Jedro

Drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 je treba razlagati tako, da ustvarja izpodbojno pravno domnevo o umiku prošnje, če se prosilec v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. To pomeni, da lahko tožnik z naknadnim opravičilom dokazuje, da je bila zapustitev azilnega doma posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4529/2019/3 (1312-21) z dne 20. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je namreč, da je tožnik 13. 12. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, vanj pa se v treh dneh ni vrnil. 2. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri je ob sklicevanju na priloženo zdravstveno dokumentacijo navedel, da je bil od 13. 12. do 23. 12. 2019 v bolnici zaradi poškodbe glave v prometni nesreči. Predlagal je, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteval odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Navedel je, da se sicer ne bi mogel vrniti v azilni dom in izvajati zdravnikovih navodil. Menil je še, da bi bil odpeljan v Center za tujce, od tam pa v izvorno državo, ne da bi bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Zato kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, saj ne bi bil pod jurisdikcijo Republike Slovenije.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik s predložitvijo zdravniškega dokazila izkazal opravičljiv razlog za zapustitev azilnega doma. Zato je predlagala odpravo izpodbijanega sklepa.

K prvi točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je neposredno odločilen razlog zanj ugotovitev, da se tožnik v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. Zato je tožena stranka štela, da je tožnikova prošnja umaknjena na podlagi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.1

7. Pogoje, pod katerimi se šteje, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, določa drugi pododstavek prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II.2, 3 Za odločitev v obravnavani zadevi je relevantna njegova b točka, zaradi česar je treba presoditi, ali učinkuje neposredno. Zaradi njene jasnosti in brezpogojnosti je po stališču sodišča očitno, da ima tak učinek.4

8. Glede na navedeno je treba presoditi, ali je navedena določba v nasprotju z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Določbe tega zakona se namreč lahko uporabi le, če niso v nasprotju z neposredno učinkujočimi določbami Procesne direktive II.

9. Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na neposredni učinek točke a drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II že sprejelo stališče, da prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, iz katere je razvidno, da se prošnja šteje za umaknjeno, če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na osebni razgovor, določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz.5

10. Zato je po stališču sodišča treba tudi drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 razlagati tako, da ustvarja izpodbojno pravno domnevo o umiku prošnje, če se prosilec v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. Podlago taki razlagi daje tudi besedilo b točke drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, iz katerega je razvidno, da lahko države članice domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, kadar se ugotovi, da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.6

11. To pomeni, da lahko tožnik v obravnavani zadevi (z naknadnim opravičilom) dokazuje, da je bila zapustitev azilnega doma posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Ker med strankama to dejstvo (da tožnik ni samovoljno zapustil azilnega doma, saj je bil na zdravljenju v bolnici) ni sporno, pa sodišču s tem povezanega dokaza7 ni bilo treba izvesti na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).8

12. Glede na navedeno tožena stranka v postopku za izdajo upravnega akta ni pravilno uporabila navedene določbe ZMZ-1 (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v katerem bo vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

K drugi točki izreka:

13. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se tožniku z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda.

14. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Ta se glasi: "Prošnja se šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo." 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 3 Določba drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II se glasi: „Države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi: (a) da se ni odzval na zahteve, da sporoči bistvene informacije za svojo prošnjo v smislu člena 4 Direktive 2011/95/EU ali se ni udeležil osebnega razgovora, kot je določen v členih 14 do 17 te direktive, razen če v razumnem roku dokaže, da je bila njegova opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati; (b) da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.“ 4 Kriteriji za neposredni učinek direktiv so bili oblikovani že v zadevah Van Duyn, C-41/74, Marshall, C-152/84 in drugih. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 7/2017 (11. točka obrazložitve). 6 Sodišče zgolj pripominja, da je SEU v zvezi z direktivami kot sekundarnim pravnim virom Evropske unije že večkrat sprejelo stališče, da mora nacionalno sodišče ob razlagi določb nacionalnega prava storiti vse, kar je glede na samo besedilo in namen direktive mogoče, da je rezultat v skladu s ciljem direktive (glej na primer zadevo C-465/07, Elgafaji, 42. točka). 7 S tem v zvezi tožnik v tožbi predlaga izvedbo dokaza z listino (odpustno pismo z dne 23. 12. 2019 v prilogi A3 spisa). 8 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 90/2019 sprejelo stališče, da ZUS-1 nalaga sodišču odločitev na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbo. Po mnenju Vrhovnega sodišča je jasno, da taka izjava lahko pomeni tudi navedbo okoliščin, s katerimi stranka upravnega postopka šele pred sodiščem oporeka dejstvom toženke. Če je s tem vzpostavljen dvom v ugotovljeno dejansko stanje, mora o njem odločiti sodišče na glavni obravnavi (9. točka obrazložitve).