Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženca še dodatno vznemirilo in škodljivo vplivalo na njegovo zdravje.

Udeleženec zaradi navedene omejitve v postopku (z izjemo lastnega zaslišanja) res ni osebno sodeloval, a to ne pomeni, da se o mnenju izvedenke ni mogel izjaviti. V postopku je sodelovala njegova po uradni dolžnosti postavljena odvetnica, ki je tako možnost imela.

Hudo ogrožanje zdravja predstavlja že kronifikacija udeleženčeve bolezni in trajna poškodba možganov. Enako velja za poškodbe, ki bi jih udeleženec ali tretji lahko utrpeli v prometni nesreči ali v nesreči povezani s kakšno drugo udeleženčevo dejavnostjo, ki bi se je zaradi precenjevanja svojih sposobnosti in ob povišani impulzivnosti lotil. V obeh primerih bi lahko bilo ogroženo tudi življenje udeleženca ali tretjih. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ogrožanje realno, saj je bil udeleženec v času poslabšanja bolezni že udeležen v prometni nesreči, ko pa se je sam lotil postavljanja mlaja, se je poškodoval. Ogrožanje bi bilo morda res mogoče zmanjšati z določenimi ukrepi, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, a ob tem spregleda, da gre za ukrepe, ki jih ZDZdr ne predvideva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženec sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter ga zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. do vključno 16. 1. 2023. 2. Zoper odločitev se pritožuje pooblaščenka pridržane osebe (v nadaljevanju udeleženec). Navaja, da je ugotovitev sodišča o izpolnjenosti pogojev iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) zmotna. Ne drži, da morebitnega ogrožanja ne bi bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. To bi se lahko doseglo z omejitvijo dostopa do prihrankov, s postavitvijo pod skrbništvo, omejitvijo uporabe vozil tako, da se ta zasežejo in začasno odvzame vozniško dovoljenje in da se udeleženca napoti na bolniški stalež. Ugotovitev o ogrožanju je tudi sicer nepravilna. Udeleženec normalno in ustrezno upravlja z vozili, manjša nesreča ogrožanja v smislu 39. člena ZDZdr ne izkazuje. Enako velja za postavljanje mlaja, saj iz tega ravnanja ogrožanje ne izhaja, sploh pa je o tem v spisu premalo podatkov. Nasprotuje ugotovitvi, da milejša oblika zdravljenja ne zadošča. Pri zdravljenju je pripravljen sodelovati. Ob zaslišanju je povedal, da se zaveda svojih težav, da čaka pri psihiatru na obravnavo, ki bo februarja 2023 in da je dobil zdravila, ki jih je tudi ustrezno jemal. Zaveda se tudi svojih prejšnjih obdobij poslabšanja zdravja in da je, ko je to opazil tokrat, poklical poveljnika, da rabi dopust. Pripravljen se je po dogovoru javiti zdravniku. Opozarja, da je izvedenka ugotovila, da je bistre zavesti in le delno kritičen do poslabšanja zdravja ter do potrebe po zdravljenju. Domneva postavljene izvedenke, da milejše oblike zdravljenja trenutno ne bi zadoščale, ker v njih ne bi sodeloval, je neobrazložena in nepreverjena, prav tako pa se o njej udeleženec ni mogel izjaviti. Enako velja za mnenje v delu, ki se nanaša na ogrožanje. Odločitve sodišča se zato ne da preizkusiti. Obrazložitev odločitve je v tem pogledu tudi neustrezna. Neustrezno je obrazložena tudi odločitev v 1. točki izreka. Gre zgolj za domnevo sodišča, ki nima podlage v obnašanju udeleženca ali preteklih izkušnjah z njim. Preizkus je zato nemogoč. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti. Udeleženec v postopku, z izjemo svojega zaslišanja, ni sodeloval in se o mnenju izvedenke ni imel možnosti izjaviti. Po uradni dolžnosti postavljena odvetnica v postopku njegovih interesov ni zastopala, saj ni ničemur ugovarjala, ni predlagala milejšega ukrepa, ni zahtevala drugega mnenja in ne izvedbe dodatnih dokazov. S tem, ko je sodišče dopustilo tako zastopanje, je kršilo pravico obravnavane osebe do odvetnika in hkrati 31. člen ZDZdr, ki predpisuje obvezno zastopanje osebe po pooblaščencu, ki je odvetnik. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženca še dodatno vznemirilo in škodljivo vplivalo na njegovo zdravje (glej zapisnik naroka z dne 19. 12. 2022, list. št. 7). Gre za strokovno oceno in ne domnevo sodišča. Glede na tako mnenje, ki mu ne udeleženec1 ne na naroku prisotna pooblaščenka nista nasprotovala, v pritožbi pa mu (nova) pooblaščenka nasprotuje s pavšalnim zanikanjem škodljivega vpliva, pritožbeno sodišče odločitvi pritrjuje. Odločitev je v tem delu tudi ustrezno obrazložena. V točki 5 navedeni razlogi za njen pritožbeni preizkus zadoščajo.

5. Ne glede na to, da so (po že zgoraj povedanem) očitki povezani z omejitvijo prisotnosti neutemeljeni, pa pritožbeno sodišče dodaja, da so tudi prepozni. Kršitve, kamor sodi tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, mora namreč stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Če jih uveljavlja kasneje, vključno s pravnimi sredstvi, se upoštevajo le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Tega pritožnica ne trdi.

6. Udeleženec zaradi navedene omejitve v postopku (z izjemo lastnega zaslišanja) res ni osebno sodeloval, a to ne pomeni, da se o mnenju izvedenke ni mogel izjaviti. V postopku je sodelovala njegova po uradni dolžnosti postavljena odvetnica, ki je tako možnost imela. Dejstvo, da slednja mnenju izvedenke ni oporekala, da ni predlagala dodatnih dokazov in ni bila na splošno aktivnejša v smeri preprečitve odločitve o zadržanju udeleženca na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, pa samo po sebi ne pomeni podlage za zaključek, da je bil udeleženec neustrezno zastopan oziroma da sploh ni bil zastopan. Glede na po mnenju pritožbenega sodišča korektno izveden postopek in prepričljivo ter strokovno utemeljeno izvedensko mnenje, je bolj verjetno, da je pooblaščenka ocenila, da njena aktivnejša vloga v postopku ni potrebna. To, da udeleženec meni drugače, na odločitev ne more vplivati. Očitek o kršitvi pravice udeleženca do odvetnika, ki jo določa 31. člen ZDZdr, je zato neutemeljen.

7. Izpodbijani sklep, v delu, ki se nanaša na odločitev o zadržanju udeleženca na zdravljenju, ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, za pritožbeni preizkus zadoščajo. Do izvedeniškega mnenja in do obstoja pogoja ogroženosti se je sodišče opredelilo. To je storilo v 7. in 8. točki izpodbijanega sklepa.

8. Sodišče prve stopnje je v tem postopku postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 19. 12. 2022, je izvedenka udeleženca pregledala, vpogledala v njegovo medicinsko dokumentacijo, bila pa je prisotna tudi ob zaslišanju. Na tej podlagi je podala ustni izvid in mnenje. Sodišče prve stopnje ga je ocenilo kot strokovno utemeljenega, pripomb nanj pa ni imela niti pooblaščenka udeleženca. Pritožbeno sodišče se s tako dokazno oceno strinja in zavrača v pritožbi prvič navržene očitke o neobrazloženosti in pavšalnosti mnenja, ki naj bi temeljilo na domnevah. Zavrača jih najprej zato, ker iz mnenja, ki ga prebralo, to ne izhaja. Izvedenkine strokovne ugotovitve in mnenje (tudi glede ogrožanja in možnosti drugih oblik zdravljenja) imajo podlago v dejstvih, ki jih je povzela iz medicinske dokumentacije ter ugotovila ob pregledu in zaslišanju udeleženca. Zavrača pa jih tudi zato, ker bi morebitne nejasnosti in dodatna pojasnila udeleženec preko svoje pooblaščenke lahko zahteval na naroku, pa tega ni storil. 9. Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja in je zato tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Po določbi 53. člena ZDZdr gre za pogoje, ki so predpisani v prvem odstavku 39. člena istega zakona.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, utemeljeno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

11. Pritožnica v pritožbi ugotovitvi, da gre pri udeležencu za akutno poslabšanje bipolarne motnje razpoloženja, ki je huda duševna bolezen, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ne nasprotuje, nasprotuje pa ugotovitvi, da zaradi te bolezni obstaja nevarnost hudega ogrožanja zdravja oziroma ogrožanja življenja sebe in drugih ter nevarnost povzročanja hude premoženjske škode. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da ugotovljenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 12. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovitve o ogrožanju (glej razloge v 7. in 8. točki izpodbijanega sklepa) oprlo (predvsem) na mnenje izvedenke. Ta je povedala, da bi udeleženec ob precenjevanju svojih sposobnosti in povišani impulzivnosti lahko povzročil prometno nesrečo; zaradi precenjevanja svojih sposobnosti se je že poškodoval, ko se je sam lotil postavljanja mlaja, pri čemer bi ob tem lahko prišlo tudi do ogrožanja zdravja ali celo življenja drugih. Pojasnila je tudi, da obstaja realna možnost, da si bo ob opisani duševni motnji udeleženec z ogrožanjem delovnega mesta (gre za poklicnega gasilca) povzročil večjo premoženjsko škodo. Pri udeležencu, če se ne bo ustrezno zdravil, pa bo prišlo tudi do hudega ogrožanja zdravja, saj bo prišlo do kronifikacije bolezni in trajnih poškodb možganov, s tem pa do invalidizacije še relativno mlade osebe.

13. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavrača pritožbeni očitek, da ne gre za ogrožanje v smislu 39. člena ZDZdr. Standard hudega ogrožanja zdravja in ogrožanja življenja je sodišče pravilno napolnilo. Hudo ogrožanje zdravja predstavlja že kronifikacija udeleženčeve bolezni in trajna poškodba možganov. Enako velja za poškodbe, ki bi jih udeleženec ali tretji lahko utrpeli v prometni nesreči ali v nesreči povezani s kakšno drugo udeleženčevo dejavnostjo, ki bi se je zaradi precenjevanja svojih sposobnosti in ob povišani impulzivnosti lotil. V obeh primerih bi lahko bilo ogroženo tudi življenje udeleženca ali tretjih. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ogrožanje realno, saj je bil udeleženec v času poslabšanja bolezni že udeležen v prometni nesreči, ko pa se je sam lotil postavljanja mlaja, se je poškodoval. Ogrožanje bi bilo morda res mogoče zmanjšati z določenimi ukrepi, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, a ob tem spregleda, da gre za ukrepe, ki jih ZDZdr ne predvideva.

14. Pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da drugačna oblika zdravljenja ni mogoča. Udeleženčevo psihofizično stanje v tem trenutku (še) ni tako, da bi bil sposoben odgovorno sodelovati pri zdravljenju (to je ne le prihajati v ambulanto, ampak tudi sprejemati in izvajati terapijo z zdravili). Drži sicer, da njegova izpovedba kaže, da se svoje bolezni do določene mere zaveda in je izrazil tudi pripravljenost prihajati k zdravniku, a to dvoma v pravilnost mnenja izvedenke, da milejša oblika zdravljenja zaenkrat ni mogoča, ne vzbuja. Izvedenka je namreč pojasnila, da kljub delnemu uvidu v svoje poslabšano zdravstveno stanje, do potrebe po zdravljenju ni kritičen in pri drugih oblikah zdravljenja ne bi sodeloval. Da to drži, kaže tudi s strani udeleženca (ob zaslišanju) izraženo mnenje, da ga v bolnici „preveč bašejo s temi tabletami“ in „če ne dobiva zdravil, je vredu“. Tudi zdravila, ki so mu bila predpisana pred pridržanjem, je jemal le tri tedne. Pri izvajanju predpisane terapije zato zaenkrat še potrebuje stalen nadzor.

15. Tudi v pogledu trajanja zdravljenja je odločitev pravilna. Izvedenka je pojasnila, da je za ustrezen učinek zdravil, kar bi v nadaljevanju omogočilo zdravljenje na odprtem oddelku ali ambulantno, potrebno obdobje do štiri tedne.

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Udeleženca v pritožbenem postopku ni zastopal s strani sodišča postavljeni odvetnik, ampak je za vložitev pritožbe pooblastil odvetnika po svoji izbiri. Ker stroškov takšnega zastopanja ne krije predlagatelj oziroma se ne krijejo iz sredstev sodišča (3. odstavek 51. člena ZDZdr), je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so s tem nastali, nosi udeleženec sam.

1 Iz zapisnika naroka ne izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep, s katerim mu je omejilo pravico do prisotnosti pri izvedbi dokazov, sprejelo, ko na naroku ni bil več prisoten.