Jedro

V konkretnem primeru so popolnoma izostale trditve tožnika glede izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti, po katerem mora biti učinek začasne odredbe odpravljiv, kar pomeni, da mora upnik izkazati tudi možnost vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožnik trditev v tej smeri ni zmogel niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi. V predlogu, s katerim je zahteval prepustitev posesti, je podajal le navedbe o izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in vzpostavitve prejšnjega stanja ni niti omenil. V pritožbi sicer omenja možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, a gre za povsem pavšalno dikcijo, ki je zopet podkrepljena le s trditvami v smeri izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da toženka stanovanje oddaja v najem zaradi pridobivanja dodatnega dohodka; da ne bo utrpela nobene škode, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, saj ji bo tožnik za čas postopka dolžan plačati najemnino) in z zmotnim stališčem, da predstavlja za toženko vzpostavitev prejšnjega stanja plačilo najemnine s strani tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnika) za izdajo začasne odredbe. S predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 11.5.2020 je tožnik predlagal izdajo sklepa, po katerem naj tožena stranka (toženka) vzpostavi prejšnje posestno stanje z izročitvijo ključev stanovanja tožniku oziroma izročitvijo stanovanja tožniku v izključno posest, medtem ko je s tožbo zahteval ugotovitev motilnega ravnanja z odvzemom posesti dne 8.5.2020, vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z izročitvijo ključev stanovanja in vračilom tožnikovih stvari v stanovanje, prepoved bodočih vznemirjanj in povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper predmetni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se ji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je podana zmotna uporaba materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni presojalo obstoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj ta po mnenju sodišča ni podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe. To iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US) Up 275/97 z dne 16.7.1998 ne izhaja. V nadaljevanju pritožbe meni, da je sodišče prve stopnje prestrogo in neživljenjsko presojalo predpostavko iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je potrebnost izdaje začasne odredbe za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode. Bil je nasilno izseljen in je ostal „brez strehe nad glavo“. Tožnik je ostal brez svojih osebnih stvari in iz nobenega dokaza v spisu ne izhaja, da ima do njih dostop. Neživljenjsko je pričakovanje sodišča prve stopnje, da ima možnost najeti drugo stanovanje in nato od toženke zahtevati odškodnino. Svoj položaj zasilno rešuje z bivanjem pri materi in je odvisen od njene dobre volje. Izselitvi se je upiral in ravnanja toženke ni mogoče oceniti drugače, kot da je bilo hipno. Tožnik stanovanja ne more uporabljati in je začasno pri svoji materi, nima svojih stvari in njegova eksistenca je ogrožena. Sodišče prve stopnje je v svojih razlogih samo s seboj v nasprotju, ko sprejema za verjetne trditve tožnika, da je psihično na tleh in nezmožen za delo, nato pa obrazloži, da te okoliščine ne izkazujejo težko nadomestljive škode. Neživljenjsko je stališče, da bi se tožnik lahko pripravil na nasilno izselitev, in je v nasprotju s pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo odločbo US in bi moralo oceniti težko nadomestljivo škodo ter nujnost izdaje začasne odredbe. US je v odločbi sprejelo tudi stališče, da regulacijska začasna odredba ne sme nedopustno poseči v pravni položaj toženke s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti. Glede tega zadnjega pogoja (reverzibilnost), ki ga je postavilo US, se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal potrebnih trditev. Tožnik je pojasnil, da toženka stanovanje oddaja v najem zaradi pridobivanja dodatnega dohodka in da ne bo utrpela nobene škode, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, saj je najemna pogodba s tožnikom še vedno v veljavi in ji bo le-ta za čas trajanja postopka moral plačati najemnino. Po vsebini te trditve utemeljujejo dejstvo, da začasna odredba ne bo nedopustno posegla v položaj toženke tako, da ne bi bila mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja. Za toženko predstavlja plačilo najemnine s strani tožnika vzpostavitev prejšnjega stanja in v to njeno pravico z izdajo začasne odredbe ne bi bilo poseženo. Tožnik je navedel vsa dejstva za presojo reverzibilnosti, sodišče prve stopnje pa je dolžno s pravilno uporabo materialnega prava iz tožnikovih navedb izluščiti, če je pogoju zadoščeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik v motenjskem sporu uveljavlja tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, to je odredbo katere predlog se prekriva s tožbenim zahtevkom, saj s predlogom in s tožbenim zahtevkom zahteva prepustitev posesti. Relevantna pravna podlaga za izdajo takšne odredbe je v določbah ZIZ (predvsem 270. in 272. členu ZIZ), ki se uporabljajo skladno z ustaljeno sodno prakso. Izdaja regulacijskih začasnih odredb je bila dopuščena z zgoraj omenjeno odločbo US, katere vsebino povzema v pritožbi tudi sam tožnik. US sodišče je izdajo takšne odredbe, ko je verjetno izkazan obstoj terjatve, dopustilo ob izpolnjenosti pogoja iz „2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ“ (potrebnost, da se prepreči sila ali nastanek težko nadomestljive škode)1 in ob posebnem dodatnem pogoju tako imenovane reverzibilnosti. Skladno s slednjim sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženko vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi toženki nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjenost pogojev po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Sodišče prve stopnje predmetnega ni bilo dolžno storiti, saj je upoštevaje omenjeno odločbo US pravilen zaključek, da le ob ugotovitvi predpostavk iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predmetne regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati. Skladno z navedenim se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo s presojo izpolnjenosti predpostavke po izpostavljeni 3. alineji.

6. Tožnik je izkazal verjetnost obstoja terjatve (zadnjo posest in motilno ravnanje toženke z odvzemom posesti stanovanja dne 8.5.2020), kar je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (270. člen ZIZ). Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje prestrogo presojalo obstoj predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (nujnost izdaje odredbe, da se prepreči sila ali težko nadomestljiva škoda), vendar navedeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, ni vplivalo na pravilnost odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Skladno s povedanim pritožbeno sodišče razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih očitkov v tem okviru ni presojalo.

7. Pravilni so namreč dodatni razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga, ki so v tem, da je bilo na tožniku breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga za zavarovanje z začasno odredbo, da na pomoč sodišča pri dopolnjevanju predloga stranka ne more računati, da se pomanjkljiv predlog po vsebinski obravnavi zavrne brez predhodnega pozivanja stranke k dopolnitvi navedb in predlogov ter da so v konkretnem primeru popolnoma izostale trditve tožnika glede izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti, po katerem mora biti učinek začasne odredbe odpravljiv, kar pomeni, da mora upnik izkazati tudi možnost vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožnik trditev v tej smeri ni zmogel niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi. V predlogu, s katerim je zahteval prepustitev posesti, je podajal le navedbe o izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in vzpostavitve prejšnjega stanja ni niti omenil. V pritožbi sicer omenja možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, a gre za povsem pavšalno dikcijo, ki je zopet podkrepljena le s trditvami v smeri izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da toženka stanovanje oddaja v najem zaradi pridobivanja dodatnega dohodka; da ne bo utrpela nobene škode, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, saj ji bo tožnik za čas postopka dolžan plačati najemnino) in z zmotnim stališčem, da predstavlja za toženko vzpostavitev prejšnjega stanja plačilo najemnine s strani tožnika. Povedano sklepno, sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predmetni predlog za izdajo (regulacijske) začasne odredbe v motenjskem sporu iz razloga, ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena glede izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti, čeprav je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve (zadnjo posest in motilno ravnanje) in čeprav je, kot utemeljeno očita pritožba, sodišče prve stopnje prestrogo presojalo izpolnitev pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8. Po ugotovitvi, da v pritožbi z zgoraj omenjeno izjemo, ki pa ne vpliva na končno odločitev, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

1 US sodišče je stališča sprejelo na podlagi predhodnika ZIZ, to je Zakona o izvršilnem postopku, po katerem je šlo za (silo ali) nenadomestljivo škodo.