Jedro

Spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. D. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 88/2004 z dne 23. 11. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 175/2006 z dne 11. 1. 2007 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba v katero mu je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 34382/2011 z dne 25. 8. 2011 zavržena. Pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je z uvodoma navedenim sklepom z dne 10. 11. 2011 zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo sodne takse.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč po vsebini nasprotuje zaključkom glede dejanskega stanja in ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa niso zakoniti razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kolikor pa očita formalne pomanjkljivosti v izdanih odločbah, pa te kršitve prav tako niso podane, saj imata obe odločbi razloge o odločilnih dejstvih, še posebej skrbno in argumentirano pa je sodišče obrazložilo svojo oceno, da ponujeni dokazi očitno niso takšne narave, da bi lahko sami zase ali v zvezi z drugimi povzročili spremembo obsodilne sodbe v korist obsojenca.

5. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je podal izjavo zagovornik obsojenca, v katerih vztraja na navedbah zahteve.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in obeh izpodbijanih odločb je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma zato, ker po njegovem obstajajo nova dejstva in novi dokazi, ki utegnejo sami zase, predvsem pa v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca. Nova dokaza, ki jih ponuja, sta: 1. notarsko overjena izjava P. J., iz katere izhaja, da je v kazenskem postopku izpovedovala tako kot je, zato, ker je jo k temu napeljala mama, ki ji je tudi natančno povedala, kakšna naj bo vsebina njene izpovedi; in 2. izvedensko mnenje Medicinske fakultete v Ljubljani, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki sta ga izdelali sodni izvedenki prof. dr. M. T. in prof. dr. O. T., iz katerega izhaja, da naj bi bila oškodovanka v tistem času izrazito podrejena materi in da je imela slednja odločilen in velik vpliv na mladostnico. Izvedenka je bila angažirana v pravdnem postopku zaradi plačila nepremoženjske škode kot posledice obravnavanega kaznivega dejanja.

8. Sodišče je zahtevo za obnovo postopka z izpodbijanima sklepoma zavrglo, ker je ocenilo, da predlagana dokaza očitno nista takšna, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova (prvi odstavek 413. člena ZKP). Svojo odločitev je tudi obširno obrazložilo. Poudarilo je, da sodišče v sodbah, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega, ni oprlo zgolj na izpoved oškodovanke, ampak tudi in predvsem na v postopku izdelana izvedenska mnenja. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala izvedenka M. V., jasno izhaja, da je bila oškodovanka žrtev spolne zlorabe s strani obdolženca, da je zaradi obdolženca utrpela posledice v obliki posttravmatskega stresa in da si izpovedanega ne bi mogla izmisliti. Iz tega obrazloženega in strokovno utemeljenega mnenja pa je razvidna tudi metodika pridobljenih informacij od oškodovanke. Navedeno izvedensko mnenje pa je sodišče dopolnilo še z mnenjem sodne izvedenke G. D., ki je prav tako ocenila, da je bila oškodovanka fizično, psihično in spolno zlorabljena, da je doživela travmatično izkušnjo v preteklosti in da čustvene reakcije oškodovanke ne morejo izvirati le iz opazovanja spolnega odnosa. Sodišče je v ponovljenem postopku dodatno pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki ga je za komisijo pripravila sodna izvedenka dr. M. T., iz slednjega pa je razvidno, da so bile prej podane izpovedi oškodovanke izvedenkama D. in V. skladne z njenim nebesednim izražanjem, ter da je njeno ugotovljeno psiho-socialno stanje skladno z izkušnjami spolne zlorabe, saj je razvila hiperseksualizirano vedenje, ki ga brez posrednih in neposrednih pobud pri otrocih ne opažajo. Poleg tega pa je pogovor z oškodovanko pred zaslišanjem opravila prof. soc. pedagogike M. H., ki je izrecno navedla, da bo oškodovanka razumela jasna in kratka vprašanja, ta pa je kljub razumljenemu pouku o pravni dobroti pričala. Glede na navedeno je senat ugotovil, da se je tako sodišče prve kot tudi druge stopnje v sodbah jasno opredelilo glede verodostojnosti oškodovanke oziroma resničnosti njenih navedb. Glede zahtevi priloženega izvedenskega mnenja izvedenke T. v zvezi s pravdnim postopkom zaradi plačila nepremoženjske škode pa je senat ugotovil, da navedeno izvedensko mnenje ni bilo izdelano v smeri okoliščin obstoja kaznivega dejanja, ampak v smeri nastanka morebitne škode, zato tudi ocene izvedenke ne more vplivati na presojo ali je bilo dejanje storjeno ali ne. Višje sodišče pa je navedenemu dodalo še, da je bila navezanost oškodovanke na mamo ugotovljena že v rednem postopku, glede na trdnost in dokazno moč za obsojenca obremenilnih dokazov, predvsem izvedenskih mnenj, zato ta okoliščina, obstoječa tudi po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne more omajati dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi.

9. Z navedenimi zaključki sodišča pa se ne strinja zagovornik ter v zahtevi navaja, da so ponujeni dokazi takšne narave, da bi lahko postala vprašljiva ugotovitev o odločilnih dejstvih pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem. Poudarja, kot rečeno, izrazito navezanost oškodovanke na mater ter v zvezi s tem izpostavlja navedbe določenih prič (I. J.), prav tako pa tudi opozarja na dejstvo, da je oškodovanka med zaslišanjem ves čas pogledovala proti mami.

10. Skladno z določilom člena 420 ZKP se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočno sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred izdajo take pravnomočne sodne odločbe le zaradi kršitev procesnega ali materialnega kazenskega zakona. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Navedeno torej pomeni, da je Vrhovno sodišče v tej kazenski zadevi dolžno presoditi ali je sodišče pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka kršilo zakon. Prvi odstavek 413. člena ZKP pooblašča sodišče, da zavrže zahtevo za obnovo s sklepom med drugim tudi tedaj, če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ali da dejstva in dokazi niso novi. Gre torej za pooblastilo sodišču, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe.

12. V konkretni kazenski zadevi naj bi bila, kot rečeno, nova dokaza spremenjena izjava oškodovanke in pa izvedensko mnenje izdelano za potrebe pravdnega postopka. Glede spremenjenih izjav oškodovancev, prič ipd., je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče (npr. sodba I Ips 330/2009 z dne 18. 3. 2010), da spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, saj gre za isto dokazno sredstvo (v konkretnem primeru oškodovanko) in isto dokazno temo (v konkretnem primeru izpovedovanje oškodovanke o spolni zlorabi). Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko že izvedene dokaze po pravnomočnosti sodbe izvajali v neskončnost. Lahko pa spremenjena izjava predstavlja drug obnovitveni razlog, in sicer razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga pa se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba, pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Izjemoma se sicer sme kriva izpovedba dokazovati tudi z drugimi sredstvi, če je na primer pregon za kaznivo dejanje krive izpovedbe že zastaral, ali je priča umrla, ali gre za otroka ipd. V konkretnem primeru pa preklic prejšnje izpovedbe, poslan sodišču po več letih, ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi utemeljevala odločitev, da temelji sodba na krivi izpovedbi oziroma predstavljala ekvivalent pravnomočni sodbi o krivi izpovedbi, saj je sodišče verodostojnost oškodovankine prvotne izpovedbe presojalo v teku kazenskega postopka (do pravnomočnosti), in kot je bilo že pojasnjeno argumentirano ocenilo, zakaj šteje njeno izpovedbo za resnično.

13. Glede drugega ponujenega dokaza (izvedensko mnenje za potrebe pravdnega postopka) pa Vrhovno sodišče prav tako ugotavlja, da gre za očitno tak dokaz, ki v povezavi z drugimi ne bi vplival na odločitev sodišča. Izvedba tega dokaza bi namreč potrdila že ugotovljeno dejstvo, to je navezanost oškodovanke na mater, prav tako pa tudi podrejenost materi, navedeno pa nikakor ne utemeljuje zaključka (glede na ostale izvedene dokaze, predvsem izvedenska mnenja izvedencev angažiranih v kazenskem postopku), da je mati oškodovanko prisilila k laganju oziroma krivi izpovedbi, torej k podajanju izjave, s katero bi lažno obremenila obsojenca.

14. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sta nižji sodišči prepričljivo in logično obrazložili svojo odločitev, kolikor pa se vložnik s takšno odločitvijo ne strinja, pa izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga, pa kot je bilo že pojasnjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

15. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z določilom člena 425 ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Izrek o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Res je, da je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagal, da Vrhovno sodišče oprosti obsojenca plačila sodne takse, vendar za takšno odločitev (četrti odstavek 95. člena ZKP) ni podlage. Obsojenec je zaposlen, prejema solidne osebne dohodke hkrati pa nima preživninskih obveznosti.