Jedro

Pri ugotavljanju invalidnosti samozaposlenih zavarovancev je potrebno ugotoviti, ali je glede na spremembe v zdravstvenem stanju zavarovanec še zmožen opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času. Od zahtev njegove dejavnosti je namreč odvisno, ali jo je samozaposleni še zmožen opravljati v polnem obsegu ali ne in ali je torej pri njem podana invalidnost ali ne, oziroma katera kategorija.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca obe št. ... z dne 17. 4. 2008 in z dne 21. 7. 2008 ter tožnika zaradi posledic poškodbe razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 21. 2. 2008 z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in brez dvigovanja bremen, težjih od 10 kg. Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan v 30-dnevnem roku od pravnomočnosti te odločbe odločiti o obsegu pravic iz invalidskega zavarovanja iz naslova III. kategorije invalidnosti s posebno odločbo in tožniku povrniti stroške postopka v višini 723,21 EUR, v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, ker se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010. Navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti, ker gre za položaj iz 1. odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS. Izpodbijana sodba je bila izdana še pred potekom roka za odpravo ugotovljene neskladnosti. Pravne posledice ugotovljene neskladnosti po ustavni odločbi niso urejene in bi bilo takšno protiustavno določbo do odprave ugotovljenega nesoglasja z Ustavo, potrebno uporabljati še naprej. Za odločanje o pravici do premestitve (91. člen ZPIZ-1) in o pravici do dela na drugem delu (93. člen) na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti pri samozaposlenih neposredno na podlagi Ustave ni nobene zakonite podlage, saj bi se s takšno odločitvijo še pred iztekom roka za odpravo neskladja z Ustavo prehitelo zakonodajalca ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča sploh ne določa. Tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja neposredna uporaba ugotovitvene odločbe. Čeprav je Ustava sicer neposredno uporaben pravni vir, pa je večina njenih določb nadgrajenih z zakonsko ureditvijo. Tako se tudi posebne človekove pravice na področju socialne varnosti iz 1. odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom, pri čemer je v 2. odstavku 50. člena med drugim določen tudi predpis o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije. Vztraja, da v tožnikovem primeru, ki ima oziroma je imel v času nastanka invalidnosti status samozaposlene osebe, o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja, ni mogoče odločati drugače, vse dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena oziroma vse dokler zakonodajalec za te zavarovance ne bo sprejel ustrezne zakonske ureditve in je ne glede na navedeno, odločitev toženca pravilna in zakonita. Meni, da v zadevi ni mogoče govoriti o obstoju pravne praznine, saj če bi šlo za pravno praznino, bi to ugotovilo že Ustavno sodišče RS in bi izdalo interpretativno odločbo ter določilo, da je potrebno sporno zakonsko določbo razlagati tako, da bo skladna z ustavo, torej na podlagi analogije. Da v tej zadevi ne gre za pravno praznino, izhaja tudi iz 11. in 18. točke obrazložitve Ustavne odločbe, saj presojana zakonska določba ne ureja invalidskih pravic za samozaposlene in druge oblike dela. Ustavno sodišče RS izrecno poudarja, da obe vrsti zavarovancev nujno ne moreta imeti iste pravice in da vse pravice ne morejo biti enake. Povzema pritrdilno ločeno mnenje v odločbi Ustavnega sodišča RS, med drugim tudi, da je zato pri ugotavljanju III. kategorije invalidnosti pomembno, katero je tisto drugo delovno mesto, ki mora ustrezati zdravstvenemu stanju zavarovanca oziroma naravi spremembe v njegovem zdravstvenem stanju, da se stopnja invalidnosti ne bi poslabšala in tudi, kdo mu je dolžan zagotoviti to drugo delo, ki bi ga v okviru svojega poklica še lahko opravljal. Meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe, pri čemer kljub navodilom pritožbenega sodišča ni odločilo, za kakšno poškodbo gre. Po njegovem mnenju je še vedno veljaven 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da pridobijo zavarovanci iz 15. člena zakona pravice v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-1 za pridobitev teh pravic, sicer pa pri zavarovancu po 60. členu invalidnost ni podana. Zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1 pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije samo v kolikor je zmožen za delo, ki ga opravlja s krajšim delovnim časom od polnega, torej popolnoma brez omejitev. V primeru, da je zavarovanec zmožen za delo, na katerega je razporejen v krajšem delovnem času od polnega le z omejitvami, gre namreč že za drugo delo, na katerega bi moral biti premeščen, to pa pomeni, da zavarovancu iz 15. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Toženec opozarja tudi na določbo 81. člena ZDSS-1, da bi sodišče prve stopnje moralo, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, samo meritorno odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja, pri čemer se sklicuje na sodbo opr. št. Psp 491/2009 z dne 18. 11. 2009. Glede na to, da je po mnenju toženca tožbeni zahtevek neutemeljen, je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Ps 2033/2008 z dne 9. 6. 2009, s katero je prav tako odpravilo obe odločbi toženca z dne 17. 4. 2008 in z dne 21. 7. 2008 in tožnika zaradi posledic poškodbe od 26. 11. 2007 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, da kot mizar – samostojni podjetnik opravlja dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure in ne dviguje bremen, težjih od 10 kg in odločilo, da bo o obsegu pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti odločil toženec v roku 30 dni s posebno odločbo in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 445,04 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 491/2009 z dne 18. 11. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Postavilo se je na stališče, da Komisija za fakultetna izvedenca mnenja svojega mnenja ni utemeljila, zakaj je pri tožniku potrebna poleg omejitev pri delu, še časovna razbremenitev. Razen tega sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča, ni ugotovilo, ali je poškodba, ki jo je tožnik utrpel, izvedenci pa so jo šteli kot vzrok ugotovljene invalidnosti, nastala pri delu ali izven dela. Sodišče prve stopnje prav tako ni odločalo o pravicah iz invalidskega zavarovanja glede na načelo polne jurisdikcije iz 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ali po 2. alineji 1. odstavka 82. člena zakona, če so za to izpolnjeni pogoji. Posebej je pritožbeno sodišče izpostavilo dejstvo, da je tožnik zavarovanec iz 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in opozorilo na določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Zaradi vsega navedenega je ugotovilo, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in ni pravilno uporabljeno materialno pravo in naložilo sodišču prve stopnje, da ugotovljene pomanjkljivosti v ponovljenem postopku in po dodatno izvedenih dokazih, odpravi in ponovno odloči o tožnikovem tožbenem zahtevku in sicer, do katerih pravic je tožnik upravičen oziroma mu gredo, če izpolnjuje pogoje iz 66. in 67. člena ZPIZ-1 glede na to, da gre za zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-1 Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (specialista ortopeda) in mu predočilo pripombe toženca, da pojasni, na katerih izvidih temelji mnenje za časovno razbremenitev in kakšno stanje izkazujejo posamezni izvidi in kateri so tisti razlogi in stanje pri tožniku, ki narekujejo poleg omejitev pri delu še časovno razbremenitev. Z njim je razčistilo sporna vprašanja, ki se nanašajo na časovno razbremenitev pri delu, ki ga je tožnik nazadnje opravljal, ni pa razčiščevalo dejanskega stanja o tožnikovi delovni zmožnosti za dejavnost, na podlagi katere je tožnik zavarovan. Prav tako sodišče tudi ni razčistilo in izvajalo dokazov o tem, ali je poškodba desnega zgornjega uda posledica poškodbe pri delu ali izven dela. Sodišče prve stopnje bi o samem dogodku, kdaj je prišlo do te poškodbe in ali v rednem delovnem času ali izven njega in ali na delu, na podlagi katerega je zavarovan in kdo so bili očividci samega dogodka, moralo zaslišati vsaj tožnika. Če bi ugotovilo, da je prišlo do te poškodbe v rednem delovnem času, pa bi moralo pridobiti še prijavo o poškodbi pri delu, ničesar od tega pa sodišče prve stopnje ni opravilo in izvajalo dokazov. V nasprotju z načelom polne jurisdikcije pa sodišče prve stopnje tudi ni meritorno odločilo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja ne po 81. členu in ne po 2. alinei 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. V konkretnem primeru je pomembno dejstvo, da je tožnik samozaposleni in zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1. Za te zavarovance je obseg pravic iz invalidskega zavarovanja urejen v določbi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je v neskladju z Ustavo, ni pa te določbe razveljavilo in tudi ni štelo, da zakonska ureditev velja tudi za samozaposlene. Štelo pa je, da gre za primer iz 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS in naložilo zakonodajalcu, da neustavnost odpravi v določenem roku in sicer do 2. 10. 2010. Gre za primer, ko pravice za samozaposlene v nasprotju z Ustavo zakon omejuje oziroma ne ureja in jim posledično ne priznava pravic iz invalidskega zavarovanja. Gre za pravno stanje, kot ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. V zvezi s to odločbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010 zavzelo stališče, da gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolnili na podlagi veljavnih predpisov.

Skladno z 2. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je glede ugotavljanja invalidnosti v primeru, ko gre za samozaposlenega, glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007 potrebno ugotoviti, ali je glede na spremembe v zdravstvenem stanju še zmožen opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času. Poleg zdravstvenega stanja je zato pomembno, kakšno dejavnost samozaposleni opravlja in kakšne so zahteve dejavnosti oziroma kakšna opravila so v zvezi z opravljanjem dejavnosti potrebna. Od zahtev njegove dejavnosti je odvisno, ali jo je samozaposleni še zmožen opravljati v polnem obsegu ali ne in ali je torej pri njem podana invalidnost ali ne oziroma katera kategorija.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče po preizkusu zadeve ugotovilo, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in posledično ni pravilno uporabljeno materialno pravo in da sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbo 362. člena ZPP, zaradi česar je pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razčistilo, ali je poškodbo, pri kateri si je tožnik poškodoval zgornji ud, šteti za poškodbo pri delu ali izven dela v smeri, kot je že navedeno z zaslišanjem tožnika, prav tako pa bo potrebno z zaslišanjem tožnika ter po potrebi s pridobitvijo ustrezne dokumentacije, dodatno razčistiti, kakšno dejavnost tožnik kot samozaposleni opravlja, kakšne so zahteve dejavnosti oziroma kakšna opravila so v zvezi z opravljanjem dejavnosti vse potrebna (fizična dela, administrativna dela) in ali to dejavnost opravlja sam tožnik z lastnim delom ali pa ima še zaposlene delavce. Od zahtev njegove dejavnosti in v kakšnem obsegu posamezna dela opravlja, je glede na ugotovljene zdravstvene težave, odvisno, ali je tožnik kot samozaposleni dejavnost še zmožen opravljati v polnem obsegu ali ne. Na to vprašanje bo moral odgovoriti ustrezni izvedenski organ za ocenjevanje delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje pa bo na podlagi vseh izvedenih dokazov odločilo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb ter odločilo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja na podlagi 81. člena ali 2. alinee 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, če bodo za to izpolnjeni pogoji in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. V primeru, da bo ugotovilo, da zaradi zahtev dejavnosti in ugotovljenega zdravstvenega stanja, svoje dejavnosti ni več zmožen opravljati niti v skrajšanem delovnem času, ali da je vsaj v skrajšanem delovnem času zmožen opravljati svojo dejavnost, bo tožniku ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja, v nasprotnem primeru pa bo priznanje pravic zavrnilo.