Jedro

Z vložitvijo tožbe v roku iz 1. točke 2. odst. 378. čl. ZOR se zastaranje terjatve prekine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 13.2.1997, opr. št. I 96/01333, za glavnico v višini 13.584,00 SIT, zakonite zamudne obresti in stroške izvršilnega postopka. Ugotovilo je, da je bil toženec imetnik televizijskega sprejemnika v času, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato je tožeči stranki dolžan plačati naročnino. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Ker od leta 1991, ko se je preselil v Trzin, od tožeče stranke ni dobival položnic z zahtevo za plačilo RTV naročnine, je menil, da mu naročnine ni potrebno plačevati. Tudi sicer ni vedel za račune in naslov, na katerega naj pošlje naročnino. V zakonu o RTV nikjer ne piše, da je dolžan karkoli plačevati, če mu ne pošljejo računov oziroma položnic. "Ugovarja splošni zastaralni rok do pravnomočnosti sodbe" in stroškom tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Temeljna pritožbena trditev toženca je, da ni prejemal računov za plačilo RTV naročnine. To trditev je toženec prvič postavil v pritožbi. Ker pa ta dejanska trditev ni podprta z dokazom, je glede na določbo 1. odst. 352. čl. ZPP/77 že iz tega razloga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je že v postopku pred prvim sodišče podala materialnopravni ugovor zastaranja terjatve. Razlogi prvega sodišča o tem, da terjatev tožeče stranke ni zastarana, so popolni in pravilni (2. točka 1. odst. 378. čl. ZOR). Če želi toženec v pritožbi s trditvijo, "da uveljavlja splošni zastaralni rok do pravnomočnosti sodbe", trditi, da je terjatev zastarala tekom tega postopka, mu je potrebno povedati, da se zastaranja pretrga z vložitvijo tožbe (primerjaj 388. in 392. čl. ZOR). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, zato je stroškovna odločitev prvega sodišča, oprta na določbo 1. odst. 154. čl. ZPP, materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato po ugotovitvi, da v izpodbijani sodbi in postopku pred njo prvo sodišče tudi zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.