Jedro

Pravica do odpravnine je vezana na razlog prenehanja delovnega razmerja, tj. poslovni razlog ali razlog nesposobnosti, in ne na obdobje zaposlitve delavca pri delodajalcu. Od obdobja zaposlitve je odvisna le višina pripadajoče odpravnine (drugi odstavek 108. člena ZDR-1), če je nastala obveznost njenega izplačila. Če delavcu delovno razmerje preneha na enega od načinov, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine, se delovna doba pred tem prenehanjem ne upošteva pri določitvi odpravnine, če se delavec ponovno zaposli pri istem delodajalcu ali njegovem pravnem predniku in so kasneje izpolnjeni pogoji za plačilo odpravnine.

Čeprav je ZTPDR za primer opravljanja funkcije predvidel možnost mirovanja delovnega razmerja, se tožnik za to ni odločil, ampak je s toženko sklenili pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi sporazuma je tožniku z dnem 12. 1. 1997 prenehalo delovno razmerje pri toženki in ni prišlo do mirovanja, posledično pa ni upravičen do odpravnine za obdobje zaposlitve od 1. 2. 1980 do 12. 1. 1997, saj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni predvideno plačilo odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 2.387,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2019 do plačila (točka I izreka). V preostanku, glede razlike do 16.238,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 12. 2019 do 16. 12. 2019, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je nadalje naložilo, da tožniku plača 626,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2019 do plačila (točka III izreka), ter da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 715,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse do 18 % (točka V izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper točki II in IV izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil pri toženki oziroma njenih pravnih prednikih nepretrgoma zaposlen od 1. 2. 1980 dalje, kar je treba upoštevati pri obračunu odpravnine po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ob nastopu funkcije tožnika kot tajnika občine dne 8. 1. 1997 podpisali sporazum o prenehanju delovnega razmerja meni, da takrat veljavna zakonodaja instituta mirovanja delovnega razmerja zaradi nastopa funkcije ni poznala, zato ni bila praksa kadrovskih služb, da bi se delavcu za čas opravljanja funkcije izdal sklep o mirovanju delovnega razmerja. V takšnih primerih se je izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja ali podpisal sporazum, delavec pa se je po prenehanju funkcije vrnil na isto delovno mesto, ne da bi se izvedel razpis ali objava. Funkcija tajnika občine je bila vezana na mandat župana in je s prenehanjem funkcije župana avtomatično prenehala. Če ne bi šlo za funkcijo, bi tožnik po prenehanju funkcije župana obdržal mesto tajnika občine. Tožniku delovno razmerje v tem obdobju ni prenehalo, temveč je mirovalo. Toženka je to de facto priznala s podelitvijo priznanj tožniku za nepretrgano delovno dobo oziroma je delovno dobo upoštevala pri obračunu vsakokratne plače. S tem mu je dejansko priznala nepretrgano delovno dobo. Tožniku ni mogoče šteti v breme dejstvo, da se je moral za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki do reintegracije zaposliti pri drugem delodajalcu. V sodnem sporu je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspel, toženka pa mu je bila dolžna priznati delovno razmerje in delovno dobo za nazaj, ne glede vmesno zaposlitev pri drugem delodajalcu. S sodbo mu je bila priznana delovna doba za ves čas od nezakonitega prenehanja dalje, ne da bi se upoštevala krajša zaposlitev pri drugem delodajalcu. Ker je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, tožniku pripadajo tudi celotni pravdni stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je med drugim odločalo o zahtevku tožnika za izplačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2019 iz poslovnega razloga. Pravilno je pojasnilo, da je pravica do odpravnine vezana na razlog prenehanja delovnega razmerja, tj. poslovni razlog ali razlog nesposobnosti (prvi odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in ne na obdobje zaposlitve delavca pri delodajalcu. Od obdobja zaposlitve je odvisna le višina pripadajoče odpravnine (drugi odstavek 108. člena ZDR-1), če je nastala obveznost njenega izplačila. Če delavcu delovno razmerje preneha na enega od načinov, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine, se delovna doba pred tem prenehanjem ne upošteva pri določitvi odpravnine, če se delavec ponovno zaposli pri istem delodajalcu ali njegovem pravnem predniku in so kasneje izpolnjeni pogoji za plačilo odpravnine.1 Prvostopenjsko sodišče je posledično pravilno štelo, da se pri izračunu odpravnine upošteva le delovna doba, ki jo je tožnik pri toženki dosegel po ponovni zaposlitvi dne 1. 7. 1999, ne pa tudi delovne dobe od 1. 2. 1980 do 12. 1. 1997, saj mu je takrat delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, zato mu za to obdobje ne pripada pravica do odpravnine. Pravilno je tudi ugotovilo, da pri določitvi trajanja delovne dobe od 1. 7. 1999 dalje ni mogoče upoštevati tožnikove vmesene zaposlitve v trajanju devetih mesecev pri A. d. o. o. (od 20. 12. 2004 do 19. 12. 2005), saj se upošteva le delovna doba pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih (drugi in tretji odstavek 108. člena ZDR-1).

7. Zmotno je stališče pritožbe, da je tožniku delovno razmerje pri toženki v času njegove zaposlitve kot tajnika občine B. od 13. 1. 1997 do 30. 6. 1999 mirovalo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 35. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, Ur. l. RS, št. 4/91 in nasl.), ki je določal, da ima delavec, ki je izvoljen oziroma imenovan na samoupravno, javno ali drugo družbeno funkcijo, zaradi katere mora začasno prenehati z delom v organizaciji, pravico v 30 dneh po prenehanju funkcije, ki jo je opravljal, vrniti se na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. V primeru nastopa funkcije, se je izdal ugotovitveni sklep o mirovanju delovnega razmera, delavec pa se je po prenehanju funkcije vrnil k prejšnjemu delodajalcu. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da takrat veljavna zakonodaja ni poznala možnosti mirovanja pravic iz delovnega razmerja, zato naj bi bila praksa kadrovskih služb taka, da so se v primerih izvolitve na mesto funkcionarja sklepali sporazumi o prenehanju delovnega razmerja. Tovrstnih navedb tekom postopka na prvi stopnji tožnik ni podal, zato gre tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Čeprav je ZTPDR za primer opravljanja funkcije predvidel možnost mirovanja delovnega razmerja, se tožnik za to ni odločil, ampak je s toženko dne 8. 1. 1997 sklenili pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi sporazuma je tožniku z dnem 12. 1. 1997 prenehalo delovno razmerje pri toženki in ni prišlo do mirovanja, posledično pa ni upravičen do odpravnine za obdobje zaposlitve od 1. 2. 1980 do 12. 1. 1997, saj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni predvideno plačilo odpravnine.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da je v času, ko je bil tožnik imenovan za tajnika občine B., Zakon o lokalni samoupravi (ZLS; Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.) v 34.a členu sprva določal, da je tudi tajnik občine občinski funkcionar. To se je spremenilo s 17. členom Zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-J; Ur. l. RS, št. 74/98), ki se je uporabljal od 18. 11. 1998. Skladno s 17. členom ZLS-J so bili občinski funkcionarji le člani občinskega sveta, župan in podžupan občine. Tožnik tako od 18. 11. 1998 ni bil več funkcionar. Zaradi te spremembe so se tajniki občin lahko odločili, da ali nadaljujejo z vodenjem občinskih uprav, pri čemer so bili v takem primeru razporejeni na delovno mesto tajnika občine, ali pa so se v 30 dneh odločili, da nadaljujejo z delovnim razmerjem pri prejšnjemu delodajalcu oziroma so imeli pravico do razporeditve na delovno mesto v občinski upravi, ki ustreza njihovi izobrazbi, znanju in zmožnostim v skladu z zakonom (prvi in drugi odstavek 45. člena ZLS-J). Tožnik je torej ob nastopu funkcije kot tajnik občine B. sicer imel pravico do mirovanja delovnega razmerja, vendar ob spremembi položaja tajnikov občin z dnem 18. 11. 1998 ni bil več funkcionar in zato tudi, če bi ob nastopu funkcije tajnika občine prišlo do mirovanja njegovega delovnega razmerja pri toženki, bi se to mirovanje zaključilo, ker se je tožnik odločil, da bo kljub prenehanju statusa občinskega funkcionarja nadaljeval z delom kot tajnik občine v delovnem razmerju z občino B. 9. Čeprav je toženka tožnika s 1. 7. 1999 ponovno zaposlila, je bilo to le posledica njene volje in ne posledica prekinitve mirovanja, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na to ne vpliva okoliščina, da ob ponovni zaposlitvi tožnika pri toženki dne 1. 7. 1999 ni bil izveden razpis oziroma ni prišlo do objave prostega delovnega mesta. Čeprav je toženka tožniku po ponovni zaposlitvi v letu 1999 podelila priznanje za nepretrgano delovno dobo oziroma je predhodno delovno dobo upoštevala pri obračunu plače, to ne pomeni, da mora tožniku pri odmeri odpravnine priznati tudi obdobje njegove zaposlitvi pri občini B. Delodajalec lahko delavcu prizna več pravic kot mu pripadajo po zakonu, ni pa to dolžan. Toženka se ni zavezala, da bo tožniku pri obračunu odpravnine v primeru nastopa pogojev za njeno izplačilo upoštevala tudi delovno dobo pri drugih delodajalcih.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi se moralo v čas zaposlitve pri toženki šteti čas zaposlitve tožnika pri družbi A. d. o. o., pri kateri se je zaposlil v času trajanja delovnega spora zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2003. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo v sodnem sporu ugotovljeno, da je bila odpoved iz leta 2003 nezakonita, tožniku pa je bilo priznano delovno razmerje pri toženki. Prav tako je bilo nesporno, da je bil tožnik od 20. 12. 2004 do 19. 9. 2005 dejansko zaposlen drugje, zato je toženka tožniku delovno razmerje vzpostavila do 19. 12. 2004 in od 20. 9. 2005 dalje, kar je razvidno iz vpisa delovne dobe v delovni knjižici oziroma matične evidence. Ne gre tudi spregledati, da sta stranki v izvensodni poravnavi (A11) ugotovili, da je bil tožnik v času sodnega spora s toženko zaposlen pri A. d. o. o. od 20. 12. 2004, torej ta zaposlitev med strankama ni bila sporna, tožnik pa ni uveljavljal, da se mu mora tudi ta čas priznati kot delovna doba pri toženki. To niti ne bi bilo mogoče, saj delavec ne more biti istočasno zaposlen pri dveh delodajalcih za polni delovni čas. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožniku vmesne zaposlitve ni mogoče šteti v breme, ker je reševal svojo finančno stisko, pa pritožbeno sodišče dodaja, da se je tožniku ravno zaradi tega, in zaradi ugotovljene nezakonite odpovedi, v skupno delovno dobo pri toženki pravilno vštelo obdobje od 1. 7. 1999 do 19. 12. 2004 in nato od 20. 9. 2005 do 1. 12. 2019. 11. Upoštevajoč vse navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo delovno dobo tožnika pri toženki, ki se upošteva pri odmeri odpravnine po drugem odstavku 108. člena ZDR-1 (19 let, 7 mesecev in 30 dni). Prav tako je na podlagi plač, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo,2 tj. plača za april, maj in junij 2019, pravilno izračunalo osnovo za odmero odpravnine (2.607,86 EUR). Glede na delovno dobo tožnika in osnovo za izračun, pripada tožniku odpravnina v višini 12.387,43 EUR (¼ x 2.607,86 EUR x 19 let). Ker je toženka tožniku iz naslova odpravnine že izplačala 10.000,00 EUR, je tožnik upravičen le še do razlike, to je 2.387,43 EUR.

12. Ker je tožnik le deloma uspel v sporu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je upravičen do povrnitve le sorazmernega dela stroškov, upoštevajoč delež njegovega uspeha z zahtevkom, toženki pa je moral povrniti sorazmerni del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov, glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (13.850,57 EUR), upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS; št. 2/2015 in nasl.), priznalo 625 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov (12,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) skupaj z 22 % DDV, znaša 466,65 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. VIII Ips 36/2005. 2 Prim. Katarina Kresal Šoltes, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 665.