Jedro

V zamudni zavrnilni sodbi mora sodišče navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval oziroma navesti, katera njegova dejstva je štelo za odločilno in zakaj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženca uveljavlja tožnik. Pri zavrnilni zamudni sodbi sodišče ne ocenjuje predloženih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 20.7.2004 delno zamudno sodbo. Z njo je tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko ugodilo in ji naložilo v plačilo znesek 8.911.153,30 SIT s pp (1. točka izreka).

Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko B.H. pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje z uporabo 3. odst. 318. člena ZPP preuranjena, ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo na podlagi 3. odst. 318. člena ZPP. Zaključilo je, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka proti drugemu tožencu.

Zavrnilna zamudna sodba se izda, če gre za tako imenovano nesklepčno tožbo. Tožba je lahko nesklepčna iz različnih vzrokov (več o nesklepčnosti tožbe in zamudni sodbi glej članek Jan Zobec, Pravna praksa št. 18/2002). Za presojo, ali gre za nesklepčno tožbo oziroma za takšno tožbo, pri kateri iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, so odločilna le dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi. Predloženi dokazi so odločilni šele, če sodišče ugotovi, da gre za sklepčno tožbo in nato presoja, ali so ob sklepčni tožbi podani pogoji za obsodilno zamudno sodbo, saj v takem primeru k tožbi predloženi dokazi ne smejo biti v nasprotju s trditvami v tožbi (glej 4. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Sploh pa se pri izdaji zavrnilne zamudne sodbe dokazi ne ocenjujejo, kot je to storilo v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

Sodba po 3. odst. 318. člena ZPP je sodba, ki mora biti prav tako kot vsaka druga sodba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Razlika v izdelavi take sodbe je samo v tem, da sodišče pri tej sodbi ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smer, ali so v tožbi zatrjevana dejstva (življenjski dogodki) resnična ali ne, ker se zaradi toženčevega molka predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa sodišče v taki sodbi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi oziroma navesti, katera zatrjevana dejstva je sodišče štelo za odločilna in katera dejstva je štela za neodločilna in zakaj. Navesti mora, zakaj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik oziroma katera pravna posledica bi bila možna.

Navesti mora tudi, katera dejstva je štelo za neodločilna, če jih je štelo za takšna. Šele tako obrazložena sodba daje prizadeti stranki možnost vložitve pritožbe, po drugi strani pa šele tako obrazložena sodba omogoča preizkus po pritožbenem sodišču. Izpodbijana sodba tako ni obrazložena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe do neke mere presojalo le del trditev oziroma del zatrjevanih dejstev tožeče stranke in sicer tisti del, ko je tožeča stranka trdila, da je menično izjavo, plačilni nalog in bianco menico podpisal drugi toženec kot zakoniti zastopnik prve tožene stranke in da je prišlo do spremembe lastništva prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer na podlagi ocene predloženih dokazov ugotovilo, da iz njih izhaja zaveza prvotožene stranke (torej ne drugotoženca), ker jih je drugi toženec podpisal kot zastopnik prvotožene stranke. Ta zaključek sodišča je pravilen in bi bil pravilen tudi, če bi sodišče ravnalo tako, kot sicer mora, torej če bi upoštevalo zgolj trditve tožeče stranke. Toda tožeča stranka v tožbi ni navedla zgolj teh dejstev. Tožeča stranka je namreč v nadaljevanju tožbe navajala dogodke in okoliščine, do katerih je prišlo, ko je tožeča stranka poskušala vnovčiti menico, ki ji je bila dana v zavarovanje plačila in je v tem delu navajala določena ravnanja drugega toženca v zvezi s preprečitvijo vnovčitvijo menice, ki je bila tožeči stranki izročena v zavarovanje. Zatrjevala je, da je drugi toženec preprečil, da bi bilo olje tožeči stranki plačano z izročeno menico. Sodišče prve stopnje o teh tožničinih zatrjevanih dejstvih v izpodbijani sodbi nima nobenih razlogov. Tako ni mogoče ugotoviti, ali je ta dejstva sodišče štelo kot neodločilna za presojo, ali pa je preprosto spregledalo ta dejstva. Če jih je sodišče štelo kot neodločilna, pa v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj so ta dejstva po mnenju sodišča prve stopnje neodločilna oziroma zakaj na podlagi teh dejstev tožeča stranka ne bi mogla zoper drugega toženca zahtevati pravne posledice, kakršno zahteva in kaj so razlogi sodišča za takšno sklepanje. S tem, kot sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, sodišče druge stopnje sodbe ne more preizkusiti, tožniku pa je s takim ravnanjem tudi bila vzeta možnost pritožbe, saj v pritožbi ne more argumentirano napadati razlogov, ki jih v sodbi ni. To pa pomeni, da izpodbijana sodba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.