bil prekludiran s postavitvijo takega zahtevka, saj tožeča stranka po 1. odstavku 184. člena ZPP tožbo lahko spremeni do zaključka glavne obravnave. Glavna obravnava je bila zaključena 18.5.2006, zato je tožnik dne 10.4.2006 še lahko spremenil tožbo. Sodišče prve stopnje je sicer res sprejelo sklep, da spremembe tožbe ne dovoli, nato pa je o spremenjenem zahtevku vseeno odločilo. Vendar pa to ni kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitev.

Pritožba tudi napačno tolmači 3. odstavek 118. člena ZDR, ko se zavzema za stališče, da bi tožnik zahtevo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in za plačilo odškodnine lahko postavil le do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju. Za takšno stališče ni podlage, saj je bila glavna obravnava v ponovljenem postopku začeta znova in je bila zaključena šele 18.5.2006. Vse do tega dneva je tudi po 3. odstavku 118. člena ZDR tožnik lahko namesto reintegracije zahteval odškodnino. O njej je sodišče prve stopnje lahko odločalo tako po temelju kot po višini, pa čeprav tožnik ni izrecno navedel, ali zahteva odškodnino iz naslova materialne ali nematerialne škode.

Glede na to, da je tožnik uveljavljal odškodnino, ker je trpel "hude posledice, zaradi katerih se je moral psihiatrično zdraviti" ni dvoma, da je zahteval odškodnino za nematerialno škodo iz naslova psihičnih bolečin, ki jo je sodišče prve stopnje tudi vzelo za podlago svoji odločitvi. Utemeljilo je tudi višino, ki jo je dosodilo. Ocenilo je, da je glede na prizadetost, ki jo je tožnik občutil zaradi izgube zaposlitve po več kot dvajsetih letih dela pri toženi stranki, pa tudi z upoštevanjem dejstva, da si je drugo zaposlitev sorazmerno hitro našel, primerna odškodnina 800.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti soglaša. S pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.