Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999 dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po
15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP, teh navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2001/11678 z dne
29.10.2001 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 28.850,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.
Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da ni nikoli zanikala nastali dolg, ampak ga je vedno priznala. Ker je bila brezposelna, sta se s tožečo stranko v pogodbi z dne 6.10.1998 dogovorili, da bo tožeči stranki v 12 mesečnih obrokih nakazala po 20.000,00 SIT, do vsakega 20. v mesecu. Pravi, da te pogodbe ni izpolnjevala, saj je zamujala s plačili obrokov tudi do 204 dni, kljub določbi 3. člena te pogodbe pa tožeča stranka ni sprožila postopka za izterjavo celega dolga z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ampak sta se nato s tožečo telefonsko dogovarjali o sklenitvi druge pogodbe. Telefonski razgovori so potekali od
25.9.1999 do 30.9.1999, v njih pa sta se s tožečo stranko dogovorili, da bo znesek na drugi pogodbi 15.000,00 SIT. Tožeča stranka ji je poslala kasneje v podpis že prej dogovorjeno drugo pogodbo, ki pa jo je sama že izpolnjevala na podlagi dogovora. Pravi, da je to pogodbo v celoti izpolnila takoj po ustnem dogovoru s tožečo stranko in da z ničemer ni kršila svoje dolžnosti iz te pogodbe, saj je bila v preplačilu 349 dni. Meni, da je tožeča stranka dolžna zato izpolniti svojo dolžnost po 9. členu ZOR in 2. točki pogodbe z dne 18.11.1999, ki govori o tem, da bo v oktobru 2000 dogovorjena nova pogodba. Sodišče prve stopnje pa se z dejstvom, zakaj ni prišlo do sklenitve tretje pogodbe, ni ukvarjalo. Meni, da jo je tožeča stranka v telefonskih dogovorih zavestno zavajala in izkoriščala njeno stisko in da ni govorila resnice, saj od njenega zadnjega plačila dne
30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do 10.10.2001 ne gre za obdobje enega leta kot to trdi tožeča stranka, ampak samo za 2 meseca in 12 dni. Meni tudi, da je vse prepošteno priznala in da bi se ji v nasprotnem primeru bolje godilo.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži, da z njo podpiše tretjo pogodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999 dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po
15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), teh navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da takšen dogovor med strankama iz listin v spisu ne izhaja. Iz višine dolga tožene stranke po pogodbah z dne 16.10.1998 in 18.11.1999 izhaja, da sta stranki znesek 400.000,00 SIT, plačan dne 11.10.1999, v pogodbi z dne
18.11.1999 odšteli od zneska celotnega dolga toženke. Znesek
180.000,00 SIT, ki naj bi ga tožena stranka odplačala v obrokih po 15.000,00 SIT, pa predstavlja del preostalega dolga in zato s plačilom dne 11.10.1999 v znesku 400.000,00 SIT znesek 180.000,00 SIT ni bil poplačan vnaprej, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi z izplačili posameznih obrokov po pogodbi z dne 18.11.1999, saj je tožeči stranki od dogovorjenih 180.000,00 SIT v času od 25.11.1999 do 25.10.2000 plačala le 75.000,00 SIT. Tožeča stranka glede na določbo 2. člena pogodbe z dne 18.11.1999 ni bila zavezana s toženo stranko skleniti nove pogodbe (prav tako tudi ne po določbi 9. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnica), po določbi
3. člena te pogodbe pa je tožena stranka zaradi zamude z obročnimi plačili dolžna tožeči stranki povrniti celoten dolg z zamudnimi obrestmi. Tudi dejstvo, da je od njenega zadnjega plačila dne
30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do vložitve predloga za izvršbo dne
10.10.2001 minilo le 2 meseca in 12 dni in ne eno leto kot to trdi tožeča stranka, na obstoj in višino njene obveznosti ne vpliva.
Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.