Jedro

Ni sporno, da je bila odločba z dne 28. 10. 2003, ki je izvršilni naslov v postopku obnove, odpravljena. Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v odločbi druge stopnje pravilno upoštevano, da je odločba, izdana v obnovljenem postopku (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (prvostopenjski organ) zoper tožnika uvedla izvršbo obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe na dan 13. 10. 2014 znaša 51.731,61 EUR, od tega iz naslova glavnice 34.553,40 EUR, zamudnih obresti 17.063,21 EUR, stroškov davčne izvršbe 75,00 EUR in stroškov za pot izterjevalca 40,00 EUR. Prvostopni organ je določil davčno izvršbo na dolžnikove nepremičnine.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da po knjigovodskih evidencah tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti iz izreka sklepa, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Davčna izvršba se začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izvede pa se na podlagi izvršilnega naslova v skladu ter na podlagi nadaljnjih določb ZDav-2, ki se nanašajo na prisilno izterjavo davčnih obveznosti in ki jih prvostopni organ citira v nadaljevanju obrazložitve.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svojih razlogih navaja, da tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi le v delu, ki se nanaša na obveznost iz naslova dohodnine z obrestmi, ki je navedena pod zap. št. 10 in v vrstici pod zap. št. 10 tabele v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa, zato je sklep o davčni izvršbi v preostalem delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova stroškov za izdajo sklepa o davčni izvršbi (zap. št. 1 – 9 tabele), letnega proračuna dohodnine po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2012, številka dokumenta 0815022 z dne 2. 4. 2013, z datumom izvršljivosti 4. 6. 2013, ki je naveden pod zap. št. 11 tabele; nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od fizičnih oseb po odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 z dne 18. 4. 2013, z datumom izvršljivosti 27. 9. 2013 iz zap. št. 12 tabele; globe za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države, po plačilnem nalogu z dne 2. 12. 2013, z datumom izvršljivosti 28. 12. 2013 iz zap. št. 13 tabele in sodna taksa po plačilnem nalogu z dne 2. 12. 2013, z datumom izvršljivosti 28. 12. 2013, postal pravnomočen.

Drugostopenjski organ zavrne tožnikov glavni pritožbeni razlog, in sicer absolutno zastaranje dolgovane obveznosti. Odločba z dne 28. 10. 2003, na katero se sklicuje pritožnik, je bila odpravljena z odločbo št. DT 4210-8687/2008 08171-12 z dne 28. 10. 2008, s katero je bila tožniku za leto 2002 odmerjena dohodnina in določena razlika za doplačilo le-te. Iz odločbe z dne 28. 10. 2008 prav tako izhaja, da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30 dneh od vročitve odločbe in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Z izpodbijanim sklepom se v zaporedni št. 10 tabele iz točke 2 izreka sklepa izterjuje dohodnina po izvršilnem naslovu – prej citirana odločba z dne 28. 10. 2008 z datumom izvršljivosti 30. 11. 2008. Absolutno zastaranje nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. Tožnika se je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva že terjalo za obveznosti iz zap. št. 10 tabele, navedene v točki 2 izpodbijanega sklepa, s čimer je bil pretrgan relativni rok zastaranja. Glede navedb tožnika, da za obračun obveznosti za obračun dohodnine naj ne bi bilo pravne podlage v tedaj veljavni zakonodaji, pri čemer pojasnjuje tudi medsebojna razmerja med njim in družbama A. d.d. in B. d.d., pa drugostopenjski organ navede, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Davčni organ naj bi kršil načelo prepovedi ne bis in idem. Zoper odločbo z dne 6. 11. 2014 (s katero je bila pritožba zavrnjena) je tožnik vložil tudi tožbo, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. I U 66/2015, v kateri pa še ni bilo odločeno. Podrejeno pa tožnik ugovarja tudi zastaranje obveznosti. Obveznosti tožnika so namreč nastale v letu 2002 in prvič zapadle v plačilo v novembru 2003. Od tega dne je minilo že več kot 10 let, kar je absolutni rok za zastaranje obveznosti tožnika iz leta 2002, prekinitve zaradi izdaje poznejših sklepov pa na zastaranje ne vplivajo. Tožnik navaja, da ZDavP-2 oziroma njegov 126. člen stvari res ureja drugače in ga zato v škodo tožnika ni mogoče uporabiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne prvostopnemu organu v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede očitka tožnika, ki se nanaša na predhodni sklep z dne 17. 6. 2014 pa tožena stranka dodaja, da je davčna izvršba z različnimi sredstvi izvršbe opravičena, saj v primeru neuspele davčne izvršbe na denarna sredstva prvostopni organ lahko izda sklep o davčni izvršbi na drug predmet davčne izvršbe, v konkretnem primeru na nepremičnine (144. člen ZDavP-2), vse z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti, kar je v skladu z zakonom. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge davčnih organov po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje.

V konkretni zadevi je sporna izterjava obveznosti iz odločbe v zadevi obnove postopka odmere dohodnine za leto 2002 št. DT 4210-8687/2008 08171-12 z dne 28. 10. 2008, in sicer, ali je izterjava konkretne obveznosti že zastarala oziroma, ali je bilo v tej zadevi že odločeno ter tožnikovi ugovori zoper izvršilni naslov.

Izvršba se začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Zoper sklep je po prvem odstavku 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, vendar pa po izrecni določbi petega odstavka istega člena, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, tako tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost izvršilnega naslova, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istih razlogov tožeča stranka z enakimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo.

Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke v zvezi z ugovorom zastaranja obveznosti. Prva izvršljiva odločba, ki se je nanašala na plačilo akontacije dohodnine, je bila datirana z dnem 28. 10. 2003. Potrebno pa je upoštevati, da je bila ta odločba odpravljena z odločbo št. DT 4210-8687/2008 08-171-12 z dne 28. 10. 2008, s katero je bila tožniku za leto 2002 odmerjena dohodnina in določena razlika za doplačilo le-te. Iz te odločbe izhaja, da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30 dneh od vročitve odločbe ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Omenjena odločba predstavlja izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu pod zap. št. 10 tabele iz točke 2. Zastaranje je v ZDavP-2 urejeno v členih 125, 126, kjer so določeni roki za zastaranje ter kdaj je zastaranje pretrgano. Tožnik je bil s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42911-09437/2010-1 08162-04 F012 z dne 23. 9. 2010, pa tudi št. DT 42918-53966/2012 08-3211 01 z dne 13. 12. 2012 že terjan za obveznost iz zap. št. 10 tabele, navedene v točki 2 izpodbijanega sklepa, s čimer je bil pretrgan relativni rok zastaranja. Zato v konkretnem primeru ni prišlo ne do relativnega 5-letnega, niti do absolutnega 10-letnega zastaranja.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi ne glede na odpravo odločbe z dne 28. 10. 2003 rok moral teči od izvršljivosti te odločbe. Ni sporno, da je bila ta odločba v postopku obnove odpravljena. Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v odločbi druge stopnje pravilno upoštevano, da je odločba, izdana v obnovljenem postopku (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

Glede tožnikovega ugovora, da pomeni izdaja izpodbijanega sklepa v konkretni zadevi kršitev načela ne bis in idem, pa tožniku že tožena stranka pojasni, da je davčna izvršba z različnimi sredstvi upravičena, saj v primeru neuspele davčne izvršbe na denarna sredstva prvostopni organ lahko izda sklep o davčni izvrši na drug predmet davčne izvršbe, v konkretnem primeru na nepremičnine, kot to določa 144. člen ZDavP-2. Omenjeno ravnanje davčnega organa pomeni prizadevanje po hitrejšem in uspešnejšem izterjevanju davčnih obveznosti, ki je določeno v zakonu.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.