Up-158/95

13.5.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I. in N. T. iz V., ki ju zastopa D. G.-Š., odvetnica v C. na seji dne 13. maja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba I. in N. T. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 274/95 z dne 1.6.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 715/94 z dne 10.11.1994 in s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju št. N 127/93 z dne 12.5.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki sta jo pritožnika vložila po določbi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, in 23/97 - odl. US - v nadaljevanju: ZDen). Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom revizijo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navajalo mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 22. in 23. junija 1993, in ki je objavljeno v Poročilu VSS 1/93. Po tem pravnem mnenju velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena namesto razlastitve leta 1976, ko je že veljal Zakon o razlastitvi (Uradni list SRS 27/72, 29/72 in 19/76), ki je bil sprejet po Ustavi iz leta 1963. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, enako kot sodišči prve in druge stopnje, da zahteva za denacionalizacijo ni utemeljena.

3.Pritožnika z ustavno pritožbo uveljavljata kršitev pravic enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, uresničevanja in omejevanja pravic iz 15. člena Ustave in kršitev 87. člena Ustave, ki določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb določa Državni zbor z zakonom. Pritožnika zatrjujeta, da je Vrhovno sodišče s sprejetim pravnim mnenjem postavilo oziroma določilo časovni okvir, s čimer naj bi dejansko poseglo v sam zakon in ga na ta način spremenilo. Po mnenju pritožnikov se je Vrhovno sodišče s tem postavilo v vlogo zakonodajalca ter na ta način onemogočilo uveljavljanje pravic, ki jih zakon zagotavlja upravičencem iz 5. člena ZDen.

Pritožnika podajata razlago določb 3.,4. in 5. člena ZDen, po kateri naj upravičenje za denacionalizacijo, tako za podržavljenje premoženja brez pravnega naslova (4. člena ZDen) kot za podržavljenje s pravnimi posli (5. člen ZDen), ne bi bilo časovno vezano.

B.

4.Določb ZDen se ne da razlagati tako, kot bi to pritožnika želela. Določba 5. člena ZDen sodi v I. poglavje ZDen med splošne določbe in sledi 3. in 4. členu, ki prav tako opredeljujeta upravičence oziroma pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Medtem ko 3. člen taksativno našteva predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, pa 4. člen razširja krog upravičencev tudi na tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Glede na to, da gre za izjeme, zakon veže določitev upravičencev na podlagi "drugih predpisov" na določene pogoje, ki se nanašajo na čas sprejetja teh predpisov in na višino odškodnine za to premoženje. Predpis je moral biti izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. aprila 1963, ko je bila navedena Ustava razglašena. Predpisi, izdani po tem datumu, tudi tisti, ki urejajo razlastitev, torej ne pridejo v poštev kot podlaga za denacionalizacijo, razen seveda tistih, ki so izrecno navedeni v 3. členu.

5.Besedilo 5. člena ZDen ne vsebuje časovne opredelitve pravnih poslov, ki so podlaga za denacionalizacijske zahtevke v tistih primerih, v katerih je bilo premoženje podržavljeno s pravnimi posli, navidezno torej brez zakonske ali druge prisile, ki pa niso temeljili na svobodni odločitvi dotedanjega lastnika premoženja. Razlago določbe, po kateri tudi za te primere velja časovna omejitev, so dala v izpodbijanih odločitvah sodišča.

6.Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča je (bila) pri tem vezana na razlago, ki jo vsebuje pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča iz leta 1993, in po kateri velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

7.Iz izpodbijanih odločb izhaja kot nesporno, da je bila obravnavana kupna pogodba za nepremičnine sklenjena namesto razlastitve in v času, ko je veljal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, 29/72 in 19/76), torej predpis, ki je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963.

8.Ustavno sodišče je o podobnem primeru že odločalo (odločba št. Up-37/95 z dne 3.7.1997). Tako kot v navedenem primeru so redna sodišča tudi v obravnavani zadevi utemeljeno izpeljala svojo odločitev. Po oceni Ustavnega sodišča je edina ustavno dopustna in hkrati logična razlaga ta, da ni mogoče uveljavljati denacionalizacije na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve v času veljavnosti navedenega Zakona o razlastitvi.

Povsem nelogično bi namreč bilo in tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bilo denacionalizacijo v času po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 mogoče zahtevati na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, hkrati pa je ni mogoče zahtevati, če je bila nepremičnina razlaščena z odločbo o razlastitvi.

9.Ker so sodišča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila določbo 5. člena ZDen, očitno niso podane zatrjevane kršitve pravic pritožnikov. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude