Jedro

Tožnik (vodja finančno računovodskega odseka v javnem zavodu) je s tem, ko je na elektronske naslove ministrstva, javnega zavoda oz. drugih oseb, brez pooblastila, navodila, odobritve odredbe, soglasja, oziroma vedenja direktorja tožene stranke (bolnišnice) ter kateregakoli nadrejenega delavca oziroma pooblaščenega organa tožene stranke poslal elektronsko sporočilo „Pojasnilo o pripravi ocene o poslovanju zavoda“, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zato mu je bila zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se točka II in III izreka spremenita tako, da se glasita: „II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 31. 8. 2012, ugotovitev, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, na poziv nazaj na delovno mesto ter vpis delovne dobe od 3. 9. 2012 dalje v delovno knjižico ter za plačilo nadomestila plače od 3. 9. 2012 dalje v mesečnem znesku 2.428,49 EUR z zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Tožeča stranka je tudi dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka III izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve 22. člena Ustave RS in kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP št. 7/94; EKČP). Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagal ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku in zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. V zvezi z zmotnim ter nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za izredno situacijo, da je bil sestanek na ministrstvu nujen in kot tak sklican na zahtevo ministrstva. Poročilo je bilo poslano v celoti kot „interno poročilo“ in to zgolj udeležencem sestanka. Napisano je bilo samo tisto, kar je bilo povedano že na samem sestanku, direktor Splošne bolnišnice A. (SB A.) pa je bil, kot vedno do takrat, pred oddajo poročila seznanjen z vsebino poročila. V konkretnem primeru je šlo za spor med direktorjem tožene stranke in tožnikom in ne za spor med javnim zavodom in tožnikom. Tožena stranka je javni zavod, ki je ustanovljen v javnem interesu, podatki vodenja javnega zavoda pa so javni. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede izrabe dopusta tožnika, ko je zaključilo, da je bil tožnik od dne 2. 8. 2012 dalje na dopustu. Zmotno je uporabljena določba Konvencije mednarodne organizacije dela št. 156 (pravilno: 158), ki določa utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi ter Evropska socialna listina. Sodba ni ustrezno obrazložena, zato je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Kršitev EKČP pa je podana zato, ker ima tožnik pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenskih obtožbah zoper njega odloča pravično in javno ter v razumnem roku, neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Ne strinja se, da je brez pooblastila, navodila, odobritve, odredbe, soglasja oziroma vedenja direktorja tožene stranke B.B., dr. med., poslal nepreverjene podatke nepooblaščenim osebam, kar naj bi storil naklepno, z namenom po zamenjavi vodstva ter da naj bi brez pooblastila, navodila, odobritve, odredbe, soglasja, oziroma vedenja direktorja zavoda B.B., dr. med., kateregakoli nadrejenega delavca oziroma pooblaščenega organa tožene stranke, naklepoma vnesel v vsebino elektronskega sporočila zapis besedila, da je treba, glede na dejstvo, da je zavod na pragu insolventnosti, takoj uvesti krizni management, pospešiti najnujnejše sanacijske ukrepe in določiti prioritete pri izvedbi plana investicij.

V zvezi z odločitvijo, da je dolžan plačati 2.400,00 EUR za izdelano recenzijo pri družbi C. d.o.o., pa v pritožbi poudarja, da je prav ta recenzija sedaj uporabljena v letnem poročilu tožene stranke ter objavljena na spletni strani. Torej ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi tega toženi stranki nastala škoda ter da tožena stranka ni prejela ničesar, kar bi pri svojem poslovanju potrebovala. Glede izredne odpovedi navaja, da je vse naredil v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Sprašuje se, zakaj naj bi s svojim ravnanjem vnesel še večjo zmedo v poslovanje tožene stranke, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Opozarja, da je že 26. 7. 2012, torej pred 2. 8. 2012, ko je bilo poslano poročilo, minister D.D. za televizijo E. potrdil, da ne izključuje možnosti, da bi zaposleni v Splošni bolnišnici A. septembra ostali brez plače. F.F., direktor ZZZS, pa je v izjavi istega dne za radio G. tudi povedal, da A. bolnišnica potrebuje povsem nov pristop ter ni izključeval stečaja in povsem nove bolnišnice A.. Dne 27. 7. 2012 je bil tudi objavljen članek A. bolnišnica pred stečajem, ne gre pa tudi prezreti dejstva, da je tudi zunanji sodelavec Splošne bolnišnice A. H.H., ki je pogodbeno vezan na toženo stranko, kot zunanji sodelavec z dovoljenjem direktorja javno objavljal informacije, vezane na SB A. in tako v komentarju na spletni portal I. napisal, da SB A. čimprej potrebuje kompetentno sanacijsko ekipo. Torej, vse kar je direktor SB A. izpovedal na zaslišanju 1. 2. 2013 in kar naj bi vneslo še večjo zmedo, se je dejansko že zgodilo, še preden je sploh bilo napisano in poslano. Sestanek, sklican na ministrstvu, je predstavljal nekaj izrednega, izven normalnega poslovanja in vodenja tožene stranke. Sklican je bilo pod „nujno“, na zahtevo predstavnikov ustanovitelja in ZZZS. Poročilo je bilo poslano na osebne elektronske poštne naslove, pri čemer pa je J.J., direktorica Direktorata za ..., pojasnila, da pošta vsebuje odgovore na njena vprašanja, da je to tisto, kar je pričakovala in še več. Osebni komentar pa je razumela kot osebno noto tistega, ki je poročilo sestavil in nič več. Direktor tožene stranke je namreč jasno izpovedal, da je imel o poslovanju Splošne bolnišnice A. vsak svoje mnenje in da je bil zato s strani gospoda K.K. po sestanku tudi opozorjen, da se na sestanke ne hodi neusklajeno. Tožnik je poročilo poslal v vednost tudi direktorju tožene stranke ter je menil, da se direktor s končnim poročilom strinja. Isto poročilo je bilo zatem še 14. 8. 2012 poslano na svet tožene stranke. Bilo pa je razširjeno še z nekaterimi poglavji; vsi ključni podatki o izgubi, dolgovih do dobaviteljev in težki likvidnostni situaciji pa so ostali popolnoma enaki kot v poslanem poročilu. Nadalje tožnik navaja, da ni bil na dopustu od 2. 8. 2012 dalje ter da ga je direktor dne 13. 8. 2012 postavil za vodjo projekta „ABC“. Meni, da ni podan utemeljen resen razlog ter je obstoj utemeljenega razloga bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Svoje delo je normalno opravljal še vse do 21. 2. 2013 (pravilno 21. 8. 2012) in v vmesnem času vodil sestanke koordinatnega telesa energetske sanacije in opravljal druge naloge in svoje delovne naloge. Zato utemeljen razlog ne more biti podan. Sodišče prve stopnje zaključi, da je tožnik z očitanimi ravnanji prekoračil pooblastila, vendar pa tožnik ne ve, katera pooblastila je dejansko prekoračil in poudarja, da je moral delo opravljati samostojno, vestno, natančno in odgovorno. Meni, da sodba ni ustrezno obrazložena v skladu z 22. členom Ustave RS ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, iz katere izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Nadalje navaja, da sta tako žena odvetnika L.L. in odvetnika M.M. zaposleni na N. sodišču, to pa je okoliščina, ki kaže na pristranskost sodišča. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sorazmeren ukrep glede na to, kar se je tožniku očitalo.

V zvezi z nasprotno tožbo poudarja, da je bil dolžan upoštevati zahteve in navodila, izdana s strani tožene stranke ali pooblaščenega zunanjega sodelavca. Sklicuje se na izpoved priče H.H., ki je izjavila, da je predlagal tožniku, da bi bilo dobro, da se tako recenzijsko mnenje izdela. V kolikor bi tožnik to storil „samovoljno“, bi direktor tožene stranke v takem primeru verjetno takoj reagiral in tožnika poklical na zagovor, vendar ni. Tožnika ni poklical na zagovor niti 18. 7. 2012, ko je neposredno od revizorja po elektronski pošti prejel revzijo in jo še isti dan v prilogi posredoval naprej H.H.. To dokazuje, da je trditev o samovoljnem naročilu recenzije neresnična in izmišljena. Poudarja, da je ravnal v dobro tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Sicer je odločitev glede tožbenega zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo, materialnopravno pravilna. Prav tako sodišče ni kršilo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, 33I/1991, s spremembami; URS), saj je sodba ustrezno obrazložena, niti prvega odstavka 6. člena EKČP. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 2. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev se nanaša na to, da je dne 2. 8. 2012 na elektronski naslov J.J. ter v vednost D.D., F.F. in B.B., brez pooblastila, navodila, odobritve odredbe, soglasja, oziroma vedenja direktorja tožene stranke - Splošne bolnišnice A. (SB A.), ter kateregakoli nadrejenega delavca oziroma pooblaščenega organa tožene stranke, naklepoma poslal elektronsko sporočilo Pojasnilo o pripravi ocene o poslovanju zavoda za posamezno obdobje s priponko z naslovom „Poročilo o poslovanju SB A. v obdobju od I.-VI.2012“ z dne 2. 8. 2012. Druga kršitev pa se je nanašala na to, da je brez pooblastila, navodila, odobritve, odredbe, soglasja in vedenja direktorja zavoda, kateregakoli nadrejenega delavca oziroma pooblaščenega organa SB A. naklepoma vnesel v vsebino elektronskega sporočila Pojasnilo o pripravi ocene o poslovanju zavoda za posamezno obdobje z dne 2. 8. 2012 in v vsebino Poročila o poslovanju SB A. v obdobju od I.-VI.2012 v priponki na 3. strani dodal besedilo: „Glede na dejstvo, da je zavod na pragu insolventnosti, je potrebno takoj uvesti krizni management, pospešiti najnujnejše sanacijske ukrepe in določiti prioritete pri izvedbi plana investicij, investicijskega vzdrževanja in plana nabav osnovnih sredstev večjih vrednosti. To velja tudi za investicije, ki so povezane z energetsko sanacijo in nimajo virov financiranja.“ Za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi je torej odločilno, ali je tožnik s tem, ko je J.J. ter v vednost F.F., D.D. ter direktorju tožene stranke poslal sporno elektronsko sporočilo, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika, ki je priznal, da J.J. od njega ni zahtevala poročila o poslovanju in povzetke notranjega revizorja, kakor tudi ne mnenja glede potrebe po uvedbi kriznega managementa, ter na podlagi pričanja J.J., ki je pojasnila, da je od tožnika prejela odgovor na zastavljeno vprašanje ter še dodatno listino, ki je ni zahtevala, pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo, prav tako pa je ugotovilo, da vsebina sporočila ni bila vnaprej dogovorjena s toženkinim direktorjem. Upoštevalo je prepričljivo izpoved direktorja, da vse do sprejema sporočila, ki mu je bilo poslano v vednost, ni vedel za njegovo dejansko vsebino in ne za priloge in da je pričakoval, da bo tožnik posredoval le odgovor na vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno na sestanku. Tožnik je tudi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sam priznal, da se z direktorjem o tem, da bo poslal tudi priloge, ni dogovoril. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu ter zaslišanja direktorja tožene stranke in priče O.O. ugotovilo, da je obveščanje oziroma posredovanje podatkov tožene stranke možno le, v kolikor je bilo poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje podatka javnosti, je tožnik s tem, ko direktor s takim razširjenim poročilom ni soglašal oziroma je bilo poslano brez njegove vednosti, kršil organizacijo dela in poslovanja pri toženi stranki, čeprav se je v pogodbi o zaposlitvi v drugi alineji prvega odstavka 16. člena zavezal, da bo to spoštoval. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je s svojim ravnanjem tudi kršil določbo 4. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri je dolžan pri izvrševanju svojih nalog izvajati odredbe in navodila nadrejenega delavca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je tožnik kot vodja finančno-računovodskega odseka oziroma oddelka v funkciji, ko imajo z njegove strani predstavljeni podatki in komentarji neprimerljivo večjo težo, kot če bi jih posredoval katerikoli drug toženkin delavec, razen direktorja. Zaradi tega je tudi pravilno štelo, da je njegova izjava pomenila oziroma vnesla še večjo zmedo oziroma je teža njegove kršitve zato še večja. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je podana izguba zaupanja v tožnikovo delo v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR.

Predmet spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej presoja, ali je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma prekoračil pooblastila. Vse ostale okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, namreč niso bistvene za oceno zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zato neutemeljeno opozarja, da je bil sestanek na ministrstvu izredni dogodek, sklican na pobudo ministrstva, ter da so bile informacije o težkem finančnem stanju tožene stranke že predstavljene v medijih s strani ministra za zdravje D.D., direktorja ZZZS F.F. in H.H.. To ne opravičuje tožnikovega ravnanja, ki se v sodnem postopku, kot je že zgoraj navedeno, ocenjuje le z vidika njegovih zadolžitev in vprašanja kršitve tistih pogodbenih obveznosti, ki se nanašajo na tožnika. Ker je tudi ugotovljeno, da tožnik ni smel sam posredovati tovrstnih podatkov, je njegova kršitev pogodbenih obveznosti podana, tudi če je menil, da ravna v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ko tožnik poizkuša spor predstaviti kot (osebni) spor med direktorjem in njim in ne kot spor med toženo stranko in njim ter da gre za javni zavod in da so zaradi tega po tožnikovem mnenju podati o finančnem stanju tožene stranke javni oziroma dostopni javnosti.

Zaradi zgoraj navedenega, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ima zaradi tožnikovega delovnega mesta „... Strokovni sodelavec VII/2 (1)“ oziroma vodenja finančno-računovodskega odseka (oddelka) njegova kršitev večjo težo, ni utemeljeno stališče tožnika, da kršitev ne predstavlja utemeljenega razloga po Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi prvega odstavka 6. člena EKČP, ker naj bi sodilo pristransko sodišče. Iz podatkov v spisu izhaja, da je o zadevi odločala sodnica Delovnega sodišča v N., ki ni v nobenem sorodstvenem razmerju s pooblaščenci tožene stranke oziroma tega tožnik ni zatrjeval. Glede ostalih zaposlenih, pri čemer tožnik niti ne navaja, da bi bili zaposleni na Delovnem sodišču v N., temveč na „N. sodišču“ pa, če je menil, da bi to lahko vplivalo na odločanje sodišča v konkretni zadevi, bi moral zahtevati izločitev teh oseb v skladu z določbami 70. člena ZPP, v kolikor je menil, da so podani razlogi za njihovo izločitev.

Niso odločilne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik od 2. 8. 2012 dalje na dopustu, pri čemer tožnik še dodaja, da je bil 14. 8. 2012 imenovan za vodjo projekta „Učinkovito upravljanje s človeškimi viri“, kar je sicer direktor tožene stranke zanikal. Bistveno je, da je tožena stranka dokazala, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR ter da tožnik od prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe z dne 21. 8. 2008 oziroma po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več delal pri toženi stranki.

V zvezi z nasprotno tožbo za plačilo odškodnine delavca delodajalcu, je v skladu z določbo prvega odstavka 182. člena ZDR delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to povrniti. Torej je bistveno, da je delavec ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti.

V zvezi s prisojenim zneskom 2.400,00 EUR, ki ga je tožena stranka plačala za naročeno recenzijo, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka predložila le račun družbe C. d.o.o. z dne 27. 7. 2010 (priloga B10), ki pa sam zase še ne dokazuje, da je bila ta storitev tudi plačana. Tožena stranka namreč ni predložila dokazila o plačilu tega računa. Že iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti kot neutemeljen. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik naročil recenzijo po priporočilu zunanjega sodelavca H.H., ki je pogodbeno sodeloval s toženo stranko. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je tudi družba C. d.o.o. iz P. poslovno sodelovala s toženo stranko in da naročilo, kot so ga prejeli od tožnika, ni bilo neobičajno. V tem kontekstu, ko je torej šlo za ustaljeno naročanje poročil oziroma revizij, tožniku v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti pri delu. Zato ni podan pogoj za odškodninsko odgovornost tožnika v smislu določbe prvega odstavka 182. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (točka I izreka). Glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in o stroških postopka, ki se nanašajo le na tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (saj v zvezi s sporom zaradi prenehanja delovnega razmerja tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh - 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1)), pa je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 2.400,00 EUR zavrnilo kot neutemeljen, saj je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo.

Zaradi uspeha tožnika v pritožbenem postopku glede nasprotne tožbe je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s spremembami; ZOdvT) upravičen do nagrade za postopek v višini 136,50 EUR (tar. št. 3100), do nagrade za narok v višini 126,00 ER (tar. št. 3102), do 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter do DDV (tar. št. 6007). Ker tožnik uveljavlja materialne stroške v višini 20,00 EUR in tudi komunikacijske stroške, je upravičen le do enega zneska, saj 20,00 EUR po tar. št. 6002 krije vse tovrstne stroške. Tožnik je torej skupaj upravičen do stroškov postopka v višini 363,00 EUR.

Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.