Jedro

Da bi tožniki uspeli z zahtevkom, da je pogodba med njihovim pravnim prednikom in obdarjenko navidezna in prikriva darilno pogodbo, bi morali izkazati, da sta ob sklenitvi pogodbe obe stranki vedeli, da izražena volja ni njuna pristna volja, temveč sta imeli namen prikriti neodplačen pravni posel. Matematično poračunavanje izvedenih vlaganj glede na vrednost s pogodbo pridobljenega premoženja zato ni upoštevno, če ni s strani obdarjenke zavedanja o prejemu darila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je pogodba o pripoznavi solastniškega deleža z dne 26. 10. 2000 neveljavna oziroma navidezna in brez pravnega učinka ter po vsebini darilna pogodba ter da je toženka dolžna tožnikom vrniti darilo oziroma nadomestiti vrednost odsvojenega dela ½ nepremičnine parc. št. 427/10, vl. št. 374, k. o. X, zaradi česar je dolžna tožnikom plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožnikom je naložilo, da so toženki dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 5.600,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožniki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožniki obširno povzemajo zaključke prvostopnega sodišča ter nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Opozarjajo, da je vsebina pogodbe med strankama neresnična, kar sledi iz navedbe obdobja izvedbe vlaganj in opisa, da je dvorišče asfaltirano. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo sina pokojnega tožnika in sedanjega tožnika H. K. o tem, da je v času gradnje zaslužil bistveno več od toženke, ki k prenovi ni prispevala ničesar in prav tako materiala zanjo ni kupoval njen brat S. F. Ta zaslišan kot priča o delih ni znal povedati ničesar. Pogodba je bila neodplačna, sklenjena z nedopustnim nagibom oškodovanja eventualnih upnikov zadolženega zakonca. Sodišče se ni opredelilo do časa gradnje, čeprav ta izhaja iz izvedeniškega mnenja, niti o posameznih vlaganjih po predloženih listinah, obrazložitev pa tudi ne vsebuje dokazne ocene. Pritožba ponuja matematično konstrukcijo vloženih sredstev glede na vrednost nepremičnine in s tem pojasnjuje darilno naravo pogodbe o pripoznavi solastninskega deleža. Protispisen je zaključek sodišča, da tožniki niso uspeli dokazati neodplačnosti pravnega posla, kar je v nasprotju z listinami v spisu. V veljavni sodni praksi ni zahteve, da bi moral biti pri neodplačnem pravnem poslu obdarjencu nagib izrecno povedan. Pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 854/2006, II Ips 391/2007, II Ips 546/92 in II Ips 611/2000. Toženka je priznala, da je bilo premoženje podarjeno zaradi prezadolženosti darovalčevega sina. Po določilu drugega odstavka 281. člena ZOR se šteje, da je toženka kot svakinja darovalca za njegov nagib vedela. Pogodba je zato fiktivna oziroma navidezna.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je s pravnim prednikom sedanjih tožnikov H. K. 26. 10. 2006 sklenila pogodbo o pripoznavi solastniškega deleža, po kateri je postala solastnica neoddeljene polovice parc. št. 427/10, k. o. X, kar naj bi v naravi predstavljalo celotno prvo nadstropje hiše z novo prizidano kletjo, souporabo kurilnice in v hiši delujočih instalacij. Toženka je s pogodbo prevzela tudi obveznost plačevanja elektrike, vode in kurjave za celotno nepremičnino do smrti darovalca in njegove žene, kasneje pa po dogovoru z ostalimi solastniki. Tožniki z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom v tej pravdi zahtevajo, naj sodišče ugotovi pravno neveljavnost oziroma navideznost omenjene pogodbe, ki je zato brez pravnega učinka in po vsebini darilna pogodba. Nadalje zahtevajo vrnitev darila oziroma nadomestitev njegove vrednosti, ker naj bi odpadla kavza darilne pogodbe, saj je razpadla zakonska skupnost med toženko in sinom darovalca, sedanjim tožnikom H. K. mlajšim.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, ko je kot odločilno najprej ugotavljalo, ali držijo tožbene trditve, da sklenjena pogodba o pripoznavi solastninskih deležev predstavlja navidezno pogodbo. Pri sklenitvi takšne pogodbe stranki neresnično voljo izražata kot da bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel nastane le na videz. V takšnem primeru predpostavke za veljavnost pogodbe ni, saj ni volje strank in je zato ta nična (prvi odstavek 66. člena ZOR), lahko pa je veljaven prikriti posel, če je volja strank glede njega resnična. Da bi sodišče pogodbo o pripoznavi solastninskega deleža, sklenjeno med H. K. starejšim in toženko, njegovo snaho, lahko štelo kot darilno pogodbo, bi morali tožniki izkazati, da sta ob sklenitvi pogodbe obe stranki vedeli, da izražena volja ni njuna pristna volja ter da sta želeli skleniti neodplačen pravni posel – darilno pogodbo. Tega pa nista izkazali. Ni namreč odločilno, ali je vrednost na toženko prenesenega solastninskega deleža na nepremičnini dejansko povsem ustrezala njenim predhodnim vlaganjem v omenjeno nepremičnino, temveč ali sta ob sklepanju te pogodbe stranki hoteli skleniti darilno pogodbo ali posel z zapisano vsebino. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki skušajo matematično izkazati, da je toženka vsaj del premoženja pridobila neodplačno, saj stranki ob sklenitvi pogodbe nista natančno poračunavali vloženih sredstev v obnovo in adaptacijo stanovanjske hiše, temveč sta jih zgolj ocenili ob upoštevanju dodatno prevzete obveznosti toženke iz 3. točke pogodbe na vrednost ½ nepremičnine. Da je bila obnova in nadzidava stanovanjske hiše izvedena, med strankami ni bilo sporno. Iz izpovedi tožnika H. K. mlajšega tudi izhaja, da je oče financiral zgolj del obnovitvenih del (1/3), ostalo pa sta k obnovi prispevala zakonca, in sicer s sredstvi, ki sta jih pridobila z delom v času izvenzakonske in zakonske skupnosti, torej iz skupnega premoženja.

7. Predmet odločanja v obravnavani zadevi ni ugotovitev prispevka posameznega zakonca k ustvarjanju skupnega premoženja, temveč ocena, ali je pogodba o pripoznavi solastninskega deleža simuliran pravni posel, pri čemer je bila prava volja pogodbenih strank sklenitev darilne pogodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila omenjena pogodba nedvomno odplačna ter je bila sklenjena zato, da toženka v zameno za vložena sredstva pridobi določen solastniški delež. Ta pa je bil takšen, kot sta se stranki zanj dogovorili in je razviden iz pogodbe. Toženka je s pogodbo prevzela določene obveznosti (plačevanje stroškov elektrike, vode, ogrevanja za celo nepremičnino), kar še dodatno kaže na namen strank, da uredijo premoženjska razmerja tako, da toženka postane solastnica nepremičnine, v katero je vlagala sredstva, hkrati pa s plačevanjem vseh stroškov celotne nepremičnine omogoči lažje življenje preostalemu solastniku in njegovi zakonski partnerici. Tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovitve o obsegu vlaganj in njihovi vrednosti (19. točka sodbe) tožniki niso izkazali, da bi se toženka ob sklenitvi pogodbe zavedala, da zgolj sprejema darilo ter bi bil skupen namen pogodbenih strank neodplačen prenos premoženja. Pritožba s tem v zvezi izpostavlja nedopusten nagib pogodbenih strank, ki naj bi se odražal v prikrajšanju upnikov tožnika H. K. mlajšega. Vendar pa sodišče takemu razlogu za sklenitev omenjene pogodbe ne more slediti, saj stranki nista postavili trditev o prezadolženosti prvotnega lastnika nepremičnine, temveč njegovega sina. Ta pa je zaslišan kot stranka navedel, da je bil s sklenitvijo pogodbe seznanjen šele dve leti po sestavi (12. točka sodbe, v kateri sodišče povzema njegovo izpovedbo), torej očitno njegov oče z omenjeno pogodbo njegovih vlaganj v nepremičnino ni imel namena poračunavati. To še dodatno kaže, da je toženka ob sklenitvi pogodbe, do katere je prišlo že po poslabšanju odnosov med zakoncema, predvsem skušala urediti svoja premoženjska razmerja in dobiti nadomestilo za sredstva, ki jih je v nepremičnino vložila, lastnik nepremičnine pa je na to pristal in soglašal z novo ureditvijo solastniških razmerij.

8. Ker predmet obravnavane pravde ni določitev deležev posameznega zakonca na skupnem premoženju, se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobneje opredeljevati do tega, katera od strank je poravnala posamezne račune in v katerem obdobju ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ne drži tudi, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, kdaj so bila vlaganja opravljena, saj je izvedenec lahko le navedel datume izdelave posameznih vgrajenih materialov, kar lahko kaže le na to, da vlaganja pred tem niso mogla nastati, ne pa tudi, kdaj so dejansko potekala. Za odločitev sodišča je zadostovalo, da so bila opravljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in zakonske zveze med pravdnima strankama, po neprerekanih trditvah v veliki meri s posojili, ki so se odplačevala v času trajanja zakonske zveze. Pritožbeno sodišče nadalje tudi sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženki, da je večji del sredstev prispevala sama, saj na to kaže že 1. točka zapisa same pogodbe o pripoznavi solastninskega deleža, nadalje izjava notarja K., ki je pogodbo sestavljal, in dejstvo, da je bil njen mož v času zakonske zveze nekaj časa brez zaposlitve, medtem ko je imela sama utečeno obrt z več zaposlenimi. Zgolj nasprotna izpovedba tožnika K., ki jo ponovno povzema pritožba, takšnega dokaznega zaključka ne more izpodbiti.

9. Ker tožniki torej niso izkazali navideznosti sklenjenega pravnega posla, ki bi prikrival med strankami dogovorjeno darilno pogodbo, tudi ni bilo treba odločati o nagibu, ki bi prešel v kavzo te pogodbe. Nagib za sklenitev odplačnega pravnega posla pa na njegovo veljavnost ne vpliva (prvi odstavek 53. člena ZOR). Zato tudi niso pravno odločilne pritožbene navedbe, ki povzemajo sodno prakso Vrhovnega sodišča o odpadlem nagibu pri sklenjenih darilnih pogodbah in se do njih pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.

10. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.