Jedro

Zavarovančeva opustitev nadzorstva psa v danem primeru ni vzrok za nastali škodni dogodek, saj je ravnanje oškodovanca, torej tožnika, pomenilo pretrganje vzročne zveze in neodvisen vzrok nastale škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke s katero je ta zahtevala plačilo odškodnine v višini 5.003,00 EUR, skupaj s pravdnimi stroških (I. točka izreka). V II. točki izreka je stroške tožene stranke v višini 20,00 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). V pravočasni pritožbi navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Sodišče prve stopnje mora namreč odločati po razpravnem načelu v skladu z drugim odstavkom 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP in ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Tožena stranka (toženka) je namreč zgolj navajala, da bi naj krava prišla iz hleva in pohodila tožnika, ter gre za t.i. vis maior. Nadalje je navedla, da reakcija psa ni vplivala na kravo, saj je ta poznala lajež domačega psa in tako ravnanje psa ni bilo v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Zato bi naj tožnik počakal na mestu kjer je bil dokler njen zavarovanec ne bi uredil situacije. Sodišče prve stopnje pa je povzelo povsem drugačno dejansko stanje, in sicer, da je bil pes prosto spuščen, da se je krava prosto gibala po dvorišču, da je bil pes agresiven do krave, da je v posledici tega slednja bila preplašena, kar je vzpostavilo nevarnost, da bo govedo steklo in poškodovalo vozilo tožnika in da je agresivnost psa do krave bila povečana zaradi zavarovančevega kričanja na psa. V konkretnem primeru tako gre za povsem druga dejstva, kot jih je ugotavljalo sodišče od tistih, ki jih je substancirano navajal tožnik. Sodišče tudi ni pojasnilo od kod zaključek, da se je tožnik mestu dogajanja med zavarovancem toženke in psom ter govedu približal na 15 metrov, to dejstvo namreč ni bilo ugotovljeno, niti zatrjevano, sodišče tudi ni opravilo ogleda na kraju samem, iz priloženih fotografij v spisu pa je razvidno, da je izhod iz objekta kjer se nahaja tožnik z zavarovancem tožene stranke cca 6 - 7 m. Prav tako je nesprejemljiv zaključek sodišča, da naj bi bil tožnik nepazljiv in da ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka. Pri tem pa sodišče povsem zanemari dejstvo, da tožnik ugriza psa v govedo ni mogel videti in da je prav ugriz spremenil tok dogodkov, saj je do poslabšanja varnostne situacije tožnika prišlo nenadoma. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti pravila o adekvatni vzročnosti, v katerem bi tožnik lahko odgovarjal le za normalne posledice njegovega ravnanja, s katerimi bi moral računati v času, ko je po navodilu zavarovanca toženke odšel proti vozilu, šele pozneje se je namreč pripetil nadaljnji škodni dogodek ogriz psa v kravo, ki je preusmeril vzročno zvezo. Prav tako je bil zavarovanec toženke tisti, ki je bil imetnik živali in je vedel na kakšen način je potrebno reagirati. Sodišče prve stopnje ne ocenjuje katere bi naj bile okoliščine, ki bi naj dokazovale nepravilnost navodila zavarovanca toženke. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je obstajalo zavarovalno razmerje na podlagi zavarovalne police premoženjskega zavarovanja in zavarovanja splošne odgovornosti št. 604-1217513, za katero veljajo posebni pogoji za zavarovanje stanovanjske opreme (oprema - 01/13). Škodni dogodek se pripetil tako kot navaja tožnik, in sicer, da je takrat, ko se je tožnik nahajal pri zavarovancu toženke v kmečki izbi, zavarovančeva krava pa se je v hlevu snela z verige, se zmedeno in preplašeno prosto gibala na dvorišču, nanjo pa je lajal napadalen zavarovančev pes. Ker je obstajala nevarnost, da bo krava v diru poškodovala tožnikovo vozilo je tožnik, ko je situacija dopuščala po napotilu zavarovanca odšel proti vozilu, da ga odpelje z dvorišča, vendar je takrat prišla krava, ki je tožnika stisnila ob traktor in mu stopila na stopalo, zaradi česar je utrpel zlom stopalnice leve noge.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da zavarovančeva opustitev nadzorstva psa v danem primeru ni vzrok za nastali škodni dogodek, saj je ravnanje oškodovanca, torej tožnika pomenilo pretrganje vzročne zveze in neodvisen vzrok nastale škode in sicer iz razloga, ker je tožnik naprej dejanje med kravo in psom opazoval, potem pa se je odločil, da bo odstranil svoje vozilo, da ga krava ne bi poškodovala. S tem se je sam izpostavil situaciji, ki je nastala na dvorišču, ko je pes preplašil kravo in je tako nastanek škodnega dogodka izključno posledica ravnanja tožnika samega, s tem ko je izpostavil svoje življenje in zdravje, da se je približal preplašeni kravi z obrazložitvijo, da želi odstraniti vozilo iz dosega krave (12. točka obrazložitve).

7. S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vzroke, ki so vodili do škodnega dogodka. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti je treba upoštevati tiste vzroke, ki so na splošno primerni oz. ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj verjetno privedejo do škodnega dogodka.1 In prav ob uporabi te teorije z upoštevanjem testa predvidljivosti2 je zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje oškodovanca, ki se je odločil zapustiti varen prostor na terasi in se je odločil reševati vozilo, s čemer se je izpostavil dogajanju med kravo in psom, pretrgalo vzročno zvezo med lajanjem psa na kravo in škodno posledico.

8. Pri tem je povsem nerelevantno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo razdaljo med psom, kravo in tožnikom, s tem pa slednje na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni vplivalo in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako je nerelevantno, da je tožnik ravnal po navodilu zavarovanca toženke, ki mu je svetoval odstranitev avta z dvorišča. Tožnik je zrela izkušena odrasla oseba, ki je lahko sama ocenila situacijo in se je odločila, da bo posegla v dogajanje na dvorišču s čemer se je sama izpostavila nevarnosti poškodovanja.

9. Pritožba zatrjuje, daje ugriz psa v kravo preusmeril vzročno zvezo in da brez slednjega do škodnega dogodka ne bi prišlo. Te trditve predstavljajo pritožbeno novoto in so neupoštevne (337. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik namreč zgolj zatrjeval, da se je krava, ki se je snela z verige prosto sprehajala po dvorišču nanjo pa je lajal in se vanjo zaganjal domač starejši pes, ki ga je krava sicer poznala, o ugrizu krave in o tem kot vzroku za posledico tožnik trditev pred sodiščem prve stopnje ni podal. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je aktivno ravnanje tožnika, ki se je mestu dogajanja prostovoljno približal, da bi preprečil morebitno nastalo škodo na vozilu, pretrgalo verigo vzročnosti, saj slednje predstavlja neodvisen vzrok nastale škode.

10. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 V. Rakočević Bergant: Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa 2009/3-4 (priloga) 2 VSRS II Ips 671/2008 z dne 20. 11. 2008