Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil dejansko stanje na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc in pri tem upošteval vnos vrste invalidnosti za enega invalida, ki ga je opravil tožnik naknadno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je šlo pri prijavi za napako, ker tožnik zaposlenih invalidov ni evidentiral na predpisanem obrazcu, zaradi česar bi moral organ upoštevati dejanske okoliščine, saj napaka na strani zavezanca ne more biti podlaga za neizdajo odločbe, s katero se ugotovi njegova obveznost na podlagi ZZRZI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopni organ) odločil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od februar 2006 do marec 2009 dolžan plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 26.512,35 EUR (pri čemer znesek izračuna na osnovi tabele in sešteje skupaj glavnico do vključno 31. 7. 2011 v višini 17.870,40 EUR, skupni znesek zamudnih obresti do vključno 31. 8. 2012 v višini 8.641,95 EUR) (1. točka izreka), nadalje, da je tožnik dolžan plačati navedeni dolg s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice iz prve točke izreka od 1. 9. 2012 do plačila na tam navedeni podračun organa (2. točka izreka), da če obveznost ne bo poravnana, kot izhaja iz tega izreka, bo po poteku 15-dni odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe (3. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka), ter da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (5. točka izreka). V obrazložitvi se je skliceval na določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), na podlagi katerih nadzira izpolnjevanje obveznosti zavezancev kvotnega sistema zaposlovanja invalidov. Ker tožnik kot zavezanec po 65. členu ZZRZI ni plačal določenega prispevka, mu je organ izdal poziv k plačilu neplačanega prispevka dne 10. 8. 2011, vendar tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Tožnik je v ugovoru, prejetem 31. 8. 2011, izpodbijal višino terjatve, navedene na pozivu, hkrati pa ni priložil nobenega dokazila o zaposlenih invalidih, temveč je to storil po ponovnem pozivu. Predložil je dokazila za zaposlene invalide A.A., Obr. M-1/M-2, odločba ZPIZ z dne 30. 10. 2001, ter B.B., Obr. M-1/M-2, odločba ZPIZ z dne 26. 9. 2009. Organ je ugotovil, da je imel tožnik v obdobju od januarja 2008 do avgusta 2008 zaposlenega enega invalida (A.A.) in v obdobju od aprila 2009 do januarja 2010 prav tako enega invalida (B.B.). Organ je nato prejel podatek od ZZZS, iz katerega izhaja, da pri tožniku v navedenih obdobjih ni bilo zaposlenega nobenega invalida, ker zaposlena nista bila prijavljena v zavarovanje skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (v nadaljevanju Navodilo). Tožnik je naknadno na ZZZS opravil vnos vrste invalidnosti za enega invalida (B.B.) in od novembra 2010 organ beleži podatek o enem zaposlenem invalidu. Tožnik je v obdobju od april 2009 do januar 2010 izpolnil predpisano kvoto in za to obdobje ni dolžan plačati prispevka v sklad. Za obdobje od februarja 2006 do marca 2009 pa je tožnik dolžan plačati zgoraj določeni prispevek.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v celoti soglašal z razlogi odločbe prvostopnega organa.

Tožnik je v tožbi navedel, da je ugotovitev prvostopnega organa, da tožnik ni zaposloval invalidov, zmotna. Tožnik je ves čas od januarja 2006 do januarja 2010 zaposloval invalide v obsegu, da je zadostil kvotam glede na vsakokratno veljavno Uredbo. Pri zaposlovanju invalidov je v obrazcu M-1/M-2 prišlo do napake in tožnik zaposlenih invalidov ni evidentiral v tem obrazcu, čeprav so bili pri njem zaposleni. Tožnik je torej zadostil Uredbi. Toženka bi morala v tem primeru upoštevati dejanske okoliščine in ne bi smela odločitve utemeljevati s sklicevanjem na formalne napake, ki jih je storil tožnik. Toženka bi tako morala ugotoviti, da terjatev do tožnika ne obstoji. Predlagal je, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v odločbah. Poudarila je, da je prvostopni organ tožniku poslal še poziv za plačilo neplačanega prispevka in mu dal možnost za dopolnitev dokumentacije in dokazovanje drugačnega dejanskega stanja, upošteval pa je tudi delno dopolnitev tožnika. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev, sprejeta v upravnem postopku, pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Na podlagi 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uredba). Glede na 63. člen ZZRZI se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena ZZRZI, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec lahko na podlagi 5. člena Uredbe svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da: - ima zaposleno predpisano število invalidov, - sklene pogodbo o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem oziroma zaposlitvenim centrom, po kateri so priznani stroški dela najmanj v višini minimalne plače mesečno za vsakega manjkajočega invalida, oziroma - plača prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. V skladu s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob plačilu plač, oziroma do zadnjega dne v mesecu obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V primeru, da delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga upravni organ, upoštevaje določbo 65. člena ZZRZI, s pisnim opominom pozove, da v roku 15 dni plača prispevek, skupaj z zamudnimi obrestmi. Če zavezanec tega ne stori po pozivu, niti ne dokaže, da ni zavezanec, mu organ izda odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek 65. člena ZZRZI). 66. člen ZZZRI pa določa prijavo invalida v zavarovanje na prijavno odjavnem obrazcu v obvezno zdravstveno zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanja Slovenije pa mesečno posreduje Skladu podatke o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih. Način prijave pa predpisuje Navodilo, izdano na podlagi 90. člena ZZRI.

V zadevi je sporno, ali je tožnik izpolnil obveznost glede kvote, pri čemer tožnik zatrjuje, da je celotno sporno obdobje od februarja 2006 do marca 2009 zaposloval zadostno število invalidov, s čimer pa se organ ne strinja.

Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ (temu zaključku pa je v pritožbenem postopku pritrdil tudi drugostopni organ) pravilno ugotovil dejansko stanje v zadevi na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc (iz teh izhaja, da tožnik v obdobju od februarja 2006 do marca 2009 ni zaposloval zadostnega števila invalidov), in pri tem tudi upošteval vnos vrste invalidnosti za enega invalida (B.B.) za obdobje od aprila 2009 do novembra 2010, ki ga je opravil tožnik naknadno na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na drugačno odločitev v zadevi tako ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je šlo pri prijavi na Zavod za napako, ker tožnik zaposlenih invalidov ni evidentiral na predpisanem obrazcu, zaradi česar bi moral organ upoštevati dejanske okoliščine (tj., da je tožnik zaposloval invalide v obsegu predpisane kvote), saj napaka na strani zavezanca ne more biti podlaga za neizdajo odločbe, s katero se ugotovi njegova obveznost na podlagi ZZRZI.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, pravilna in zakonita pa je tudi izpodbijana odločba, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.